Jedro

Parcelacija sodi med akte vzdrževanja zemljiškega katastra in kot taka ne pomeni razpolaganja z zemljiščem v smislu razpolagalne komponente lastnine, torej pridobivanja in odsvajanja, saj lastninsko stanje na zemljišču po njeni izvedbi ostane enako.

Določene napake v geodetskih postopkih sicer lahko privedejo tudi do posega v lastninsko pravico (ne pri parcelaciji), o katerem odloča sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

I. Tožba zoper 4. točko izreka sklepa in odločbe Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Kranj, Geodetske pisarne Škofja Loka, št. 02112-2071/2016-2 z dne 30. 11. 2016 se zavrže. II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Kranj, Geodetska pisarna Škofja Loka (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom in odločbo zavrgla tožnikovo zahtevo za izrek ničnosti odločbe št. 45-04/84-31 z dne 11. 7. 1984 (1. točka izreka), zavrgla tožnikovo zahtevo za izrek ničnosti odločbe št. 45-04/86-11 z dne 28. 4. 1987 o parcelaciji in spremembi vrste rabe parcel št. 709/3 in *143 k.o. ... (2. točka izreka), zavrnila tožnikovo zahtevo za izrek ničnosti odločbe št. 45-04/86-11 z dne 28. 4. 1987, o parcelaciji in spremembi vrste rabe parcel št. 706/3 in 720/1 k.o. ... (3. točka izreka), zavrnila tožnikovo zahtevo za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti navedene odločbe z dne 11. 7. 1984 in navedenih odločb z dne 28. 4. 1987 ter ugotovitev njihove neizvršljivosti (4. točka izreka) in odločila, da z izdajo tega sklepa in odločbe niso nastali posebni stroški postopka (5. točka izreka).

2. Zavrženje tožnikove zahteve za izrek ničnosti odločbe z dne 11. 7. 1984 je med drugim utemeljila z navedbo, da se je z navedeno odločbo, s katero je bilo odločeno o parcelaciji in spremembi vrste rabe parcel št. 684/3 in 691/2, obe k.o. ..., odločalo zgolj o parcelah v lasti A.A.. Pri tem se skupna površina obravnavnih površin po spremembi, obravnavani v odločbi, ni spremenila. Tožnik v tem postopku ni sodeloval, je pa kot stranka sodeloval v predhodnem postopku prenosa posestne meje v naravo v skladu s 33. členom Zakona o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZZKat), v katerem je bila določena meja med parcelama št. 691/2 in 684/3 s sosednjima parcelama 706/3 in 681/3, vse k.o. ..., o čemer je bil 29. 6. 1984 sestavljen zapisnik, ki ga je tožnik, kot lastnik parcele 706/3, tudi podpisal. Torej je z ugotovljenimi in zamejničenimi mejami soglašal. Šele po določitvi posestne meje med navedenimi parcelami je bila izvedena sporna parcelacija. Poudarja še, da parcelacija sodi med akte vzdrževanja zemljiškega katastra in kot taka ne pomeni razpolaganja z zemljiščem v smislu razpolagalne komponente lastnine. S parcelacijo se ne spremeni pravno stanje na ostalih parcelah tako glede lastninske kot tudi drugih stvarnih pravic. Ker tožnik ni bil stranka v predmetnem postopku, niti odločba ne vpliva na njegove pravice ali pravne koristi, je toženka njegovo zahtevo zavrgla na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s prvim odstavkom 280. člena istega zakona.

3. Odločitev o zavrženju tožnikove zahteve za izrek ničnosti odločbe z dne 28. 4. 1987, s katero je pristojna geodetska uprava odločila o parcelaciji in spremembi vrste rabe parcel 709/3 in *143 k.o. ..., je prvostopensjki organ zavrgel na podlagi iste določbe, saj je ugotovil, da tožnik v zahtevi ne uveljavlja kakšne svoje pravne pravice ali pravne koristi. Ugotovil je, da z izrekom izpodbijane odločbe za nično do spremembe podatkov o parcelah oz. do vzpostavitve katastrskega stanja parcel, kakršno je bilo pred izdajo te odločbe, ne more priti, saj so trenutno veljavni katastrski podatki, kot izhajajo iz evidence zemljiškega katastra, za eno od teh parcel, tj. za parcelo 709/5 k.o. ..., vpisani na podlagi kasnejšega postopka in ne na podlagi izpodbijane odločbe.

