Jedro

Po določbi 34. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ odredi sodišče z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe za varstvo pred nadaljnjim motenjem. To pa pomeni, da je tudi zahtevek za prepoved nadaljnjih takih in podobnih motenj posesti dajatveni, pri čemer je ugotovitev obsega in načina motenja dejanska podlaga dajatvenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijani sklep v izreku pod točko I. v delu, ko je zavrnjen tožbeni zahtevek, ki se nanaša na osebni avtomobil znamke F., in v izreku pod točko III., v odločbi o stroških postopka, r a z v e l j a v i in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Sicer se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I. sklepa zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da jo je tožena stranka motila v mirni posesti dostopne poti z glavne ceste M. - Č. v stransko cesto, ki pelje do hiše tožnika s tem, da je dne 8.4.2005 na odseku iz glavne v stransko cesto, ki je v situacijskem načrtu, kateri je sestavi del tožbe, označen s črkami CFE, postavila svoj osebni avtomobil znamke F. in lončnico in tako tožeči stranki onemogočila in otežila normalni dostop z avtomobilom iz glavne na stransko cesto in s katerim je zahtevala, da je tožena stranka dolžna odstraniti lončnico in tožeči omogočiti nemoten dostop iz glavne na navedeno stransko cesto, ki pelje do tožnikove hiše na naslovu K. in s katerim je zahtevala, da se je tožena stranka v bodoče dolžna izogniti takim in drugačnim motilnim dejanjem, ter povrnitev pravdnih stroškov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, v 8 dneh. Pod točko II. je vzelo na znanje umik tožbe v delu, ki se nanaša na odstranitev avtomobila F. ter postopek v tem delu ustavilo; pod točko III. pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stroške postopka v višini 118.918,00 SIT, v roku 8 dni, od dne 28.2.2006 tudi zakonske zamudne obresti.

Zoper odločitev v točki I. in III. (zavrnilni del sklepa in sklep o stroških) se je pritožila tožeča stranka, ki meni, da je bilo v postopku nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, v posledici te kršitve pa zmotno uporabljeno materialno pravo. Navaja, da je z vlogo z dne 27.2.2006 tožeča stranka svoj zahtevek glede do tedaj parkiranega avtomobila le skrčila, ne pa ga umaknila, kot zmotno šteje sodišče prve stopnje, saj je navedla, da ne zahteva več odstranitve vozila, ker je pred obravnavo že bil odstranjen, vztrajala pa je pri ostalem delu tega zahtevka, ki je v ugotovitvi motenja z opisano postavitvijo navedenega avtomobila in v zahtevi, da je tožena stranka dolžna omogočiti tožeči stranki nemoten dostop z avtomobilom z glavne na omenjeno stransko cesto, ki vodi k tožnikovi hiši in v dolžnosti tožene stranke da se v bodoče izogne takšnim in podobnim motilnim dejanjem, temu zahtevku pa dodala še nov zahtevek z ugotovitvijo, da je tožena stranka motila tožečo tudi s tem, da je v času med 8.3.2006 in 11.3.2006 na mestu, kjer je bil prej parkiran navedeni avtomobil, v tlak na začetku dostopne poti, vgradila in nato zalila z betonom kos betonske cevi, visok 40-50 cm in tako še bolj zaprla ta del dostopne poti ter z zahtevo po odstranitvi opisane betonske cevi in spremenjeni tožbeni zahtevek na koncu vloge tudi izrecno opisala. Čeprav je tožnik predlagal, da sodišče ta novi zahtevek oziroma razširjeno tožbo evidentira s posebno številko in nato združi z že začeto pravdo, ta predlog ni niti zapisan niti mu sodišče ni sledilo, kljub temu, da so obstajali razlogi za združitev. Predvsem pa se je tožena stranka v odgovoru na razširjeno tožbo že spustila v obravnavanje, zato je nepravilna odločitev sodišča, da se razširjena tožba ne sprejme v obravnavanje. Pritožnik tudi graja ravnanje sodišča, ker na naroku dne 28.2.2006 ni zaslišalo dveh prič, ki ju je pripeljal tožnik in njune navzočnosti ni niti zabeležilo v zapisniku, predvsem pa dokaznega predloga tožnika, ki mu očitno ni ugodilo, tudi ni formalno zavrnilo. Nezapisano pa je ostalo tudi relevantno dejstvo, da je tožeča stranka pred nastankom motenja koristila ta del poti že več trideset let na do tedaj veljavni način, pa tožena stranka temu ni nasprotovala. Tožnik pa se je v krajšem obdobju pred vložitvijo tožbe nekajkrat poslužil tudi samopomoči tako, da je odstranjeval ovire na cesti, na dan 8.4.2005 pa tega ni mogel več, saj je bil poleg lončnice na cesti postavljen osebni avtomobil tožene stranke. Tožnik se ne strinja, da gre pri dejanjih tožene stranke ves čas za isto motilno dejanje in tožba ni bila vložena pravočasno, ter v zvezi s tem v pritožbi opozarja na zaslišanje toženca, ki je priznal, da se je njegov poseg nazadnje zgodil spomladi 2005, na tak način pa je potrjena navedba tožnika, da ga je tožena stranka motila v posesti aprila 2005. Pritožba je deloma utemeljena.

