Jedro

Ker na tožnikov ugovor, da je obveznost poravnal, tožena stranka samo citira 102. člen ZDavP, je njena odločitev bistveno pomanjkljiva. Takšna pomanjkljivost pa narekuje odpravo odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 10. 7. 2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zoper sklep prvostopnega davčnega organa, s katerim se začne postopek prisilne izterjave zaradi neporavnanih obveznosti v višini 382 339,00 SIT, zamudnih obresti in stroškov prisilne izterjave, iz denarnih sredstev tožnice. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ s sklepom z dne 27. 6. 2000 popravil pomoto in spremenil sklep tako, da je pravilni znesek neporavnanih obveznosti 436 152,50 SIT, obresti 8 218,00 SIT in stroškov sklepa 1000,00 SIT. Ob sklicevanju na 40., 43. in 44. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91798 in 108/99 - v nadaljevanju: ZDavP) nato navaja, da se od tožeče stranke terja dolg po odločbi davčnega organa prve stopnje z dne 5. 7. 1999 o odmeri nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč za leto 1999, ki je kot izvršilni naslov navedena v seznamu zaostalih obveznosti z dne 15. 6. 2000, in ki je bila tožniku vročena 13. 7. 1999. Glede postopka za odmero in pobiranja nadomestila se uporabljajo določbe ZDavP. Tretji odstavek 191. člena ZDavP določa, da zavezanci, ki jim davek še ni bil odmerjen za tekoče leto, plačujejo akontacije na podlagi odločbe iz preteklega leta. Tožnica je tako zavezana plačati nadomestilo za leto 2000 po odločbi iz leta 1999. Iz podatkov spisa izhaja, da tožeča stranka akontacije za leto 2000 po navedeni odločbi ni poravnala v roku. S potekom roka je postala izvršljiva odločba, navedena v seznamu. V seznamu je razen odločbe naveden datum izvršljivosti in višina dolga ter zamudnih obresti. Tak seznam je skladen z ZDavP in je izvršilni naslov. Sklep je zato zakonit in pravilen. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da gre za obveznosti iz leta 1990 in da je bila takrat uvedena prisilna poravnava, tožena stranka navaja, da gre za davčni dolg, ki je nastal leta 2000 po uvedbi prisilne poravnave, zato poravnava na višino dolga ne vpliva. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je dolg plačan dne 15. 5. 2000 in priloženim dokazilom o plačilu, pa se tožena stranka sklicuje na spremenjeni 102. člen ZDavP in navaja, da se po tej določbi plačila davkov najprej poračunajo z najstarejšim davčnim dolgom, in sicer najprej z obrestmi in nato zneskom davka.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi. V tožbi navaja, da je po odločbi o odmeri nadomestila za uporabo stavbenega zemljišča plačala v predpisanih rokih vse obveznosti za leto 1999. Tako kot v letu 1999 je plačevala tudi akontacije nadomestila za leto 2000. Med ostalim je plačala tudi drugi obrok akontacije v znesku 496 083,00 SIT dne 15. 5. 2000, ki se terja z izpodbijanim sklepom. Davčni dolg tožeče stranke zato ne obstoji. Dokazilo o plačilu je tožeča stranka predložila toženi stranki v pritožbenem postopku. Odločba tožene stranke je nezakonita, ker ni upoštevala plačila druge akontacije, ki se terja s sklepom. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je zmotno uporabila materialno pravo. Razen tega odločba nima pravih razlogov in je v delu, ki se nanaša na plačilo z dne 15. 5. 2000 ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka se samo sklicuje na 102. člen ZDavP in ne pove, s katerim starejšim davčnim dolgom naj bi bilo poračunano plačilo z dne 15. 5. 2000. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Sedaj, v postopku s tožbo, ni več sporen izvršilni naslov in tudi ne več znesek obveznosti in njegova zapadlost v plačilo. Pač pa tožeča stranka še vedno, enako kot v pritožbi, ugovarja, da je obveznost, ki se terja, izpolnila, in to še preden je bil izdan sklep o prisilni izterjavi. S tem ugovarja obstoju obveznosti in torej temeljnemu pogoju za izvršbo. Glede izpolnitve obveznosti pa iz izpodbijane odločbe v dejanskem pogledu izhaja, da tožeča stranka ni poravnala svoje obveznosti v roku, v pravnem pa tožena stranka samo citira 102. člen ZDavP, ki določa vrstni red, po katerem se poračunava davčni dolg z ozirom na plačila. Ne pove pa tožena stranka nič konkretnega o plačilu, na katerega se sklicuje tožnik in o tem, kateri davčni dolg naj bi se s plačilom poračunal. Zato ostaja dejansko stanje v bistvenem - glede obstoja obveznosti, ki se nalaga s sklepom, nepopolno ugotovljeno, odločba, ki ne odgovori na pritožbene navedbe, pa neobrazložena. Odločitev tožene stranke je torej bistveno pomanjkljiva. Takšna pomanjkljivost pa narekuje njeno odpravo.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) odpravilo ter vrnilo toženi stranki, da v zadevi ponovno odloči.