4. Glede zahteve za izrek ničnosti odločbe z dne 28. 4. 1987, s katero je bilo odločeno o parcelaciji in spremembi vrste rabe na parcelah št. 706/3 in 720/1 k.o. ... pa toženka ugotavlja, da tožnik ni izkazal ničnostnih razlogov, ki jih je uveljavljal. 5. Za odločanje o parcelaciji in spremembi vrste rabe je bil že leta 1987 nedvomno pristojen tedanji občinski geodetski organ, ki je v obravnavni zadevi tudi odločal. Ničnostni razlog iz 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP zato ni podan.

6. Prav tako v zadevi ni podan razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. V konkretni zadevi je upravni organ na podlagi tožnikove zahteve na terenu izvedel mejni ugotovitveni postopek, na katerem je ugotovil in zamejničil potek posestnih meja med parcelami 720/1, 709/3, 706/3 in sosednjimi parcelami 169/53, 723/2 in 684/3 vse v k.o. .... O navedenem dejanju je sestavil zapisnik, ki so ga podpisali vsi prizadeti lastniki. Glede na ugotovitve na mejnem ugotovitvenem postopku je bila nato izvedena še parcelacija in sprememba vrste rabe parcel št. 706/3 in 720/1. Glede na 26. člen ZZKat je torej zakonita podlaga za izvedbo predmetnega postopka parcelacije in spremembe vrste rabe podana. Tožnik je sodeloval tako v mejnem ugotovitvenem postopku, ki ga je sprožil sam, kot kasneje v postopku parcelacije in spremembe vrste rabe, saj mu je bila vročena izpodbijana odločba in zoper njo ni vložil pritožbe. Tudi, če tožnik ni vložil zahteve za parcelacijo in spremembo vrste rabe teh parcel, je v ta postopek kasneje molče privolil, saj je nesporno vložil zahtevo za uvedbo mejnega ugotovitvenega postopka ter po prejemu izpodbijane odločbe zoper njo ni vložil pritožbe. S takšnimi ravnanji je privolil v njeno izdajo. Poleg tega je na podlagi 26. člena ZZKat o spremembi vrste rabe geodetski organ lahko odloči tudi po uradni dolžnosti. Zato pri navedeni odločbi do navedenega ničnostnega razloga niti ne more priti.

7. Glede tožnikovih navedb, da je toženka z eno od svojih odločb posegla v parcelo v lasti B.B., ki take zahteve ni podala, niti ni kasneje v njo privolila, pa prvostopenjski organ ponovno poudarja, da se z odločbami o parcelaciji in spremembi vrste rabe ne posega v lastništvo na parcelah. Poleg tega tožnik ne more ničnosti odločbe uveljavljati v imenu B.B., ne da bi vlogi predložil njeno pooblastilo za zastopanje.

8. Glede uveljavljenega ničnostnega razloga iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP pa toženka navaja, da niti iz tožnikovih navedb, niti iz listinske dokumentacije ne izhaja, da bi bila izpodbijana odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja oz. da naj bi se nad uradno osebo „vršil pritisk izsiljevanja“ ali drugo nedovoljeno dejanje, ki naj bi vplivalo na njeno voljo tako, da je izdala drugačno odločbo, kot bi jo izdala sicer. Tožnik zgolj pavšalno zatrjuje, da iz nepodpisane izjave odgovorne osebe upravnega organa brez datuma izhaja, da je geodetska uprava želela napačno evidentiranje parcelne meje ugotoviti že leta 2001, vendar so sosedje to preprečili, kar je po prepričanju vlagatelja element prisiljenja kot razlog za ugotovitev ničnosti po navedeni določbi. Nasprotovanja sosedov leta 2001 pa ne more predstavljati ničnostnega razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP za odločbo, izdano leta 1987. 9. Podrobno pa navaja tudi razloge, zakaj je zavrnila tožnikovo zahtevo za razveljavitev klavzul o pravnomočnosti navedenih odločb in ugotovitev njihove neizvršljivosti.

10. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

11. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja razloge, zakaj izpodbijane odločbe niso pravnomočne in izvršljive.

12. Poudarja, da so izpodbijane odločbe nične iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj je upravni organ z njimi posegel v lastninsko pravna razmerja, za kar so bila že v času njihove izdaje pristojna sodišča. Z navedenimi odločbami je organ nezakonito vrisal parcelo 691/2 na tožnikovo parcelo 706/3, parcela 706/3 pa je bila potem „porinjena“ v parcelo 706/9 in potem v parcelo 723/2, v lasti B.B., kot nova parcela 720/5. To je ugotovilo tudi Okrajno sodišče v Škofji Loki s sklepom N 12/2008. Z izpodbijanimi odločbami je torej geodetski organ posegel v tožnikovi nepremičnini oz. nepremičnino v lasti B.B., ki take zahteve nista podala, niti nista kasneje v njo privolila.

13. Ničnost po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP pa utemeljuje z izjavo C.C., da je Geodetska uprava Škofja Loka želela napačno evidentiranje parcelne meje ugotoviti že leta 2001, vendar so sosedje to preprečili. Poudarja, da bi bilo treba v obravnavanem primeru uporabljati ZUP in Stvarnopravni zakonik ter Zakon o zemljiški knjigi in ne ZZKat ter opozarja na načrtno in zavajajoče mešanje skic terena in tistih, ustvarjenih v pisarni, ki so nepodpisane in sporne in na katerih temeljijo izpodbijane odločbe. Navaja, da so stranke postopka na terenu res podpisale skici z obstoječimi in vrisanimi mejniki, vendar slednji nista bili podlagi izpodbijanih odločb. Podlagi izpodbijanih odločb sta v pisarni izrisani „kopiji katastrskega načrta“ z žigom in podpisom upravnega organa, v katerih pa se obakrat pojavi v parcelo 706/3 vrisana parcela št. 691/2, v IDPOS 311 pa še trikotna oz. trapezasta parcela 720/5, vrisana v parcelo 723/2. Ni šlo torej za razdelitev parcele 720/1 v lasti tožnika na dve parceli ampak za razdelitev, ki je služila nezakonitemu in protipravnemu vrisu parcele 720/5 v parcelo 723/2, last B.B., ki ji odločba ni bila ustrezno vročena. Poudarja, da ni bilo sporno, kar so stranke podpisale, sporno je, da je C.C. stanje podatkov v zemljiškem katastru spremenil in na njegovi podlagi izdal izpodbijane odločbe. Toženka je pod krinko postopkov o prenosu posestnih mej oz. parcelacije in spremembe rabe tožniku odvzela 841 m2 in jih dodelila A.A., na severu pa mu v zameno dodelila 733 m2, ki ji je odvzela B.B.. V zadevi torej ni šlo za parcelacijo, ampak je upravni organ na ta način odločil in izdal odločbe v zadevah, o katerih ni mogoče odločati v tovrstnem upravnem postopku. Navaja, da tožnik res ni bil stranka postopka IDPOS 282, je pa odločba posegla v njegovo lastninsko pravico in mu na nezakonit način odvzela 841 m2 parcele 706/3. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, razveljavi klavzule o pravnomočnosti navedenih odločb in ugotovi njihovo neizvršljivost in jih izreče za nične ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

14. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

15. Prizadeti stranki A.A. in D.D. v odgovoru na tožbo med drugim navajata, da niso resnične tožnikove trditve, da je toženka posegla v njegove pravice. Poudarjata, da poskuša tožnik že od leta 2001 dalje z izsiljevanjem na Geodetski upravi ter s sodnimi postopki doseči lastnino na parceli 691/2 k.o. ..., ki je že od leta 1921 nesporno v lasti A.A. oz. njenih prednikov. Prvo tožbo v zvezi s priznanjem lastninske pravice na parceli 691/2 je zavrnilo Okrajno sodišče v Škofji Loki s sodbo opr. št. P 179/2001 z dne 12. 6. 2006. Nato je tožnik sprožil postopek za določitev meje med parcelama 691/2 in 706/3. Sodišče je navedeni postopek ustavilo, ker meje med parcelama ni moglo ugotavljati, saj je tožnik zahteval celo parcelo 691/2. Tožnik je pred Okrožnim sodiščem v Kranju vložil tudi tretjo tožbo, s katero ponovno zahteva lastninsko pravico na parceli 691/2, ker naj bi geodetski organ v zadevi IDPOS 282 ravnal deliktno in koruptivno v tožnikovo škodo. Poleg tega je vložil tudi tožbo zaradi motenja posesti, ki je bila prav tako zavrnjena. Zoper A.A. pa je vložil tudi kazensko ovadbo, vlaga pa tudi upravne postopke. Naslovno sodišče je s sodbo I U 1705/2014 tožnikovo tožbo zoper zavrnilo odločbo upravnega organa za uskladitev podatkov zemljiškega katastra zavrnilo. Predlagata zavrnitev tožbe.

16. Prizadeta stranka E.E. pa v odgovoru na tožbo navaja, da se krajani naselja ... čudijo nenavadnemu poteku mej. Če pogledajo v veljavno mapo, vidijo, da se meje iz mape ne ujemajo z mejami v naravi. Izraža bojazen, da so umetne poševnine nastale prav zaradi nastanka parcele 691/2. Meni, da obstaja verjetnost, da na geodetski upravi meje niso bile vrisane tako, kot so bile pokazane na terenu. Poudarja, da je na predmetnem območju uradna karta tako slaba, da bi potrebovala kompletno prenovo. Predlaga, naj se gre na teren, posname dejanske ceste, poti, objekte in meje iz narave.

17. Tožnik v pripravljalnih vlogah navaja, da iz odgovora prizadete stranke E.E. izhaja vsa stiska, nastala z nezakonitimi ravnanji geodetskega organa. Pritrjuje tožnikovim navedbam, hkrati po opozarja še na druge nepravilnosti, med drugim, da v postopek izdaje izpodbijanih odločb sploh ni bil pritegnjen. Sodišče bi zato moralo ugotoviti njihovo ničnost po uradni dolžnosti iz razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Da temelji odločba z dne 11. 7. 1984 na nezakonitem zapisniku pa dokazuje tudi z izvedenskim mnenjem z dne 30. 11. 2018, ki je bilo pridobljeno v pravdnem postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Kranju I P 301/2016 in predlaga izvedenčevo zaslišanje.

18. Prizadeta stranka F.F. pa v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 6. 3. 2019 ponovno opozarja na vsa sredstva, ki jih je tožnik vlagal, da bi pridobil v last parcelo 691/2. Glede izvedeniškega mnenja z dne 30. 11. 2018 pa navaja, da je izvedenec uporabljal skico iz leta 1953, ni pa upošteval menjalne pogodbe iz leta 1969. K I. točki izreka:

19. Z obravnavano 4. točko izreka izpodbijanega sklepa in odločbe je toženka zavrnila tožnikovo zahtevo za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti odločbe z dne 11. 7. 1984 in dveh odločb z dne 28. 4. 1987. Tožba zoper navedeno točko izreka ni dovoljena, saj ne gre za akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu.

20. Glede na peti odstavek 225. člena ZUP ima namreč omenjena klavzula pravno naravo potrdila v smislu 180. člena ZUP (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu I Up 202/2012 z dne 5. 12. 2012), to je listine, ki potrjuje dejstvo, o kateri upravni organ ne vodi uradne evidence. Kot tako jo je mogoče uporabiti za dokaz obstoja tega dejstva. To pa pomeni, da se s potrdilom ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke in zato ne gre za upravni akt (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 35/2016 z dne 8. 6. 2016), enako tudi ne z zavrnitvijo zahteve za njegovo razveljavitev. Ker za tak primer tudi noben drug zakon ne predvideva možnosti upravnega spora, je sodišče tožbo v tem delu na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, brez presoje tožbenih navedb, ki se nanašajo nanj.

K II. točki izreka:

21. Tožba glede preostalega dela izpodbijanega sklepa in odločbe ni utemeljena.

22. Po presoji sodišča je odločitev toženke v tem delu pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločitve podala pravilne razloge zanjo. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

23. Tožnik v tožbi navaja, da je odločba upravnega organa z dne 11. 7. 1984 nična iz razlogov iz 1., 4. in 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

24. Predlog za izrek ničnosti odločbe da lahko oseba, ki je bila stranka v postopku izdaje odločbe, katere ničnost predlaga, ali oseba, ki izkaže, da izpodbijana odločba vpliva na njen pravni položaj.

25. V zadevi ni sporno, da tožnik ni bil stranka v postopku izdaje odločbe z dne 11. 7. 1984, katere ugotovitev ničnosti predlaga. Tudi po presoji sodišča pa tožnik ni izkazal, da navedena odločba vpliva na njegov pravni položaj.

26. Izpodbijana odločba, izdana na podlagi drugega odstavka 30. člena Zakona o zemljiškem katastru (v nadaljevanju ZZKat), s katero je bila izvršena parcelacija in sprememba vrste rabe parcel 684/3 in 691/2 v lasti A.A., in sicer sta iz parcel 684/3 travnik v izmeri 725 m2 in 691/2 travnik v izmeri 1545 m2 nastali parceli 684/3 travnik v izmeri 1289 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 140 m2 ter 691/2 travnik v izmeri 841 m2, že po naravi stvari ne more pomeniti posega v lastninskopravni položaj oseb. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil v predmetnem postopku spremenjen zaris mejne črte med parcelama št. 691/2 in 684/3, ki sta bili obe v lasti A.A., pri čemer je skupna površina obeh parcel ostala enaka. Na delu parcele 684/3 pa je bila vrisana se stanovanjska stavba s površino stavbišča 140 m2. Pred izvedbo parcelacije in spremembe vrste rabe pa je bil izpeljan postopek prenosa posestne meje v naravo po 33. členu ZZKat, v katerem so bile v naravi, ob sodelovanju vseh prizadetih strank, tudi tožnika, določene posestne meje med parcelama 691/2 in 684/3 s sosednjima parcelama 706/3 in 681/3 vse k.o. .... Navedeni postopek, v katerem ni sporno, da je sodeloval tudi tožnik, se je končal s podpisom zapisnika, ki ima glede na ustaljeno upravnosodno prakso pravno naravo poravnave. Ta zapisnik, kateremu je priložena skica zamejničenja (tretji odstavek 31. člena Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel), pa je podlaga za evidentiranje posestnih meja parcel v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi (tretji odstavek 14. člena ZZKat). Sodelovanje mejaša je glede na upravnosodno prakso potrebno le v tem delu postopka, ne pa tudi v morebitni parcelaciji, ki mu sledi. Sodišče pritrjuje pojasnilu toženke, da parcelacija sodi med akte vzdrževanja zemljiškega katastra in kot taka ne pomeni razpolaganja z zemljiščem v smislu razpolagalne komponente lastnine, torej pridobivanja in odsvajanja, saj lastninsko stanje na zemljišču po njeni izvedbi ostane enako. Navedeno potrjuje dejstvo, da tudi, če bi tožnik v predmetnem upravnem postopku uspel in dosegel ugotovitev ničnosti te odločbe, to ne bi v ničemer vplivalo na njegov lastninskopravni položaj. V obravnavanem primeru namreč ni sporno, da parceli 684/3 in 691/2, na kateri se izpodbijana odločba nanaša, nista pravno formalno nikoli bili v tožnikovi lasti. Tožnik namreč smiselno zatrjuje, da naj bi se napake, zaradi katerih naj bi bilo poseženo v njegovo lastninsko pravico, dogodile v postopku izdelave kopije katastrskega načrta, torej pred izdajo izpodbijane odločbe. Tako oškodovanje pa lahko tožnik uveljavlja pred sodiščem splošne pristojnosti.

27. Ob ugotovitvi, da tožnik v predlogu za izrek ničnosti navedene odločbe ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, sodišče pritrjuje toženki, da ni imela podlage za meritorno obravnavo predloga. Zavrženje tožnikovega predloga na podlagi 2. točke drugega odstavka 129. člena ZUP je bilo zato pravilno in na zakonu utemeljeno. Sodišče zato ni presojalo razlogov, s katerimi tožnik uveljavlja ničnost navedene odločbe iz razlogov po 1., 4. in 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, in v zvezi z njimi izvedlo predlaganih dokazov.

28. Prav tako se sodišče strinja, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe z dne 28. 4. 1987 o parcelaciji in spremembi vrste rabe parcel 709/3 in *143. Tožnik namreč ne oporeka ugotovitvi toženke, da so v zemljiškem katastru zadnji vpisani oz. trenutno veljavni podatki za parcelo 709/5, vpisani na podlagi odločbe z dne 21. 1. 2008, ki je bila izdana v postopku, vodenem na tožnikovo zahtevo. Torej tudi, če bi tožnik s predlogom za ugotovitev ničnosti navedene odločbe z dne 28. 4. 1987 uspel, se stanje v zemljiškem katastru ne bi v ničemer spremenilo, saj temelji na odločbi, ki je kasnejša, in ni predmet izpodbijanja. Zavrženje tožnikovega predloga za izrek ničnosti odločbe z dne 28. 4. 1987 o parcelaciji in spremembi vrste rabe parcel 709/3 in *143 na podlagi 2. točke drugega odstavka 129. člena ZUP je bilo zato pravilno in na zakonu utemeljeno. Sodišče zato po vsebini ni presojalo razlogov, s katerimi tožnik uveljavlja ničnost navedene odločbe.

