Jedro

Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred tihotapci. Njegovih izjav kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase ali političnega prepričanja. Ne gre za pripadnost posebni družbeni skupini in pripadnost tihotapcem se ne more šteti za pripadnost posebni družbeni skupini. Oseba, ki se počuti ogroženo do te mere, da mora konstantno spreminjati življenjsko okolje, se bo obrnila na policijo ali druge varnostne službe, da se zaščiti in obvaruje svoje življenje pred napadalci, in da tožnik z ničemer ni izkazal, da ga policija ne bi zaščitila zaradi sodelovanja s tihotapci, saj ni navedel nobenega konkretnega dogodka, ko bi nekdo v njemu podobnem položaju ne dobil zaščite. Glede na to, da se tožnik ni obrnil na policijo, ni uspel izkazati, da mu država v konkretnem primeru ne bi nudila zaščite.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila drugo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal pri podaji druge prošnje, ter da ga je seznanila s tem, da je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 Alžirijo uvrstila na seznam varnih izvornih držav. V prošnji je navedel, da je Alžirijo zapustil zaradi težave z mafijo. Včasih je z njimi sodeloval in zanje prodajal drogo, ko pa je z njimi prenehal sodelovati, so se mu ti pričeli maščevati in mu povzročati težave. Grozili so mu s smrtjo. Ko je policija izvedela, da je preprodajal droge, ga je pričela iskati. Dva sodelavca so prijeli in ju obsodili. To ga je vzpodbudilo k temu, da je z mafijo prenehal sodelovati. Za dva meseca se je selil iz kraja v kraj, dokler Alžirije ni zapustil. 3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal pri osebnem razgovoru. Pri osebnem razgovoru je med drugim navedel, da je naletel na tihotapce, ki so ga povabili med svoje vrste, saj naj bi zanj imeli delo. Tihotapili naj bi bencin. Sčasoma je ugotovil, da tihotapijo drogo. Delal je še s tremi osebami, katere je policija prijela. Po tem dogodku se je zbal in s tihotapci želel prekiniti sodelovanje. V času, ko s tihotapci ni sodeloval, je delal v gradbeništvu. Če bi ga tihotapci našli, bi se ga poskušali znebiti ali pa bi ga prisilili v sodelovanje z njimi. Grozili so mu po telefonu. Ko je sodelovanje zavrnil, so mu zagrozili, da ga bodo ubili. Ko je prenehal sodelovati s tihotapci, se je dve leti pred njimi skrival. Alžirski policiji ne zaupa, kakor tudi ne sodstvu in režimu nasploh. Če bi tihotapce prijavil na policijo, bi jim ta sporočila, da jih je prijavil, saj imajo tihotapci svoje ljudi med policisti.