Na podlagi preizkusa izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v mejah določbe 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z določbo 366. člena istega zakona je sodišče druge stopnje ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. odstavka 338. člena ZPP pred sodiščem prve stopnje niso podane.

Zlasti take kršitve ne more predstavljati dejstvo, da sodišče spremembe tožbe, ki jo je tožeča stranka predlagala na naroku za glavno obravnavo, ni posebej evidentiralo in nato novo postavljeni tožbeni zahtevek združilo z že odprto zadevo, saj takega načina evidentiranja spremenjenih tožb Sodni red (Ur. list RS, št. 17/95 s spremembami in dopolnitvami) ne predpisuje. Ker je tožeča stranka nesporno na naroku za glavno obravnavo dne 28.2.2006 vložila pripravljalno vlogo, v njej pa obstoječi tožbeni zahtevek delno umaknila, poleg obstoječega zahtevka pa postavila še nov zahtevek, je sodišče njeno vlogo pravilno ocenilo kot spremembo tožbe v smislu določila 184/1 člena ZPP, česar pa ni potrebno posebej evidentirati in nato zadev združevati v skupno obravnavanje. Pravzaprav je pritožba v tej smeri nerazumljiva, saj je sodišče predlagano spremembo tožbe tudi takoj vzelo v obravnavanje in sta stranki v zadevi o predlagani spremembi tožbe razpravljali, sodišče pa je na naroku sprejelo odločitev tudi v zvezi z na novo postavljenim zahtevkom tožeče stranke.

Take kršitve tudi ne more predstavljati dejstvo, da sta na zaslišanje čakali dve priči, ki jih je tožnik pripeljal na narok, nato pa sploh nista bili zaslišani, navzočnost prič pa naj ne bi bila evidentirana v zapisniku. To slednje ne drži, saj je iz zapisnika z dne 28.2.2006 razvidno, da je poleg strank in pooblaščencev na narok pristopila tudi priča J.F., tak zapisnik pa sta tožnik in njegov pooblaščenec brez pripomb podpisala. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da sodišče po tožniku predlaganih dveh prič ni zaslišalo in dokaznega predloga ni zavrnilo. Že na glavni obravnavi je sodišče v okviru dokaznega sklepa odločilo, da se zaslišijo pravdne stranke in preberejo listinski dokazi, ostali dokazni predlogi pa zavrnejo; to odločitev pa je obrazložilo v obrazložitvi sklepa, zato je očitno, da absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ni podana. Take pritožbene navedbe pa tudi ne morejo pomeniti relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj pritožnik niti ne pove, katerih prič sodišče ni zaslišalo in njihovega zaslišanja tudi ne obrazloženo zavrnilo, kaj bi priči izpovedali ter kako je dejstvo nezaslišanja vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožba mora ostati neuspešna tudi, ko skuša prepričati, da bi sodišče moralo dovoliti spremembo tožbe, ker se je tožena stranka že spustila v njeno obravnavanje. Pritožnik je očitno spregledal, da je tožena stranka takoj izjavila, da spremembi tožbe nasprotuje, šele v nadaljevanju pa prerekala navedbe tožeče o nadaljnjem motenju, ki so dejstvena podlaga novemu tožbenemu zahtevku. V nastali situaciji je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 185. člen ZPP in pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da obravnavanje tako spremenjene tožbe kljub nasprotovanju tožene stranke ne bi bilo smotrno, ker ne bi pripeljalo do dokončne ureditve spornega razmerja med strankami, glede na to, da med pravdnima strankama teče v zvezi s pravico do spornega zemljišča več pravd. Teh ugotovitev, kakor tudi na njih temelječe presoje sodišča prve stopnje pa pritožnik ne izpodbija.

Prav tako je povsem na mestu stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zahtevala pravno varstvo zaradi treh različnih motilnih dejanj, in je treba obstoj procesnih predpostavk (glede pravočasnosti vložitve tožbe) ugotavljati za vsako posamezno motilno dejanje posebej. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec prvič postavil lončnico na del dostopne poti, zaradi česar je bil tožnik oviran (moten) v uporabi te poti, že leta 2004 in ne šele takrat, ko je tja začel parkirati tudi osebni avtomobil (aprila 2005), pritožnik niti ne izpodbija, kakor tudi ne nadaljnjih, da je tožnik lončnico večkrat odstranil, toženec pa jo je vsakič postavil na isto mesto nazaj, prav na njeno mesto pa spomladi 2005, ko se je prva posušila, postavil lončnico enakih dimenzij in obsega. Ob takih tudi za tožnika nespornih dejstvih, pa je neutemeljeno njegovo prepričanje, da postavitev nove lončnice predstavlja novo motilno dejanje. Presoja sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da je tožnik zamudil zakonski rok iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika, v katerem bi še lahko zahteval sodno varstvo zaradi motenja uporabe poti s postavitvijo lončnice, je pravilna.

