Jedro

Tožniku v pomanjkanju njegove izključne pravice do uporabe ni mogoče priznati pravice do uporabnine.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni od prejema predmetne sodbe plačati znesek 21.986,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov razvidnih iz I. točke izreka, ter da je toženka tožniku dolžna povrniti njegove pravdne stroške v 15 dneh od prejema sodbe brezobrestno, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da mora toženki povrniti stroške postopka (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da bo sklep o višini stroškov izdalo po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj zavzema stališče, ki predstavlja odstop od ustaljene sodne prakse in je posledično zaradi tega v tem delu predmetna sodba neobrazložena in arbitrarna, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), napačno uporabo materialnega prava in ustavno kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni izvedlo dokaznega postopka in je zavrnilo tožnikove dokaze za dokazovanje pravnorelevantnih dejstev glede obstoja predpostavk za neupravičeno obogatitev toženke, je s tem nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje. S pričakovalno pravico je na toženko in posledično tudi na tožnika zaradi določb o zakonitem režimu skupnega premoženja med zunajzakonskima partnerjema (79. člen Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ), prešlo tudi upravičenje stvar uporabljati in uživati. V nadaljevanju tožnik graja napačno interpretacijo zadeve VSL I Cpg 562/2021 z dne 12. 1. 2022, kjer je sodišče zavzelo stališče, da ima pravico do uporabnine vsak, ki ima pravico do uporabe stvari, kamor spadajo tudi imetniki pričakovalne pravice. Tožnik v pritožbi poudarja, da ima predmet pogodbe naravo pogodbe s klavzulo o odkupu, kar pomeni, da ima tožnik kot imetnik pričakovalne pravice na spornem avtomobilu upravičenje stvar uporabljati in je posledično njegov zahtevek za plačilo uporabnine utemeljen. Pri tem izpostavlja, da je nesporno imetnik pričakovalne pravice do 65%, kar temelji na zakonskem režimu skupnega premoženja in pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča na Ptuju, s katero je bilo odločeno o obsegu skupnega premoženja, v katerega spada tudi pričakovalna pravica na predmetnem avtomobilu in deležu pravdnih strank na skupnem premoženju. V nadaljevanju pritožbe tožnik navaja, da je ob sami sklenitvi leasing pogodbe plačal polovico vrednosti avtomobila oziroma 7.500,00 EUR iz svojega posebnega premoženja in nato še iz svojega računa 20 obrokov leasinga. Vse te okoliščine so bile med strankama nesporne in so izhajale iz "ptujske sodbe", kar pomeni, da je glede na določen delež na skupnem premoženju v višini 65%, tožnik k plačilu obveznosti iz leasing pogodbe prispeval 7.500,00 EUR in 65% dvajsetih obrokov, ki so bili v času trajanja zveze plačani iz naslova navedene leasing pogodbe, kar predstavlja 63,22% vrednosti avtomobila. Poleg tega izpostavlja, da je sodišče pripisalo prevelik pomen dejstvu, da tožnik ni stranka leasing pogodbe in je to okoliščino neupravičeno štelo v njegovo škodo, čeprav je v register kot lastnika in uporabnika mogoče vpisati samo eno osebo. Tožnik poudarja tudi, da ima leasingodajalec v skladu z drugim odstavkom 271. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžnost sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima kakšen pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, celo če dolžnik tej izpolnitvi nasprotuje. Navedeno pomeni, da bi lahko tožnik v primeru neplačila obrokov leasinga s strani toženke sam veljavno izpolnil obveznost po pogodbi, saj ima za to pravni interes - pričakovalno pravico. Pritožba sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v ponovno sojenje ter toženki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Tožnik je priglasil stroške pritožbenega postopka.

3.Toženka je odgovorila na pritožbo. Zavzema se za zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

7.Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljenih niti uradno upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podan noben izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje neobrazloženost stališča, ki predstavlja odstop od ustaljene sodne prakse. Sodišče prve stopnje je razloge za navedeno odločitev obsežno obrazložilo v 26., 30. in 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter se pri tem tudi v opombah pri navedenih točkah obrazložitve sklicevalo na sodno prakso in obširno pravno literaturo. V posledici obrazloženega sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu URS.

