Jedro

Čim je obstoj posojilne pogodbe dokazan, je nepomembno, za kaj je toženec izposojeni denar pravzaprav porabil in se je sodišče prve stopnje s tem ukvarjalo po nepotrebnem. Zato so tudi vsi pritožbeni očitki v tej smeri nerelevantni. Namen porabe denarja bi bil pomemben v primeru, če bi bil ta porabljen brez podlage. V tem primeru bi se namreč ugotavljalo, ali je bil tožnik neupravičeno obogaten (190. člen OZ). V primeru, ko je podlaga za prenos denarja pogodba, pa so vsa vprašanja nepogodbene obligacije logično in po naravi stvari izključena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec mora tožnici povrniti 382,50 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo 20.541,64 EUR z zahtevanimi obrestmi. Ugotovilo je, da gre za vsoto, ki jo je toženec, ko je bil še zakoniti zastopnik tožnice, dvignil iz njenega računa in porabil za osebne namene, računovodski službi pa naročil, da sredstva obravnavajo kot posojilo. Na podlagi tega je presodilo, da je šlo za posojilo, ki ga mora toženec sedaj vrniti.

2. Toženec se pritožuje, nominalno iz vseh razlogov, predlaga razveljavitev ter novo sojenje pred sodiščem prve stopnje. Nasprotuje oceni, da je denar porabil za osebne namene, saj je denimo potovanje na svetovni sejem elektronike na Kitajskem gotovo v korist podjetja. Ker nima več dokumentacije, saj jo je predal ob primopredaji poslov, ne more več dokazati, da je šlo za službeno potovanje. Ker je tako, mu je bila kršena pravica do izjave, navaja pritožnik. Nadalje, tudi dodatno zdravstveno zavarovanje je za managerja potreben strošek. Knjiženje navedenih zneskov kot kratkoročne obveznosti do družbe samo po sebi ne dokazuje posojila; sodišču očita, da to napačno interpretira. Navaja, da sta za dogovor vedno potrebna dva. Oporeka tudi argumentom, češ da višine zneska ni prerekal; tega ni storil, ker nasprotuje obveznosti kot celoti, razume se, da vsakemu delu posebej. Ker pogodbe ni bilo, tudi ni pravilno sklicevanje na primeren rok vračila. Naposled še navaja, da iz istih razlogov - ker je sredstva porabil za korist družbe in tudi ni bil nepošten - ne gre za neupravičeno obogatitev.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Prvostopenjsko sodišče je zanesljivo in večinoma kot nesporno ugotovilo, da je toženec v času, ko je bil tožničin zakoniti zastopnik, z njenega računa dvignil sporno vsoto denarja, za katero je nato odredil, da se knjiži kot kratkoročno posojilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je to zadosti prepričljiv dokaz o obstoju posojilne pogodbe, za katero zakon ne predpisuje nobene posebne obličnosti (569. čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Drž, kar navaja pritožnik, da morata biti za pravni posel dva, in sta tudi bila. Posojilodajalec je bila tožnica, ki jo je zastopal toženec, slednji pa je bil posojilojemalec. Toženec je bil tisti, ki je lahko izrazil voljo za tožnico. Če je pristojnim računovodskim službam naknadno osebno pojasnil, kako naj knjižijo navedene sporne izdatke, ne more biti nobenega dvoma, da je s tem obelodanil pravnoposlovno voljo, ki jo je bil pred tem udejanil z razpolaganjem s spornimi vsotami denarja. Navodilo računovodstvu zato ni nekakšna „nerodna izjava“, kot skuša prikazati pritožba, pač pa pojasnilo zakonitega zastopnika družbe, kaj je razpolaga s sredstvi družbe pomenila.

7. Čim je obstoj posojilne pogodbe dokazan, je nepomembno, za kaj je toženec izposojeni denar pravzaprav porabil in se je sodišče prve stopnje s tem ukvarjalo po nepotrebnem. Zato so tudi vsi pritožbeni očitki v tej smeri nerelevantni. Namen porabe denarja bi bil pomemben v primeru, če bi bil ta porabljen brez podlage. V tem primeru bi se namreč ugotavljalo, ali je bil tožnik neupravičeno obogaten (190. čl. Obligacijskega zakonika). V primeru, ko je podlaga za prenos denarja pogodba, pa so vsa vprašanja nepogodbene obligacije logično in po naravi stvari izključena.

8. Tudi glede višine dosojenega zneska je treba izpodbijano sodbo potrditi, saj pritožba konkretno ne izpodbija, da je šlo v resnici za takšno vsoto spornega zneska. Pritožnik zgolj pojasnjuje, da zneska po višini ni izpodbijal zato, ker ga je že po temelju, a izpodbijal ga po višini ni niti podredno.

9. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, ki jih sicer ni priglasil, tožnici pa mora povrniti stroške odgovora, ki jih je z njo povzročil (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 625 tč. po veljavni Odvetniški tarifi za sestavo odgovora, 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, kar je skupaj 382,50 EUR. Priznane stroške mora toženec tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).