Pritožba pa utemeljeno izpodbija dejansko stanje, ki je po mnenju pritožbenega sodišča nepopolno in zmotno ugotovljeno. Upoštevaje v tožbi postavljen zahtevek, v katerem je tožnik zahteval od sodišča ugotovitev, da ga je tožena stranka motila v mirni posesti (uporabe) dostopne poti z glavne ceste M. - Č. na stransko cesto, ki pelje do njegove hiše in sicer v natančno označenem predelu, kot je razviden iz situacijskega načrta, ki ga je tožnik priložil tožbi, tako, da je na ta del ceste postavila osebni avtomobil, ki ga je tožnik opisal, s tem pa tožeči stranki onemogočila in otežila normalen dostop z avtomobilom z glavne na stransko cesto; in ker je poleg ugotovitvenega dela tožnik v tožbi zahteval tudi, da je tožena stranka dolžna odstraniti navedeni osebni avtomobil in tožeči stranki omogočiti nemoten dostop z glavne na stransko cesto, ki pelje do tožnikove hiše, zahteval pa je tudi, da se je tožena stranka dolžna v bodoče izogniti takšnim in podobnim motilnim dejanjem, je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je na podlagi navedb tožnika v pripravljalni vlogi z dne 27.2.2006, s katero je zahtevek na odstranitev vozila umaknil z utemeljitvijo, da je tožena stranka že odstranila osebni avtomobil, štelo, da dajatveni zahtevek ni več postavljen. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je zmotna, saj je tožeča stranka umaknila le del zahtevka po odstranitvi osebnega vozila, vztrajala pa je (tudi v zvezi z motilnim dejanjem, ki je bilo storjeno s postavitvijo avtomobila) na zahtevku prepovedi nadaljnjih takih in podobnih motenj.

Po določbi 34. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ odredi sodišče z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe za varstvo pred nadaljnjim motenjem. To pa pomeni, da je tudi zahtevek za prepoved nadaljnjih takih in podobnih motenj posesti dajatveni, pri čemer je ugotovitev obsega in načina motenja dejanska podlaga dajatvenega zahtevka.

Res se v sporih zaradi motenja ne more le ugotoviti, da je motenje posesti storjeno, ne da bi se obenem naložila tudi vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih posegov, vendar je tak zahtevek tožnik postavil in pri njem vztrajal tudi v vlogi z dne 28.2.2005. Dejstvo je, da je tožnik s tožbo zaradi motenja posesti uporabe dostopne poti, ki jo je tožnik storil s postavitvijo konkretnega osebnega avtomobila, uveljavljal tako ugotovitev motenja posesti z opisom načina motenja, kot tudi opustitev takega in podobnega motenja v bodoče, o taki sklepčni tožbi pa bo moralo sodišče prve stopnje odločati. Sklep o motenju posesti je namreč izvršilni naslov tudi pri ponovnem motenju posesti (229. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), če je ponovno prišlo do motenja posesti na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja (v enoletnem roku). Zato je ugotovitev načina motenja posesti pravno relevantna in upoštevna, bodisi z opisom opustitve takega in podobnega motenja v bodoče oziroma opisom (konkretizacijo) prepovedi nadaljnjega motenja posesti (34. člen SPZ), bodisi z opisom načina motenja posesti v posebnem ugotovitvenem tožbenem zahtevku.

Ker pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje tožnikove vloge o spremembi tožbe zmotno štelo, da je tožnik dajatveno tožbo, ki je v prepovedi bodočega postavljanja osebnega vozila na dostopno pot tako, da to moti tožnika v uporabi te poti, umaknil v celoti, je v posledici te kršitve ostalo dejansko stanje v zvezi z zahtevkom toženca po prepovedi nadaljnjih takih in podobnih motenj (s postavitvijo osebnega vozila na dostopno pot), nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo potrebno v delu, ko je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je toženec motil posest dostopne poti tožniku s postavitvijo osebnega vozila na to pot in zahtevek po prepovedi nadaljnjih takih in podobnih motilnih dejanj, izpodbijani sklep razveljaviti (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je toženec motil tožnika v mirni posesti dostopne poti tudi s parkiranjem osebnega vozila, tako kot to trdi tožnik v tožbi, nato pa glede na te ugotovitve sprejeti odločitev o tem, ali je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen.

Ker je sodišče druge stopnje sklep delno razveljavilo,, je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka in tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).