Jedro

Ob primerjanju zdravstvenega stanja tožnice, kot je bilo ob izdaji sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru II P 227/2000 ugotovljeno na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca prof.dr. V.S., dr.med, je jasno, da toženka ne more biti uspešna z uveljavljanjem, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti upoštevalo zdravstveno stanje tožnice, ki je že bilo upoštevano s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 227/2000. Pri tem tudi navedba tožnice, da je pred poslabšanjem zdravstvenega stanja v letu 2015 lahko z desno roko skoraj vse opravljala in da je celo lahko igrala odbojko, namizni tenis in badminton, glede na izvedensko mnenje izvedenca prof.dr. V.S., dr.med., ni neverodostojna, saj je takrat izvedenec ugotavljal zgolj oviranost pri rekreativno športnem udejstvovanju oziroma pri drugih opravilih, ki se opravljajo dvoročno, medtem ko v tem postopku pridobljeno izvedensko mnenje zaradi nezmožnosti aktivne gibljivosti desnega ramena funkcijo desne roke ugotavlja zgolj kot oporo levici.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka glede datuma začetka teka zakonskih zamudnih obresti spremeni tako, da se datum 27. 12. 2017 nadomesti z datumom 27. 12. 2018. II. Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in v še izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka in tožena stranka sami krijeta nastale jima stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožnici 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2017 dalje do plačila in ji plačati pravdne stroške v znesku 1.351,75 EUR, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku, za znesek 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je odločilo tudi, da je toženka dolžna tožnici, katere terjatev preide na Republiko Slovenijo, ker ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v višini 598,05 EUR na račun Okrožnega sodišča na Ptuju, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno prvostopenjsko sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Toženka izpodbija obsodilni del sodbe. V pritožbi najprej navaja, da je tožnica v tožbenem zahtevku uveljavljala zakonske zamudne obresti od 27. 12. 2018 dalje in tudi prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da tožnici gredo zakonske zamudne obresti od 27. 12. 2018 dalje, medtem ko iz izreka sodbe izhaja, da tožnici gredo zakonske zamudne obresti od 27. 12. 2017 dalje. Toženka meni, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, izrek prvostopenjske sodbe pa je prav tako v nasprotju z njenimi razlogi.

Toženka v nadaljevanju pritožbe navaja, da je v predmetni zadevi tožnici prisojena odškodnina le za novo nastalo škodo, zaradi česar je potrebno upoštevati, kakšno dejansko stanje je bilo ugotovljeno v predhodnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Mariboru v zadevi II P 227/2000, saj je tožnica upravičena le do odškodnine za dodatno poslabšanje, glede na takratno stanje. Tako je potrebno upoštevati zdravstveno stanje tožnice, kot sta ga ugotovila v predhodnem postopku pred prvostopenjskim sodiščem postavljena sodna izvedenca S.T., dr.med. in prof.dr. V.S., dr.med. ter upoštevati tudi takratno izpovedbo tožnice.

V zvezi z odmero odškodnine tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tako po mnenju toženke v predmetni zadevi ni več mogoče upoštevati, da bo tožnica občasno trpela lahke telesne bolečine, saj je to dejstvo že bilo upoštevano pri prvotni odmeri odškodnine. Po mnenju toženke je zato odmerjena odškodnina iz tega naslova 8.000,00 EUR pretirana in bi kot primerno odškodnino iz tega naslova tožnici šel zgolj znesek 6.000,00 EUR.

Pretirano visoka je tudi odškodnina zaradi prestanega strahu, ki ga je sodišče tožnici odmerilo v znesku 2.000,00 EUR saj bi glede na pretrpeli strah predstavljal pravično denarno odškodnino znesek 1.500,00 EUR.

