Jedro

Odmera nepremoženjske škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v ugodilnem delu, v 1. odstavku izreka spremeni tako, da se znesek 18.094,00 EUR nadomesti z zneskom 11.094,00 EUR, v 3. odstavku izreka pa tako, da se znesek 1.892,00 EUR nadomesti z zneskom 890,50 EUR.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 294,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 18.094,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 31.12.2008 do plačila (1. odstavek izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.892,00 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. odstavek izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer zoper odločitev v delu, ki se nanaša na dosojeno odškodnino za bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da okoliščine primera ne opravičujejo tako visoko dosojeno odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti (8.000,00 EUR) ter zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (12.000,00 EUR). Sodišče je napačno povzelo izvedensko mnenje in medicinsko dokumentacijo. Sodišče navaja, da je CT desnega gležnja pokazal stanje po abrukciji, kar pa izvedenec v svojem mnenju ne navaja. Izvedenec je le povzel medicinsko dokumentacijo, kjer pa je navedeno, da obstaja stanje po vprašljivi abrukciji. V nadaljevanju izvedenec abrukcije ni potrdil. Pojasnil je, da je tožnik v nezgodi utrpel kontuzijo desnega gležnja in stopala. Očitno je torej sodišče pri odmeri upoštevalo, da je tožnik utrpel tudi abrukcijo maleola, kar pa ni izkazano, ne z medicinsko dokumentacijo in ne z izvedenskim mnenjem. Tudi brez upoštevanja navedenega, je odškodnina iz tega naslova previsoko odmerjena. Tožnik v času zdravljenja ni imel operativnega posega, med imobilizacijo noge mu je bil svetovan počitek, nato pa fizioterapija. Primerna odškodnina bi bila 5.000,00 EUR. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče preveč upoštevalo subjektivne navedbe tožnika. Izvedenec je navedel, da so ostale zmanjšane splošne življenjske aktivnosti zaradi slabše gibljivosti (omejena gibljivost gležnja le lažje stopnje) in otekanja desnega gležnja. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila največ v višini 8.000,00 EUR. V posledici je napačna tudi odločitev glede odmere pravdnih stroškov.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Ni bistveno, ali je tožnik v delovni nezgodi dne 22.1.2008, ko je utrpel stisnjenje desnega gležnja in stopala, kot posledico utrpel tudi abrukcijo maleola ali ne. Nesporno namreč je, da je hude bolečine trpel stalno en mesec, srednje hude tri mesece, preostali čas do zaključka zdravljenja (avgust 2008) pa je imel stalne lažje bolečine, ki so prisotne tudi še danes. Doživljal je tudi nelagodnosti zaradi obiskov pri kirurgih in fiziatrih, prevezov rane na nogi, nošenja mavčeve longete dva tedna in uporabe bergel, jemanja analgetikov, razgibavanja. Zaradi omejene gibljivosti je bil določen čas odvisen od pomoči domačih, pri čemer je zdravljenje trajalo sedem mesecev. Tožnik je iz tega naslova zahteval 13.000,00 EUR, sodišče prve stopnje mu je prisodilo 8.000,00 EUR, pritožbeno sodišče pa meni, da je glede na opisane telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja, primerna odškodnina iz tega naslova 5.000,00 EUR (1. odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ, 182. člen OZ). Zaradi slabše gibljivosti in otekanja desnega gležnja ter občasnih lažjih bolečin (glej izvedensko mnenje – točka 2), je tožniku ostala zmanjšana življenjska aktivnost. Ni več sposoben za naporne fizične aktivnosti, kot so dolgotrajna hoja, skoki in napornejše rekreativne dejavnosti, pri čemer se bo to stanje zaradi artrotičnih sprememb v gležnju še stopnjevalo, in kar tožnika ovira pri delu v službi in pri delu doma, zaradi tega pa tudi duševno trpi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi posledic poškodbe, ki niso hujše narave (omejena gibljivost gležnja lažje stopnje), upoštevaje omejitve kot jih je upoštevalo sodišče prve stopnje in ki za pritožbo niso sporne, tožniku iz tega naslova pripada pravična odškodnina v višini 8.000,00 EUR (1. odstavek 179. člen, 182. člen OZ).

Skupaj gre tako tožniku iz naslova nematerialne škode 16.000,00 EUR (tožniku pripada še nespornih 1.500,00 EUR odškodnine iz naslova strahu in 1.500,00 EUR odškodnine zaradi skaženosti), oziroma približno šestnajst mesečnih neto plač, kar je v skladu tudi s sodno prakso v podobnih primerih, tudi tisto, ki jo izpostavlja odgovor na pritožbo. V zadevi VS 001871 je pri oškodovanki nedvomno ostalo večje zmanjšanje življenjske aktivnosti, glede na to, da ji je poleg tega, da je gleženj ostal omejeno gibljiv in da ji noga oteka, vezivna stopalna ploščica v stopalu zatrdela in se skrajšala, ostala pa ji je tudi prizadetost čutnih živcev, kože hrbtišča, zaradi česar je omejena pri nošnji različnih vrst obuval. Primer št. 539 iz knjige „Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo Pregled sodne prakse“ ni uporaben za primerjavo, saj je šlo v tem primeru za stisnjenje obeh stopal, razpočne rane obeh stopal z odmrtjem kože, z zlomi členkov prsta desne noge, zlomom vrha zunanjega gležnja leve noge, udarnine trebuha, prsnega koša idr. Primerljiv pa je primer št. 554, kjer je šlo prav tako za stisnjenje stopala, pri čemer je oškodovanec utrpel tudi prelom četrtega členka levega stopala, odrgnine na kolenih, desnem stegnu, morali so mu odstraniti noht, utrpel je raztrganinsko udarninsko rano levega stopala, izliv krvi na desnem stegnu, deset dni je bil hospitaliziran, dvajset dni je bil v zdravilišču. Za takšne poškodbe, torej hujše kot so bile tožnikove, je prejel osemnajst povprečnih neto plač, tožnik pa kot rečeno šestnajst. Za celotno nematerialno škodo gre torej tožniku odškodnina v višini 16.000,00 EUR. Ker je za to škodo 30.9.2004 že prejel 4.800,00 EUR, kar v valorizirani višini na dan sojenja sodišča prve stopnje znaša 4.906,00 EUR, mu je tožena stranka sedaj dolžna v poplačilo celotne škode plačati še 11.094,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2008 dalje.

Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (358. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi stroškov pravdnega postopka. Tožnikov uspeh v pravdi je sedaj 35 %, uspeh tožene stranke pa 65 %. Tožniku gre tako sedaj 1.396,85 EUR pravdnih stroškov, toženi stranki pa 506,35 EUR in je torej tožena stranka sedaj dolžna tožniku povrniti 890,50 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo uspela v celoti, torej z zneskom 7.000,00 EUR, zato ji je tožnik dolžan povrniti tudi pritožbene pravdne stroške, ki predstavljajo takso za pritožbo v višini 294,00 EUR.

Ker z odgovorom ni uspel, tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP).