Jedro

Posestnik, ki v dobri veri uživa nepremičnino 20 let, pridobi na njej lastninsko pravico na origanarni način.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno, tožeče tranke pa v celoti ugodi in se izpodbijana odločba v 2. in 3. odst. izreka pod tč. I. razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu (1. odst. izreka sodbe pod tč. I., tč. II.) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroški postopka v zvezi s pritožbama se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik dela parcele št. 327 k.o. , ki je podrobno opisana v 1. odst. izreka izpodbijane sodbe. Tožencu je naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 232.704,00SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila in v presežku tožbo zavrglo. Pod tč,. II. izreka odločbe je dovolilo zaznambo spora pri nepremičnini parc.št. 327, ki je pripisana vl.št. 55 k.o. ....

Proti odločbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Toženec se pritožuje proti obsodilnemu delu sodbe in dovoljeni zaznambi spora, uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga spremembo odločbe tako, da tožbeni zahtevek in predlog za dovolitev zaznambe spora zavrne z vsemi stroškovnimi posledicami, podrejeno pa, da se sodba in sklep razveljavi. Navaja, da je tožnik pogodbo leta 1967 sklenil z nelastnikom, kar ne predstavlja prodibitnega naslova. TOžnik je to dobro vedel. Zato ni dobroverni posestnik. Tožnik je po zemljišču izvajal le vožnje in zato zemljišča ni imel v posesti in ga ni mogel priposestvovati. Iz dokaznega postopka izhaja, da je po tem zemljišču ves čas izvrševala vožnje tudi tožena stranka oziroma njeni lastninski predniki, ravno tako pa je posedovala in obdelovala to zemljišče s košnjo sena tožena stranka in pred njo njeni lastninski predniki oziroma njeni najemniki zemljišča, ne pa tožeča stranka.

Tožnik tega zemjišča v smislu obbdelave in nikoli posedoval. Glede na to, da je tožnik lastnik sosednje nepremičnine, parc.št. 325 k.o. , ki jo je imel ves čas v svoji obdelavi, bi koristil tudi sporno zemljišče, če drugega ne, vsaj za košnjo, če bi ga smatral za svojega, tako kot je koristil svoje zemljišče. Toženec tudi graja dokazno oceno sodišča glede pričevanja I. N. kot nepristanske priče, kajti ocenjuje, da gre za pristransko pričo, saj je ta priča v sporu s pooblaščencem toženca F. Š. zaradi umetnega gnojila, ki ga je na račun F. Š. vzela v kmetijski zadrugi v D., zaradi česar je med njima prišlo do spora in je glede na ta spor sedaj ta priča pristranska.

Napačno je odločeno tudi o stroških postopka, sklep o dovolitvi zaznambe spora, ki se nanaša na celo parcelo št. 327 k.o. , je prav tako neutemeljen, saj se tožbeni izrek glasi le na 58 m2 te parcele.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Tožnik se pritožuje proti odločitvi sodišča, ki je delno zavrglo njegovo tožbo, uveljavlja vse tri pritožbene razloge, ter sodišču druge stopnje predlaga spremembo sklepa o zavrženju tožbe tako, da ugodi tudi tožbenemu zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine, podrejeno pa, da izpodbijano odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrženju tožbe opira na določilo 14. čl. Zakona o zemljiški knjigi, kjer res piše tako, kot se v sodbi navaja. Žal pa sodba takšna, kot je izdana, ni sposobna za vknjižbo. Manjka ji prav 2. odst. tožbenega izreka, kajti del parcele št. 327, ki ga je tožnik kupil, nima svoje parcelne številke, ima le površino, ki jo je ugotovila sodna izvedenka. Sedaj je treba ta del prcele št. 327 k.o. odmeriti še napram javnemu dobru, to je parceli št. 1163 k.o. , postaviti mejnike še tam, dati temu delu parcelno številko in šele tako bo nepremičnina imela vse tiste podatke, kakršne ima v mislih 21. čl. Zakona o zemljiški knjigi, da bo sposobna za vknjižbo. Prav 2. odst. tožbenega zahtevka pa zahteva to, da se bo vknjižba lahko izvršila.

Pritožba tožeče stranke je v celoti, tožene pa delno utemeljena.

Pravna podlaga za odločitev o tožbneem zahtekvu tožeče stranke na trditveni podlagi tožbe in nadaljnjih tožbenih navedb, je pridobitev lastninske pravice na originarni način s priposestvovanjem. Na določbo 4. odst. 28. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih je prvo sodišče tudi oprlo svojo odločitev.