Tudi odmerjena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, ki jo je prvostopenjsko sodišče tožnici odmerilo v znesku 15.000,00 EUR, je po mnenju toženke pretirana. Tožnica je namreč upravičena le do odškodnine za dodatno poslabšanje, glede na izvedenska mnenja izvedencev S.T., dr.med. in prof.dr. V. S., dr.med., pa je bilo stanje desnega ramenskega sklepa pri tožnici že takrat glede gibljivosti ramena zelo zmanjšano. V tem postopku postavljeni izvedenec prof. dr. O.Z., dr.med., v izvedenskem mnenju navaja, da je bila leta 2000 ugotovljena abdukcija 90 % od normalnih 180 %, kar pa ne drži, saj izvedenec prof.dr. S., dr.med., ugotavlja abdukcijo 60 %. V tem postopku postavljeni izvedenec sicer ugotavlja, da aktivne gibljivosti v desnem ramenu ni, pasivna gibljivost pa je največ 15 %, zato je do določenega poslabšanja sicer prišlo, vendar je tožnica upravičena le do odškodnine za nepričakovano dodatno poslabšanje.

Tudi tožnica sama je na zaslišanju izpovedovala, da je lahko prej z roko skoraj vse normalno delala, kar pa glede na izvedensko mnenje izvedenca prof.dr. S., dr.med., ne drži. Na zaslišanju je celo navajala, da je lahko igrala odbojko, namizni tenis in badminton, kar je bilo glede na takratne ocene izvedencev nemogoče, pa tudi sama tožnica je takrat navajala, da ima zaradi poškodbe rame težave pri osebni higieni, pri negi otroka in vseh gospodinjskih opravilih in da del, ki jih je opravljala pred nezgodo, ne zmore več, pa tudi v službi opravlja lažja dela kot pred tem ter ji je priznana invalidnost III. kategorije. Tožnici bi zato šla po mnenju toženke iz tega naslova odškodnina v višini 8.000,00 EUR.

Zaradi vsega navedenega toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da dosojeno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode zniža na 15.500,00 EUR ter v skladu s spremembo sodbe spremeni odločitev o stroških.

4. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica. Tožnica meni, da bi ji za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti prvostopenjsko sodišče moralo prisoditi celotno vtoževano odškodnino v znesku 20.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je tako zmotno upoštevalo, da je bila tožnica ob prvi operaciji stara 60 let, saj je glede na datum rojstva 13. 3. 1969 bila takrat stara 46 let. Starost, v povezavi z dejstvom, da je bila tožnica najmanj 15 let pred predvideno starostno upokojitvijo nezmožna za delo, je bistvena okoliščina, ki se upošteva pri individualizaciji v zvezi z odmero višine odškodnine. Tožnica je bila v bolniškem staležu od februarja 2015, nato pa upokojena za 4 ure, 27. 3. 2020 pa je bila spoznana za invalida I. kategorije zaradi posledic poškodbe ter ima pravico do invalidske pokojnine od 1. 4. 2020 dalje, kar je najmanj 10 let pred redno starostno upokojitvijo. Slednje pomeni bistveno poslabšanje stanja delovne in splošne sposobnosti, saj je popolnoma nesposobna za pridobitno delo. Če je bila poprej bistveno ovirana pri delu z desnico, kot izhaja iz izvedenskega mnenja prof.dr. V. S.A. dr.med., pa sedaj ni več sposobna ničesar od tega, ker ji je desna roka le še v oporo in ni več zmožna za nobeno pridobitno delo ter je nezmožna za pridobivanje dohodka, kar pri sedaj 51 letih za tožnico pomeni popolno spremembo življenja, sloga in kroga ljudi, ki njeno duševno stisko veča, kar sigurno utemeljuje odmero odškodnine iz tega naslova v celotnem znesku, kot ga je zahtevala.

Tožnica zato višjemu sodišču predlaga, da sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu spremeni s stroškovno posledico za toženko.

5. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila, tožnica pa je na pritožbo toženke odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev.

6. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

7. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. Zagrešilo tudi ni v pritožbi uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja toženka, zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. V postopku je pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki so bila pomembna za odločitev o sedaj grajani višini tožnici odmerjene odškodnine ter je bila na tej podlagi v zvezi s tem sprejeta pravilna materialnopravna odločitev (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

8. Tožnica s tožbo zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz škodnega dogodka dne 30. 11. 1997, ko je bila kot sopotnica v osebnem avtomobilu udeležena v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec toženke. Tožnici je zaradi v škodnem dogodku nastalih poškodb 30. 11. 1997 že bila priznana odškodnina v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru II P 227/2000. Zaradi komplikacije poškodbe desne rame1 vtožuje odškodnino za novo škodo, ki v zadevi II P 227/2000 še ni bila znana in ne predvidljiva. Zaradi hitro napredovale posttravmatske artroze v praktično nično gibljivost desnega ramena v letih 2014/2015 je bila tožnica dvakrat operirana (4. 11. 2015 - vstavitev anatomske endoproteze ramena, 17. 5. 2018 - konverzija v reverzno endoprotezo desnega ramena), kar pa ni prineslo izboljšanja funkcionalnega stanja desnega ramena. Tožnica je po spremenjenem zahtevku za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahtevala 8.000,00 EUR, za prestani strah 2.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti 20.000,00 EUR, prvostopenjsko sodišče pa ji je za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo odškodnino v višini 8.000,00 EUR, za prestani strah 2.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti 15.000,00 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Pritožbeno ni sporno, da je škoda, katere povrnitev s tožbenim zahtevkom zahteva tožnica, nova škoda2. Pritožbeno sporna je višina odmerjenih odškodnin po vseh postavkah za nepremoženjsko škodo, kot jo je odmerilo prvostopenjsko sodišče in začetni datum, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti, kar uveljavlja toženka ter višina odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, kar uveljavlja tožnica.

10. Kriteriji za odmero denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče dosodi pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o višini odškodnine mora sodišče upoštevati tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera) kakor tudi objektivno merilo (sodno prakso v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin primerljivih z obsegom obravnavane škode).

11. Dejansko stanje o obsegu škode, kar vse je bilo podlaga odmeri pritožbeno grajanih višin odškodnin, je sodišče prve stopnje ugotovilo, upoštevajoč navedbe v izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke prof.dr. O.Z., dr.med.spec.ortopeda (v nadaljevanju izvedenec), ob upoštevanju tožničine zdravstvene dokumentacije in upoštevanju smisla tožničine izpovedbe.

12. Sodišče prve stopnje je tožnici odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jo je tožnici priznalo v celotnem vtoževanem znesku 8.000,00 EUR, odmerilo ustrezno. Tako je pravilno upoštevalo čas trajanja bolečinskega obdobja ter njegovo intenziteto in tudi vse nevšečnosti med zdravljenjem, kot izhajajo iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča v tem postopku podano izvedensko mnenje trditve in navedbe tožnice o pretrpljenih telesnih bolečinah in prestanih nevšečnostih med zdravljenjem ustrezno objektivizira, zato mu tudi pritožbeno sodišče sledi. Prvostopenjsko sodišče po oceni pritožbenega sodišča tudi utemeljeno upošteva, da so zmerne občasne bolečine pri tožnici še vedno prisotne. To dejstvo namreč pri prvi odmeri odškodnine ni bilo upoštevano, kot zatrjuje toženka v pritožbi, saj je Okrožno sodišče v Mariboru v sodbi II P 227/2000 navedlo, da tožnica občasne lahke bolečine trpi še sedaj ob spremembah vremena in preutrujenosti mišičja, izvedenec pa ocenjuje, da so te bolečine trajale do sedaj (torej ne v bodoče) mesec dni šteto kumulativno (priloga A2 spisovnega gradiva). Zaradi navedenega je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča odmerjeni znesek 8.000,00 EUR za tožnico primerna denarna satisfakcija iz tega naslova.

