Jedro

Kadar je predmet zahtevka denar ali druga generična stvar, je mogoče istovetnost zahtevka ugotavljati le v zvezi z dejansko podlago.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku znesek 8.250.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki z dogovorom z dne 3.11.1993 začasno uredili sporno razmerje v zvezi s trgovino v Kranju. Po tem dogovoru je tožnik tožencu izročil ključe trgovine in soglašal, da začne z obratovanjem, toženec pa se je zavezal plačevati tožniku 5 odstotkov bruto inkasa vse do pravnomočne odločitve v pravdi, v kateri sodišče odloča o medsebojnih zahtevkih obeh strank v zvezi s kupnino in škodo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je podana litispendenca, ker tožnik isto terjatev uveljavlja v pravdi opr. št. P 303/93 oziroma P 347/96, pa je ugotovilo, da ni podana istovetnost zahtevkov.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik želel z dogovorom z dne 3.11.1993 prejudicirati odločitev v že prej začeti zadevi opr. št. P 303/93. Predmet dogovora je obročno odplačevanje kupnine, ki je sporna v navedeni pravdi. Gre za istoveten zahtevek, s tem, da znesek, ki je v tej pravdi sporen, predstavlja del kupnine, ki se obravnava v drugi pravdi.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo.

Revizija je bila v skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo.

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

O istem zahtevku ni mogoče odločati v dveh pravdah. Obstoj pravde je ovira za začetek druge pravde o istem zahtevku. V takem primeru je treba tožbo zavreči (3. odstavek 194. člena ZPP). Na to mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (4. odstavek 194. člena ZPP). Vendar ugovor tožene stranke, da o zahtevku, ki je predmet odločanja v tej zadevi, že teče druga pravda pod opr. št. P 303/93 oziroma zdaj P 347/96, ni utemeljen, ker zahtevka nista istovetna. Kadar je predmet zahtevka denar ali druga generična stvar, je mogoče istovetnost zahtevka ugotavljati le v zvezi z dejansko podlago. Po ugotovitvi sodišča prve in druge stopnje se v pravdi opr. št. P 347/96 tožbeni zahtevek nanaša na vrnitev kupnine zaradi razdrte pogodbe in je temelj zahtevka 132. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zahtevek je vrednostno vezan na znesek, izražen v DEM. V obravnavani zadevi temelji tožbeni zahtevek na dogovoru med strankama in je vezan na obseg inkasa trgovine tožene stranke. Ni dvoma, da sta zahtevka v obeh pravdah v medsebojni zvezi. Toda dogovor z dne 3.11.1993 sta pravdni stranki sklenili tedaj, ko je bila med njima že v teku pravda za vrnitev kupnine. S tem dogovorom je tožnik pristal na izpolnitev svoje obveznosti, da tožencu vrne ključe od trgovine, toženec pa se je zavezal postopno odplačevati svojo denarno obveznost v sorazmerju z inkasom trgovine, toda z upoštevanjem odločitve v pravdi opr. št. P 303/93 (zdaj 347/96). Ta dogovor ima dopustno podlago (51. člen ZOR) in mogoč, dopusten in določen predmet (46. člen ZOR). Dogovor ni bil izpodbit zaradi napake volje (60., 61. in 65. člen ZOR) in tudi sicer niso bili ugotovljeni razlogi, zaradi katerih ne bi bil veljaven. Zato je bilo tožbenemu zahtevku, ki temelji na tem dogovoru, pravilno ugodeno. V pravdi opr. št. P 347/96 bo o zahtevku za vrnitev kupnine odločeno na drugi podlagi, po pravilih vračanja po razdrtju pogodbe (132. člen ZOR). Tedaj bo treba upoštevati tudi odločitev v tem postopku, enako kot bi se morala upoštevati toženčeva plačila, če bi dogovor z dne 3.11.1993 izpolnil tako, kot se je zavezal. Pravda opr. št. P 303/93 ni bila ovira niti za sklenitev, niti za izpolnitev dogovora z dne 3.11.1993. Zato tudi ni ovira za odločanje o zahtevku, ki se nanaša na izpolnitev obveznosti po tem dogovoru.

Iz navedenega sledi, da obstoj pravde opr. P 347/96 ne pomeni zadržka za odločanje v tej zadevi (3. odstavek 194. člena ZPP). Te kršitve določb pravdnega postopka, na katero se po vsebini nanaša revizija, ni. Revizijsko sodišče je na podlagi 386. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo tudi glede pravilne uporabe materialnega prava. Kot sledi iz gornje obrazložitve, je izpodbijana sodba tudi v tem pravilna.

Revizijsko sodišče je o reviziji odločilo na podlagi 393. člena ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 166. in 1. odstavku 155. člena ZPP. Revizijski odgovor, ki le na kratko izraža stališče tožeče stranke o neutemeljenosti revizije, ni prispeval k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.