4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred tihotapci (mafijo), saj je sam zanje tihotapil drogo, potem pa z njimi prenehal sodelovati. Zaradi tega naj bi z njihove strani prejel grožnje s smrtjo. Tožena stranka najprej ugotavlja, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Njegovih izjav kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase ali političnega prepričanja. Prav tako ne gre za pripadnost posebni družbeni skupini, saj se kot posebna družbena skupina šteje zlasti skupina, katere članom je skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se oseba ne sme prisiliti, naj se mu odreče in ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da pripadnost tihotapcem ne more šteti za pripadnost posebni družbeni skupini. Mafija je namreč kriminalna organizacija oziroma združba, članstvo katere ni nekaj nespremenljivega in se mu lahko oseba odreče. Razen tega pa glede na njegove navedbe kljub temu, da je tihotapce prostovoljno zapustil, težav ni imel in je v popolnem miru lahko prebival v Alžiriji ter opravljal delo v gradbeništvu. V vsem času v kontakt s tožnikom tihotapci nikoli niso prišli, da bi lahko tožnik trdil, da je imel z njimi konkretne težave oziroma da bi lahko trdil, da so ga kakorkoli ogrožali. Poleg tega se na organe, ki so namenjeni zagotavljanju varnosti in zaščite v državi, ni obrnil. Povsem logično je pričakovati, da se bo oseba, ki se počuti ogroženo do te mere, da mora konstantno spreminjati življenjsko okolje, obrnila na policijo ali druge varnostne službe, da se zaščiti in obvaruje svoje življenje pred napadalci. Tožnik je sicer to, da se na policijo ni obrnil, poskušal opravičiti s tem, da policiji, sodstvu in alžirskemu režimu ne zaupa, s pavšalno navedbo, da policija sodeluje s tihotapci. Svojo izjavo je podal zgolj hipotetično in z ničemer ni izkazal, da ga policija ne bi zaščitila zaradi sodelovanja s tihotapci, saj ni navedel nobenega konkretnega dogodka, ko bi nekdo v njemu podobnem položaju ne dobil zaščite. Glede na to, da se ni obrnil na policijo, pa tudi ni uspel izkazati, da mu država v konkretnem primeru ne bi nudila zaščite. Prosilec mora v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite in šele ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. Tožnikove navedbe glede dejstev in okoliščin, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite. Na podlagi tega jih tožena stranka ocenjuje kot nepomembne za obravnavanje v okviru priznanja mednarodne zaščite in je bilo zato potrebno njegovo prošnjo zavrniti na podlagi prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Razen tega tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ni varna izvorna država. Na podlagi njegovih izjav ni možno zaključiti, da bi imel v Alžiriji težave zaradi svoje veroizpovedi, rase, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti družbeni skupini. Poleg tega tudi ni z ničemer izkazal, da mu policija v konkretnem primeru ne bi bila sposobna nuditi zaščite. Nanjo se zaradi lastnega prepričanja, da ji ne gre zaupati, sploh ni obrnil. 5. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni opravila zadostne in skrbne presoje informacij o izvorni državi in se je zadovoljila le z izjavo tožnika, podano pod vplivom psihičnih težav zaradi odvisnosti od drog. Tožnik izraža nestrinjanje s stališčem tožene stranke, da bi moral tožnik najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite in da šele ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje. Tožnik je v postopku zatrjeval, da policiji in pravosodnim organom ne zaupa. Navajal je tudi pravno pomembna dejstva in izkazoval, da ima mafija povezavo z alžirsko državo. Glede na to je stališče tožene stranke, da bi moral tožnik najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, manj razumljiva in nelogična. Trditve, da mu država ni sposobna nuditi zaščite zaradi povezanosti s kriminalno združbo, so objektivno preverljive in jih tožena stranka ni zadostno preverila, saj ni razvidno, da je pridobila zadostne informacije o izvorni državi od Sveta Evrope, EASO, UNHCR itd. Tožnik je pridobil informacije iz svetovnega spleta, ki jih o Alžiriji podaja svobodni novinar A.A., iz katerih izhaja zelo resna povezanost politike in visokih uradnikov s trgovino z mamili. Navedeno kaže, da je vzpostavitev policijske zaščite v Alžiriji le navidezna, zaradi česar tožnik utemeljeno šteje, da mu v primeru prijave groženj s strani mafije ne bo nudena ustrezna zaščita. Nerazumna je zahteva upravnega organa, da bi se moral poskusiti obrniti na policijo. Trditev tožene stranke, da tožnik nima razloga, da dvomi v učinkovitost policije zato, ker je sam rekel, da sta bila njegova sodelavca aretirana, ni povsem eksaktna, saj se da iz osebnega razgovora tožnika razbrati, da sta bila aretirana pri tihotapljenju droge, ne pa zato, ker sta prijavila grožnje mafiji. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik pri podaji prošnje in osebnem razgovoru izjavil, da se počuti dobro in da se razgovora lahko opravita in ni kazal znakov psihičnih težav. Izjave niso bile podane pod vplivom kakršnihkoli motenj. Odsotnost dejanske konkretne izkušnje, ki bi jo tožnik imel s policijo, ne more zavzeti stališča, da Alžirija ni sposobna posameznikov zaščititi. Ravno v primerih, ko policija dejansko kriminalce preganja, se lahko vidi njeno proaktivno delovanje, kar se kaže pri dveh sodelavcih tožnika, ki sta bila aretirana. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji 52. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se šteje prošnja za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

9. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh dveh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred tihotapci in da njegovih izjav kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase ali političnega prepričanja. Pravilno je ugotovila, da tudi ne gre za pripadnost posebni družbeni skupini in da se pripadnost tihotapcem ne more šteti za pripadnost posebni družbeni skupini. Pravilno je tudi njeno sklepanje, da je logično pričakovati, da se bo oseba, ki se počuti ogroženo do te mere, da mora konstantno spreminjati življenjsko okolje, obrnila na policijo ali druge varnostne službe, da se zaščiti in obvaruje svoje življenje pred napadalci, in da tožnik z ničemer ni izkazal, da ga policija ne bi zaščitila zaradi sodelovanja s tihotapci, saj ni navedel nobenega konkretnega dogodka, ko bi nekdo v njemu podobnem položaju ne dobil zaščite. Pravilno je tudi ugotovila, da glede na to, da se ni obrnil na policijo, ni uspel izkazati, da mu država v konkretnem primeru ne bi nudila zaščite. Na podlagi navedenega je tožena stranka pravilno sklepala, da so tožnikove navedbe nepomembne za obravnavanje v okviru priznanja mednarodne zaščite in da v njegovih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ni varna izvorna država.

10. Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da bi bila izjava tožnika, na podlagi katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, podana pod vplivom psihičnih težav zaradi odvisnosti od drog. Tožnik je sicer v prošnji pri podaji mednarodne zaščite res navedel, da ima težave z živci, da je v Švici jemal tablete in da če jih bo potreboval, se bo oglasil pri zdravniku (stran 3 in 4 prošnje). Vendar pa je na vprašanje, ali se dobro počuti tako, da bo lahko odgovarjal na vprašanje, odgovoril pritrdilno (stran 6 prošnje). Nadalje je pri osebnem razgovoru na vprašanje, ali se dobro počuti in ali bo lahko odgovarjal na vprašanja, odgovoril pritrdilno (stran 2 zapisnika o osebnem razgovoru).