13. Prvostopenjsko sodišče je tožnici tudi za prestani strah odmerilo odškodnino v primernem znesku 2.000,00 EUR. Toženka meni, da je ta znesek pretiran glede na ugotovljeno intenziteto in trajanje sekundarnega strahu, ki ga je doživljala tožnica. Pritožba nima prav, saj je tožnica po lastni navedbi in navedbi izvedenca, ki njene navedbe objektivizira, trpela zaradi hudih bolečin in izgube gibljivosti ramena hude duševne bolečine v obdobju treh mesecev v zvezi s tem, kaj se bo zgodilo z desno ramo in ali se bo še sploh dalo kaj pomagati, te so po tem prešle v zmerne duševne bolečine, ko se je seznanila z možnostmi zdravljenja, ki pa so trajale vsaj dve leti. Nato so se pojavile blage duševne bolečine in prešle v občasne, ki so prisotne še danes. Po povedanem znesek 1.500,00 EUR, ki ga je prvostopenjsko sodišče tožnici odmerilo kot pravično denarno odškodnino za prestani strah, po prepričanju pritožbenega sodišča nikakor ni previsok, kot to uveljavlja pritožba toženke.

14. Sodišče prve stopnje je tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti od zahtevanih 20.000,00 EUR odmerilo 15.000,00 EUR. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo pritožbeno sodišče povzema. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje toženke, da prvostopenjsko sodišče v zvezi z odmero odškodnine iz tega naslova ni upoštevalo le duševnih bolečin tožnice, ki jih ta trpi zaradi dodatnega poslabšanja splošne življenjske aktivnosti, saj se po mnenju toženke zdravstveno stanje tožnice, glede na stanje ob izdaji sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru II P 227/2000, ni poslabšalo v tolikšni meri, da bi bila tožnica upravičena do višine odškodnine v znesku 15.000,00 EUR.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem odgovarja toženki, da v tem postopku pridobljeno izvedensko mnenje zajema le poslabšanje funkcionalnega stanja desnega ramena tožnice od leta 2014/2015 naprej. Ugotavlja nezmožnost aktivne gibljivosti desnega ramena, katerega pasivna gibljivost je le 15 %, zmerno gibljivost desnega komolca (od 0% do 90%) in slabost stiska desnice, kar pomeni, da je desna roka levici le v oporo. Nadalje ugotavlja, da je popolnoma onemogočeno dvoročno dvigovanje, prenašanje, premikanje ali opiranje z/ali na desni zgornji ud. Mogoče je le prijemanje predmetov, če je roka s komolcem oprta na podlago ali pa se zgornji ud uporabi kot opora levemu zgornjemu udu. Izvedenec na podlagi navedenih dejstev zaključuje, da je tožnica izrazito omejena pri dvoročni aktivnosti, da vse dnevne aktivnosti opravlja le z levo roko (dvigovanje, prenašanje, opiranje), ker desna roka sloni ob desni strani prsnega koša, da ima tožnica še vedno bolečine v desni rami, da ne more spati na desni strani, da se občasno prebuja zaradi bolečin v desni rami, da ji je desna roka le v oporo, da z desnico lahko prijemlje stvari, ki so na mizi ali drugi podlagi in da ni več zmožna pridobitno delo. Ob primerjanju zdravstvenega stanja tožnice, kot je bilo ob izdaji sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru II P 227/2000 ugotovljeno na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca prof.dr. V. S., dr.med (priloga A5 spisovnega gradiva)3, je jasno, da toženka ne more biti uspešna z uveljavljanjem, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti upoštevalo zdravstveno stanje tožnice, ki je že bilo upoštevano s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 227/2000. Pri tem tudi navedba tožnice, da je pred poslabšanjem zdravstvenega stanja v letu 2015 lahko z desno roko skoraj vse opravljala in da je celo lahko igrala odbojko, namizni tenis in badminton, glede na izvedensko mnenje izvedenca prof.dr. V. S.a, dr.med., ni neverodostojna, saj je takrat izvedenec ugotavljal zgolj oviranost pri rekreativno športnem udejstvovanju oziroma pri drugih opravilih, ki se opravljajo dvoročno, medtem ko v tem postopku pridobljeno izvedensko mnenje zaradi nezmožnosti aktivne gibljivosti desnega ramena funkcijo desne roke ugotavlja zgolj kot oporo levici. Odmerjeni znesek 15.000,00 EUR odškodnine iz tega naslova zato ni previsok in po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja primerno satisfakcijo za duševne bolečine, ki jih tožnica zaradi navedenih prikrajšanj trpi.