29. Pritrjuje pa sodišče tudi ugotovitvi toženke, da tožnik ni izkazal zatrjevanih ničnostnih razlogov za odločbo z dne 28. 4. 1987 o parcelaciji in spremembi vrsti rabe parcel 706/3 in 720/1, in obširnim razlogom, ki sta jih navedla upravna organa. Navedena odločba o parcelaciji in spremembi vrst rabe parcel št. 706/3 in 720/1 je bila izdana na podlagi drugega odstavka 30. člena ZZKat s strani za to pristojnega občinskega geodetskega organa. Zato ni mogoče trditi, da je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti, kar bi bil razlog za ugotovitev njene ničnosti iz 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Tožnikovo pavšalno zatrjevanje, da je bilo z njo poseženo v njegovo lastninsko pravico, pa je glede na izrek navedene odločbe neizkazano.

30. Sodišče zgolj pripominja, da določene napake v geodetskih postopkih sicer lahko privedejo tudi do posega v lastninsko pravico (ne pri parcelaciji), o katerem odloča sodišče splošne pristojnosti. Vendar to ne pomeni, da so odločbe upravnega organa, s katerimi bi eventuelno do takega posega lahko prišlo, nične iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Kot rečeno, v zadevi ni sporno, da je bila geodetska uprava za izdajo odločb na podlagi drugega odstavka 30. člena ZZKat pristojna, za presojo, ali je na njihovi podlagi prišlo do posega v tožnikovo lastninsko pravico pa je pristojno sodišče splošne pristojnosti. Iz listin v spisu izhaja, da je pred Okrožnim sodiščem v Kranju v teku pravdni postopek, ki ga je sprožil tožnik, zaradi priznanja lastninske pravice na parceli 691/2 k.o. ..., v kateri bo sodišče presodilo, ali so utemeljene tožnikove navedbe, da je zaradi napačnega ravnanja geodetske uprave (napačnega zarisa parcel v zemljiškem katastru) prikrajšan v lastninski pravici glede zemeljske površine, ki je v katastru opredeljena kot parcela 691/2 k.o. .... Če bo tožnik v navedenem pravdnem postopku to uspel dokazati, bo sodna odločba podlaga za izvedbo sprememb v zemljiškem katastru (8. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, ZEN). Sodišče zato dokazov, s katerimi tožnik to dokazuje tudi v tem postopku, ni izvedlo.

31. Prav tako tožnik tudi po presoji sodišče ni izkazal ničnostnega razloga iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Tožnik ne ugovarja navedbi toženke, da je 23. 4. 1986 podal zahtevo za izvedbo mejnega ugotovitvenega postopka, ki je bil izveden 26. 5. 1986. Na tem postopku je upravni organ ugotovil in zamejničil potek posestnih mej med parcelami 720/1, 709/3 in 706/3 s sosednjimi parcelami št. 169/53, 723/2 in 684/3, nato pa je bila po pooblastilu organu, določenem v 26. členu ZZKat, opravljena še parcelacija, pri čemer je bila v skici izmere, ki je bila dana tožniku, in kateri ni ugovarjal, označena tudi meja med parcelama 720/1 in 720/5. Iz navedenega izhaja, da se je predmetni postopek začel na vlogo tožnika, ki je nato v postopku parcelacije tudi aktivno sodeloval, vročena pa mu je bila tudi odločba, zoper katero ni vložil pritožbe, kar pomeni, da je v vodenje postopka pristal in v izdajo odločbe privolil. Ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, po katerem se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila, zato tudi po presoji sodišča ni podan.

32. Iz razlogov, ki sta jih pravilno in izčrpno pojasnila upravna organa, pa tožnik tudi ni izkazal ničnostnega razloga iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Sodišče se z navedenimi razlogi strinja in jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zgolj poudarja, da mora vlagatelj predloga za izrek odločbe za ničnost iz navedenega razloga izkazati, da je vsebina izdane odločbe posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega ravnanja, usmerjenega proti odločevalcu. Tega pa tožnik v predlogu niti ni ni zatrjeval, ampak se sklicuje na dejanje sosedov leta 2001, torej več kot desetletje po izdani odločbi, s katerimi naj bi preprečili upravnemu organu sprejeti ugotovitev glede napačnega evidentiranja parcelne meje.

33. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je v tem delu tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), saj je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki sicer med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Poleg tega so pretežno predlagani dokazi (vpogled v listine), ki so del upravnega spisa, ki ga sodišče pribavi in vpogleda v vsakem primeru, predlaganih dokazov z zaslišanjem prič pa tožnik niti ni substanciral

34. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže ali zavrne.