Jedro

Izvid izvedenca psihiatra je nepopolen, če se opira na dejstva, ki jih je ugotovil sam, ne pa na dejstva, ki bi jih moralo na podlagi protislovnih dokazov razčistiti sodišče. Zaradi tega je podan tudi utemeljen dvom v pravilnost mnenja na podlagi takšnega izvida, da je bila obtoženka v času storitve kaznivega dejanja nezmožna razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje.

Izrek

Pritožbi pomočnika državnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obdolženo na podlagi 2. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da je storila kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Odločilo je tudi, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Proti navedeni sodbi se je pritožil pomočnik okrožnega državnega tožilca zaradi zmotne in nepopolne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo državnega tožilca je obtoženkin zagovornik predlagal, da višje sodišče pritožbo državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Višja državna tožilka je, enako kot v pisnem mnenju predlagala, da višje sodišče pritožbi državnega tožilca ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obtoženko oprostilo obtožbe kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, ker je ocenilo, da v času storitve dejanja ni bila prištevna; pri tem je v celoti sledilo mnenju izvedenca psihiatra, da je pri obtoženki v času dejanja nekaj sekund obstajala duševna motnja (zožena zavest), zaradi katere se dogodka ne spominja in zaradi katere ni imela v oblasti svojega ravnanja in ni bila sposobna razumeti pomena svojega dejanja.

Izvedenec psihiater takšno svojo oceno gradi na obtoženkini nevrotični osebnosti oziroma njenih negativnih izkušnjah iz otroštva kot tudi na slabih izkušnjah v odrasli dobi ter na stresni oziroma provokativni situaciji, ki jo je predstavljal obravnavani dogodek; pri tem naj ne bi šlo za običajen prepir, pač pa za resno grožnjo z nasiljem fizično močnejšega moškega, zaradi katerega se je obtoženka čutila ogroženo. Svoje ugotovitve o poteku dogodka je izvedenec oprl na obtoženkin zagovor ter razgovor, ki ga je sam opravil z njo.

Pravilna je pritožnikova ocena, da izvedenčevo mnenje temelji na nepopolni sliki dogodka oziroma na nepopolnem izvidu - ugotovljenih dejstvih, ki so podlaga strokovnega mnenja. Izvedenec je namreč upošteval zgolj obtoženkino pripoved o dogajanju, v kateri je oškodovanec prikazan kot napadalec, ni pa se opredelil tudi do oškodovančeve verzije dogodka; ta dogodek prikazuje povsem drugače, namreč, da naj bi ga obtoženka z nožem napadla povsem nepričakovano, ne da bi ji za to dal povod. Seveda ni stvar izvedenca, da se v izvidu, ki je podlaga mnenja, opredeljuje do nasprotujočih si dokazov oziroma izpovedb, kot so v tem primeru; to bi moralo storiti sodišče prve stopnje, s tem da bi ocenilo verodostojnost protislovnih dokazov in pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana oziroma kako je potekal dogodek. Temu pa se je sodišče prve stopnje izognilo, saj je ugotovilo le, da obtoženka in oškodovanec govorita različno, da je bilo ozračje naelektreno in da je bilo očitno ljubosumje povod za prepir.

Ker ima dogodek, kot se je odvijal, v izvedenčevi oceni obtoženkinega duševnega stanja pomembno mesto, se postavlja vprašanje, ali bi bila ta ocena enaka tudi v primeru, če bi izvedenec upošteval oškodovančev opis dogajanja. Pritožnik opozarja, da bi bilo mogoče na podlagi takšnega opisa sklepati na obotoženkino zavestno in hoteno ravnanje, še zlasti, ker se obtoženka sicer zelo natančno spominja dogajanja, predno je zabodla oškodovanca in tudi po tem. Če bi sledili oškodovanc, obtoženka ni imela nobenega razloga za zatrjevano ogroženost oziroma stres, pri čemer tudi ni nepomembno, da so se tovrstni konflikti med njo in oškodovanem (prepiri in tudi pretepi) dogajali tudi že pred tem. Ob takšni razlagi bi se obtoženkino nespominjanje dogodka morda lahko pojasnilo tudi z odrinjanjem neprijetne izkušnje v podzavest ali pa tudi zgolj kot obrambno taktiko.

Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi državnega tožilca, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenskemu sodišču v ponovno sojenje. Ugotovljene pomanjkljivosti v postopku ter v izvidu in mnenju izvedenca psihiatra bo mogoče odpraviti s ponovnim zaslišanjem istega izvedenca, ki bo moral odgovoriti na doslej nerazčiščena vprašanja, nakazana v tej odločbi, predvsem o obtoženkinem duševnem stanju ob predpostavki, da so se dogodki odvijali tako, kot izpoveduje oškodovanec. Ker je ravno potek dogodka v tem primeru pomembno, če ne celo odločilno dejstvo za presojo obtoženkine prištevnosti, se bo do tega vprašanja moralo jasno in določno opredeliti tudi sodišče prve stopnje in pojasniti, kako presoja verodostojnost protislovnih izpovedb in katera dejstva šteje za dokazana.