15. Toženka pa utemeljeno uveljavlja, da gredo tožnici zakonske zamudne obresti od 27. 12. 2018 dalje in ne od 27. 12. 2017, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Da je prvostopenjsko sodišče tožnici zakonske zamudne obresti dosodilo od 27. 12. 2018 dalje, izhaja iz točke 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer prvostopenjsko sodišče navaja ustrezne razloge za takšno odločitev. Po oceni pritožbenega sodišča gre zato v izreku zgolj za pisno pomoto, ki pa jo je potrebno popraviti, zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremenilo na način kot izhaja iz točke I. izreka te sodbe.

16. Pritožba tožnice zoper odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti ni utemeljena. Po prepričanju pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina iz tega naslova v višini 15.000,00 EUR ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine v skladu s 179. in 182. členom OZ, saj razlogi, ki jih pritožba tožnice navaja kot argument za njeno zvišanje, tega ne utemeljujejo. Tako po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče zgolj po pomoti navaja, da je bila tožnica ob prvi operaciji leta 2015 stara 60 let in ne šele 46, kot poudarja pritožba, saj bi v nasprotnem primeru dejstvo, da je bila tožnica pred tem zaposlena, sedaj pa je za delo nezmožna, ne bilo več med odločilnimi v zvezi z višino odmerjene odškodnine, ker bi se tako že bližala možnosti upokojitve. Da je tožnica v postopku za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, je bilo tudi upoštevano že pri odmeri višine odškodnine, zato dejstvo, da je tožnica pridobila pravico do invalidske pokojnine od 1. 4. 2020 dalje, na višjo odmero odškodnine iz tega naslova ne more več vplivati.

17. Tudi dosojena odškodnina kot celota, ki zajema vse postavke, je po oceni pritožbenega sodišča ustrezna in tudi kot celota za tožnico predstavlja primerno denarno satisfakcijo za v škodnem dogodku utrpelo novo škodo.

18. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je zaradi zgoraj navedenih razlogov pritožba toženke delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo na način, kot izhaja iz točke I. izreka te sodbe (358. člen ZPP) v ostalem pa pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Pritožba tožnice zaradi zgoraj navedenih razlogov ni utemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Toženka s pritožbo glede glavne stvari ni bila uspešna, zato je šteti, da s pritožbo v pretežni meri ni uspela. Svoje pritožbene stroške zato mora nositi sama (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

21. Tožnica s pritožbo ni bila uspešna, z odgovorom na pritožbo toženke pa k pritožbeni razsoji ni bistveno pripomogla. Stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku, zato mora kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP, prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V škodnem dogodku dne 30. 11. 1997 je tožnica med drugim utrpela zdrobljen zlom desne nadlahtnice pod glavico. 2 Nova škoda je tista škoda, ki izvira iz škodnega dogodka in je v vzročni zvezi z škodnim dogodkom ter presega prvotno izkazano škodo, ob nastanku prvotno izkazane škode pa še ni bilo gotovo ali bo nastala in če bo, kakšen bo njen obseg. 3 Izvedensko mnenje izvedenca S.T., dr.med., ni bilo uporabljeno, ker ga toženka ni povzela. Prof.dr. V.S., dr.med., pa v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnice navaja: „Bistveno je ovirana pri delu z desnico, ne more delati del, kjer bi držala desnico nad višino prsnih bradavic, znatno je ovirana pri rekreativno-športnem udejstvovanju, za vse tiste športe, kjer so prisotni elementi skoka, kjer je potrebna gibljiva desna rama ali je potrebno nošenje bremen, manj zmožna je za dvigovanje in vzdrževanje bremen v rokah, z desnico lahko dvigne breme, ki je lažje za 70 % v primerjavi s sposobnostjo izpred poškodovanja in samo do višine prsnih bradavic, ovirana je pri negi otroka, ovirana je pri osebni higieni in oblačenju, ovirana je pri delu z dvoročnim orodjem, ovirana je pri delu v gospodinjstvu, ovirana je pri plesu, ne more opravljati nekaterih medicinskih preiskav zaradi kovine v telesu.“