Priposestvovalna doba je pričela teči sicer pred uveljavitvijo Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih, vendar je tudi po prejšnjih pravnih pravilih bila enaka, torej 20 let za priposestvovanje nepremičnine (načelno mnenje z dne 4.4.1960 - Zbirka sodnih odločb, št. V/1-1960). Iz trditvene podlage izhaja, da tožeča stranka zatrjuje, da je postal lastnik spornega dela parcele št. 327 k.o., katere zemljiškoknjižni lastnik je toženc na podlagi izrednega priposestvovanja, to je 20 let trajajoče dobroverne posesti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnikova posest dobroverna, na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: - tožnik je z A. K. sklenil pisno kupno pogodbo (dohodni datum vaškega odbora 21.7.1967, priloga A/2) in zanjo plačal kupnino, - del parcele je kupil zato, da bi si naredil nov dostop do svojih parcel, ki si ga je z aktivnim delovanjem (posipapanje gramoza, izravnava brežine...) tudi naredil in v skladu s tem namenom ta del parcele tudi vso priposestvovalno dobo užival oziroma izvajal posest, - da je tožnik ta del parcele kupil, so vedeli tudi drugi (priče), pa tudi sam toženec ( v sodbi povzeta izpovedba toženca v pravni zadevi P 65/97).

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev prvega sodišča nima prav toženec, ki v pritožbi trdi, da tožnik ni bil v dobri veri, da je lastnik spornega dela zemljišča, namreč, da ima le pravico voženj preko njega. Dejstvo, da je v času sklenitve pisne pogodbe (priloga A/2) bila lastnica kmetije še toženčeva mati, zatrjevane tožnikove nedobrovernosti ne more dokazovati, ne glede na to, da toženec ne ponudi nobenga dokaza za trditev, da je tožnik za to dejstvo vedel. Prav tako to dejstvo ne more dokazovati, da je tožnik priposestvoval le pravico voženj,. S skrbnimi in prepričljivimi razlogi prvega sodišča o nasprotnem, torej o tem, da je tožnik priposestvoval lastninsko pravico, soglaša tudi sodišče druge stopnje. Tožnik je tedaj v dobi veri, da je s sklenjeno kupno pogodbo postal lastnik spornega dela zemljiišča, le tega za namene, za katere ga je tudi kupil, užival in ga imel v posesti. Na drugačno ugotovitev ne more vpivati tudi v pritožbi toženca ponovljena trditev, ki jo sprejema v razlogu izpodbijane sodbe tudi prvo sodišče, da so po tem delu parcele tudi po sklenjenem pravnem poslu vozili tudi K-jevi oziroma najemniki, zakaj dejstvo, da tožnik spornega dela parcele vselej ni kosil, ne more dokazovati, da ni izvajal posesti, pa je skrbno obrazložilo že prvo sodišče. Izpovedba priče I. N. je skladna z izpovedbami ostalih prič, na katere je prvo sodišče oprlo svojo odločitev, zato ni videti razloga, zakaj ji prvo sodišče kljub zatrjevanemu sporu s pooblaščencem toženca ne bi moglo verjeti.

Odločitev prvega sodišča, da je tožnik sporni del parcele št,. 327 k.o. priposestvoval, tedaj na njem na origianarni način pridobil lastninsko pravico, je tedaj v dejanskem in materilno pravnem pogledu pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo toženca v tem delu zavrnilo in potrdilo odločitev prvega sodišča po določbi 368. čl. ZPP/77. Tudi odločitev prvega sodišča, ki je dovolilo zaznambo spora na pravni podlagi iz 44. čl. Zakona o zemljiški knjigi, je pravilna.

Parcela št. 327 k.o. namreč še ni razdeljena in zaznambo spora je tisto sodišče lahko dovolilo le na celi parceli.

Pač pa ima prav tožnik, da odločitev prvega sodišča, ki je tožbo glede dajatvenega dela zahtevka tožeče stranke za izstavitev zemljiškoknjižne listine, zavrglo, ni pravilna. Res je po določbi 24. čl. Zakona o zemljiški knjigi ugotovitvene odločbe sodišča vpisujejo v zemljiško knjigo že na podlagi zakona, torej po uradni dolžnosti, toda ta določba ne more odrekati tožniku interesa, da od toženca sam zahteva izstavitev zemljiškoknjiižne listine, na podlagi katere se bo lahko vpisal kot lastnik v zemljiški knjigi. To pa toliko bolj v obravnavanem primeru, ko gre za vpis dela parcele, ki še ni razdeljena, torej iz razlogov, na katere v pritožbi pravilno opozarja tudi tožeča stranka. V povoljnem postopku bo moralo torej prvo sodišče tudi o dajatvenem delu tožbenega zahtevka tožeče stranke meritorno odločiti. Razveljavitev tega dela odločbe prvega sodišča temelji na dolobči 3. tč. 380. čl. ZPP/77. Delna razveljavitev izpodbijane odločbe je terjala tudi razveljavitev stoškovne odločitve prvega sodišča. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP/77.