11. Nadalje se sodišče ne strinja s stališči tožeče stranke, da je manj razumljiva in nelogična trditev tožene stranke, da bi moral tožnik najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, da bi se lahko potem skliceval, da mu ti učinkovito ne morejo nuditi zaščite. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu predvsem sporno vprašanje, ali mu je država sposobna nuditi zaščito pred nedržavnimi subjekti, ki naj bi tožniku predstavljali grožnjo. Iz tožnikovih navedb namreč izhaja, da naj bi mu grozila resna škoda v smislu prve ali druge alineje 28. člena ZMZ-1, to je bodisi usmrtitev, bodisi mučenje ali nečloveško ravnanje s strani nedržavnega subjekta, to je kriminalne združbe, konkretno s strani tihotapcev. Vendar pa mora v tem primeru nedržavni subjekt imeti lastnost iz tretje alineje 24. člena ZMZ-1, ki določa, da je lahko nedržavni subjekt subjekt resne škode le, če prosilcu država ali politične stranke in druge organizacije niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite. Tega pa tožnik ni izkazal, saj se ni obrnil po pomoč k pristojnim državnim organom, v kolikor se je čutil ogroženega. Prosilec za mednarodno zaščito, ki se v svoji izvorni državi nikoli ni obrnil za zaščito k organom, ki so za to pristojni, ne more trditi, da mu le ti niso sposobni nuditi zaščite, v kolikor ga ogrožajo nedržavni subjekti. Sodišče se zato strinja z navedbami tožene stranke, da so tožnikove trditve, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite, preveč splošne in zgolj hipotetične, saj se k njim po pomoč ni zatekel. Če pa pri njih niti ni iskal pomoči, potem se sodišče strinja s toženo stranko, da ne more zatrjevati, da mu niso sposobni nuditi zaščite. Sodišče pri tem izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up 229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019, kjer je Ustavno sodišče RS glede vprašanja, kdaj je možno trditi, da državni organi niso sposobni nuditi zaščite, ko gre za preganjanje s strani nedržavnega subjekta, zavzelo stališče (tč. 12. obrazložitve): "Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi." Glede na navedeno stališče ustavnega sodišča sodišče tudi v tem konkretnem primeru izhaja iz stališča, da bi se moral tožnik obrniti po pomoč k pristojnim organom svoje izvorne države, da bi lahko trdil, da ga le ta ni sposobna zaščititi pred nedržavnim subjektom, v konkretnem primeru so to tihotapci. Zgolj s trditvijo, da so državni organi, ki naj bi ga zaščitili, povezani s tihotapci, še ne dokazuje, da ga država ni sposobna zaščititi, če pa se sam ni obrnil za pomoč k pristojnim organom. Iz navedenega razloga tudi ni mogoče očitati toženi stranki, da ni pridobila zadostnih informacij o izvorni državi od različnih virov, saj tožnik s svojo pasivnostjo ni izkazal, da bi bili državni organi v njegovi izvorni državi neučinkoviti. Zaradi tega ni mogoče očitati toženi stranki, da bi pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje. K tožbi priloženi članek novinarja, iz katerih naj bi izhajala tesna povezanost politikov in visokih uradnikov s trgovino z mamili, pa še ne izkazuje, da konkretno v primeru tožnika, če bi se obrnil za pomoč k pristojnim organom, le ti ne bi bili učinkoviti. Iz članka je tudi razvidno, da je datiran še pred izdajo odločbe. Tožnik pa v upravnem postopku tega dokaza ni predložil, v tožbi pa tudi ni izkazal, zakaj tega dokaza ni predložil že v postopku do izdaje izpodbijane odločbe. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da je vzpostavitev policijske zaščite v Alžiriji le navidezna, saj tožnik, glede na to, da se ni obrnil po pomoč na policijo, tega ni izkazal. 12. Tožnik v tožbi tudi zatrjuje, da ni ustrezno sklicevanje tožene stranke, da tožnik nima razloga, da dvomi v učinkovitost policije zato, ker je rekel, da sta bila dva njegova sodelavca aretirana, češ da je šlo pri tem za sodelavca, ki sta bila aretirana pri tihotapljenju droge in ne zato, ker sta prijavila grožnje mafije. Sodišče s tem v vezi meni, da je tožena stranka pravilno sklepala, da to kaže, da je policija učinkovita. Že zgolj aretacija ljudi, ki tihotapijo droge, kaže na učinkovitost policije. Če je bila učinkovita v tem primeru, je logično sklepati, da bi bila učinkovita tudi pri prijavi groženj.

13. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave. Na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Tožnik je predlagal svoje lastno zaslišanje, vendar pa je bil dokaz z zaslišanjem tožnika izveden že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, zaradi česar po mnenju sodišča ponovna izvedba istega dokaza, to je še tretje zaslišanje pred sodiščem, ni potrebna in je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožnik tudi ni izkazal, v kakšnem smislu bi njegovo zaslišanje pred sodiščem lahko bilo drugačno od predhodnih dveh.

K točki II izreka:

14. Tožnik je v tožbi zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Tožnika je zastopala v postopku odvetnica, ki je hkrati tudi svetovalka za begunce, kot izhaja iz imenika svetovalcev za begunce. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da tožniku stroški sodnega postopka, ki bi jih odmerilo sodišče, ne pripadajo, saj imajo svetovalci za begunce skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo, pri katerem lahko tožnik uveljavlja stroške zastopanja tožnika po pooblaščeni odvetnici A.A., ki je hkrati tudi svetovalka za begunce.