Jedro

Vrhovno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da bi prizadevanje sodišča, da ugotovi identiteto in naslove nedoločno predlaganih prič, postopek nedopustno zavleklo, celo več, dokazni predlog, kakršen je bil podan, sploh ni bil izvedljiv.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je I. N. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, mu izreklo kazen sedem mesecev zapora, oprostilo ga je plačila stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da se mu odvzame pridobljena protipravna premoženjska korist 1.500 EUR. Pritožbo obsojenca zoper to sodbo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Obsojenec je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri posebej ne navaja kateri razlog iz 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) uveljavlja, ampak le, da mu sodišče prve stopnje ni omogočilo zaslišanja prič v njegovo korist in s tem kršilo njegovo pravico do aktivne obrambe, da je bila kršena kontradiktornost postopka in ni bila zagotovljena enakost strank. Vložnik nadaljuje, da ker sta bila kršena materialno in procesno pravo, je to imelo za posledico napačno ugotovitev dejanskega stanja, kar je znova privedlo do kršitev materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo navedel, da je iz njene vsebine razvidno, da se obsojenec ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in zatrjuje, da je sodišče zaradi napačne ocene dokazov kršilo kazenski zakon, kršena pa mu je bila tudi pravica do obrambe, ker sodišče ni zaslišalo njegove žene in drugih prič, za katere ni imel možnosti sodišču sporočiti njihovega imena in naslove. Državni tožilec ugotavlja, da je iz navedb zahteve razvidno, da glede izpovedbe priče D. M. vložnik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedopusten razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP). O odločilnih dejstvih je po oceni državnega tožilca sodišče prve stopnje navedlo izčrpno obrazložitev, svoje zaključke oprlo na konkretne dokaze in jih logično utemeljilo, opredelilo pa se je tudi do predlaganih dokazov in jih argumentirano zavrnilo. Razlogi o tem so dovolj jasni in jim ni potrebno ničesar dodajati. O teh zaključkih se je ustrezno opredelilo tudi sodišče druge stopnje (obrazložitev v 5., 6. in 7. točki sodbe višjega sodišča). Vrhovni državni tožilec nadalje odgovarja na zahtevo, da iz pravice do pritožbe (25. člen Ustave) izhaja obveznost sodišča, da pritožbo (oziroma drugo pravno sredstvo, če je dopustno), vsebinsko obravnava, ter da se opredeli do bistvenih pritožbenih navedb (tistih, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti), ni pa sodišču treba odgovarjati na tiste pritožbene navedbe, ki za odločitev niso pomembne. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna. To pa je po oceni državnega tožilca sodišče v konkretni zadevi tudi storilo. Ocenjuje, da v zahtevi smiselna zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. V vlogah obsojenca, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 12. in 20. 11. 2015 zatrjuje, da je bila kršena njegova pravica do zagovornika saj je bila zavrnjena njegova zahteva za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti oziroma za brezplačno pravno pomoč in prav zato je bil tudi obsojen na podlagi lažne izpovedbe delodajalca. Obsojenec izjavlja, da je nedolžen, da mu ni bilo dovoljeno, da predstavi priče s katerimi bi dokazal, da očitki zoper njega niso resnični, da mu delodajalec M. ni dajal plače, regresa, da se je pred njim skrival, odpiral je lokal za lokalom, delavcev pa ni plačeval. Tudi njegovo ženo Z. N. je obremenjeval s tem, da naj išče in uči delavke trgovke, ki so potem iz podjetja odhajale, ker niso dobile plačila. Obsojenec navaja, da se je res zadolžil za 1.500 EUR za nakup osebnega vozila, da se je lahko vozil na delo v delodajalčeve pekarne, ki jih je imel po celi Sloveniji. M. je odpiral lokale, a je bil v tem času v stečajnem postopku, pa je sam izjavil, da mu nihče nič ne more, izkazalo se je, da je temu res tako. Obsojenec zaključuje, da sta se z ženo prijavila na zavod za zaposlovanje, da sta v slabem finančnem položaju in to vse zaradi krivične obsodbe.

B.

5. Zahteva obsojenca je manifestno neutemeljena. Vrhovno sodišče tako kot vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru na zahtevo ugotavlja, da zahteva obsojenca v večjem delu uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. Tu gre predvsem za nestrinjanje z dokazno oceno izpovedbe priče D. M., za katerega vložnik trdi, da pred sodiščem ni govoril resnice.

6. Kršitev zakona, na katero se vložnik sklicuje in jo je glede na določbe 420. člena in prvega odstavka 424. člena ZKP potrebno in mogoče ugotavljati oziroma presojati, je zatrjevanje, da mu ni bilo omogočeno zaslišanje prič v njegovo korist in da je bila kršena njegova pravica do zagovornika. Predlog za zaslišanje prič je obsojenec podal na naroku glavne obravnave dne 17. 10. 2014, to je potem, ko je minilo več kot eno leto od prvega naroka za glavno obravnavo, ki je bil opravljen dne 14. 10. 2013, vmes je bila razpisana vrsta narokov, ki so bili zaradi neprihoda obsojenca na sodišče večinoma neuspešni. Na enem od njih je bilo potrebno zagotoviti navzočnost obsojenca s prisilnim privodom, v vsem tem času obdolženec sodišču ni podajal dokaznih predlogov. Dokazni predlog, podan dne 17. 10. 2014 je nepopoln, saj je obsojenec predlagal zaslišanje „trgovke pekarstva N., trgovke iz Kočevja, trgovke iz Ribnice ter lastnikov pekarn“. Te naj bi potrdile, da je delal v pekarstvu N. in to zelo dolgo. Povedal je še, „da so to L., T.“, da pa ne ve njihovih priimkov. Iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi obsojenec, ko je podal ta predlog, prosil sodišče za rok, v katerem bi posredoval podatke, na podlagi katerih bi bilo sploh mogoče ugotoviti, koga naj sodišče zasliši. Vrhovno sodišče zato sprejema oceno sodišča prve stopnje, da bi prizadevanje sodišča, da ugotovi identiteto in naslove tako nedoločno predlaganih prič postopek nedopustno zavleklo, celo več, treba je ugotoviti, da predlog, kakršen je bil podan, sploh ni bil izvedljiv. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi oceni pritožbenega sodišča, da zatrjevano dejstvo, da je za pekarstvo N. d.o.o. opravljal delo, ni v pravnorelevantni zvezi z dokazno temo oziroma ni pomembno za ugotovitev odločilnega dejstva, in sicer, ali je vedel, da so listine, ki jih je predložil, ponarejene ali ne, še manj bi priče lahko pojasnile, ali je imel ob najemu kredita namen denar posojilodajalcu vrniti.

7. Sodišči, ki sta odločali o obtožbi in pritožbi res nista odločali o prošnji obsojenca za odobritev brezplačne pravne pomoči, sta bili pa seznanjeni, da obsojenčevi prošnji, da se mu postavi zagovornik, oziroma odobri brezplačna pravna pomoč ni bilo ugodeno in je bila zavrnjena z odločbo Okrožnega sodišča v Kopru Bpp 302/2014 z dne 4. 8. 2014. V postopku zaradi kaznivega dejanja goljufije sodišči prve in druge stopnje nista imeli razloga za oceno, da so vendarle podane okoliščine, ki bi narekovale, da se obsojencu postavi zagovornika, ker ne bi bil sposoben, da se brani sam.

8. Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje in da v večji meri uveljavlja nedovoljeno zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo, obsojenca pa na podlagi četrtega odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP oprostilo dolžnosti plačila sodne takse.