9.Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je s pričakovalno pravico na toženko in posledično tudi na tožnika, zaradi določb o zakonitem režimu skupnega premoženja med zunajzakonskima partnerjema po 79. členu DZ, prešlo tudi upravičenje stvar uporabljati in uživati. Sodišče druge stopnje v zvezi z navedenim pojasnjuje, da je treba razlikovati med pričakovalno pravico, ki jo tožnik in toženka na podlagi pravnomočne sodbe o ugotovitvi skupnega premoženja nedvomno imata, in pravico do uporabe¹ predmeta leasinga. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je pričakovalna pravica le pravica pridobiti lastninsko pravico po odplačilu vseh obrokov leasinga (29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje). Posledično sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožniku pravica do uporabe ne gre po nobeni izmed predpostavljenih podlag (niti po pričakovalni pravici, niti po leasing pogodbi), zato so nasprotna pritožbena zatrjevanja neutemeljena.

10.Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo zadevo VSL I Cpg 562/2021 z dne 12. 1. 2022. Tožnik v pritožbi navaja le del obrazložitve navedene zadeve, s tem pa prezre ključen del obrazložitve, ki določa pogoj na podlagi katerega ima imetnik stvarne pravice v pričakovanju dejansko tudi pravico do uporabnine. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, ima imetnik pravice v pričakovanju pravico do uporabnine le v primeru, ko je najemnik tekom najema prikrajšan v svoji izključni pravici do uporabe, medtem ko v predmetni zadevi tožnik nima izključne pravice do uporabe stvari. Pravico do uporabe ima namreč toženka, kot izhaja iz pogodbe o leasingu (priloga B3) in prometnega dovoljenja (priloga B2), posledično tožnik ne more imeti izključne pravice do uporabe. Poleg tega tožnik izključne pravice do uporabe predmeta leasinga niti ni dokazoval. V zadevi VSL I Cpg 562/2021 z dne 12. 1. 2022 je sodišče obrazložilo, da ni mogoče priznati aktivne legitimacije najemniku za zahtevek za plačilo uporabnine zoper drugega najemnika, saj bi ob drugačni razlagi bilo treba za uporabo prostorov plačati dvakrat. Obrazloženo smiselno podobno velja tudi v konkretnem primeru, zato tožniku v pomanjkanju njegove izključne pravice do uporabe ni mogoče priznati pravice do uporabnine.

11.Pritožbena zatrjevanja, da je tožnik plačal polovico vrednosti avtomobila oziroma 7.500,00 EUR iz svojega posebnega premoženja, so za obravnavani pravdni postopek nepomembne, saj je Okrajno sodišče na Ptuju v zadevi P 145/2021 z dne 11. 1. 2023, vložek posebnega premoženja tožnika že upoštevalo pri določitvi deleža na skupnem premoženju (15. točka obrazložitve navedene sodbe, priloga A3). Iz navedene zadeve, torej izhaja ugotovitev skupnega premoženja in deležev na skupnem premoženju, vendar pa kot je bilo že obrazloženo, pričakovalna pravica tožniku ne daje pravice do uporabnine, zaradi pomanjkanja pogoja po izključni pravice do uporabe.

12.Na podlagi vsega obrazloženega, sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da materialno pravo, ki ga je sodišče glede na tožbene navedbe moralo uporabiti, ni zahtevalo ugotavljanja dejstev, ki jih je tožnik želel dokazati s predlaganimi dokazi (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje), zato so tudi nasprotna pritožbena zatrjevanja neutemeljena.

13.Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški za odgovor na pritožbo pa za postopek niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o tožnikovi pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato toženka sama krije svoje stroške.

-------------------------------

1Glej tudi: VSM Sodba I Cp 849/2023 z dne 6. 8. 2024.