Jedro

Neprilagojeno mesto na smučišču v sklopu ureditve vstopa na vlečnico ... s proge ... (okoli hiške) ni bilo ustrezno označeno in zavarovano z vsemi potrebnimi opozorilnimi znaki, kot tudi ne pogosteje nadzorovano s strani nadzornikov in da bi zavarovanec tožene stranke ob zavedanju, da gre za neprilagojeno mesto, moral in mogel poskrbeti tudi za dodatne ukrepe, npr. dodatne trakove, mreže, znake, vse s ciljem preventivnega ravnanja in zagotavljanje reda in varnosti na smučišču. Ugotovljene opustitve pomenijo protipravno ravnanje upravljavca smučišča in njegovo malomarnost in je tako podana njegova krivdna odškodninska odgovornost za tožniku nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je v škodnem dogodku dne 19. 1. 2015 utrpela tožeča stranka. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper vmesno sodbo se tožena stranka pravočasno pritožuje in uvodoma kot pritožbene razloge uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev v vmesni sodbi utemeljilo s tem, da je do poškodbe tožnika na smučišča 19. 1. 2015 prišlo izključno zaradi protipravnega ravnanja upravljavca smučišča - zavarovanca tožene stranke, ravnanje neznanega smučarja in ravnanje samega tožnika pa po mnenju sodišča prve stopnje za odločitev o odgovornosti upravljavca smučišča v konkretnem primeru nista pomembna. S takšno odločitvijo tožena stranka ne soglaša, saj je po njenem mnenju odločitev v nasprotju z ugotovitvami izvedenskega mnenja, izvedenimi dokazi in tudi v nasprotju z obsežno sodno prakso s tega področja. Povzema škodni dogodek in navaja, da je bil tožbeni očitek toženi stranki, da predstavlja del proge, kjer je prišlo do trčenja, izjemno nevarno mesto, na katerem upravljavec smučišča ni poskrbel za postavitev ustreznih obvestilnih in opozorilnih znakov ter drugih primernih ukrepov, npr. fizično razmejitev proge na povezovalni smučarski poti iz proge ... do vstopne postaje vlečnice..., in za ustrezen nadzor s strani nadzornika. Navaja, da je tožena stranka zatrjevala, da na smučišču tisti dan ni bilo prav nobene ″gužve″, kot je to tožbeno zmotno zatrjeval tožnik in tudi zmotno izpovedal. Dokazala je, da je bilo na smučišču tisti dan malo ljudi, po podatkih o opravljenih vožnjah na vlečnici ... se je v celotnem času obratovanja vlečnice z njo prepeljalo 1414 smučarjev, med 14. in 15. uro ( čas poškodovanja tožnika), pa se je na tej vlečnici na smučišču, kjer je do poškodbe tožnika prišlo, opravilo 238 voženj, od tega sta tožnik in njegova priča opravila 12 voženj. Teh podatkov tožeča stranka nikoli ni prerekala kot netočnih. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je kapaciteta te vlečnice 1300 oseb na uro, kar pomeni, da se je v celem dnevu na tem smučišču peljalo le malo več smučarjev, kot jih sicer ta vlečnica pripelje v eni uri. To pa pomeni, da na smučišču ni bilo ″gužve″ in tudi ne vrste, ki bi ovirala pregled ali tožniku ali neznanemu smučarju, ki je peljal po smučišču navzdol proti vstopu na vlečnico. Do teh trditev, ki so po mnenju tožene stranke pomembne za odločitev o odgovornosti njenega zavarovanca za nastali škodni dogodek, se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo niti jih ni upoštevalo. Tožnik je ob ogledu na smučišču pokazal mesto, kjer je do trčenja prišlo. Tožena stranka je zatrjevala, da je tožnik v času, ko je s smučmi hodil v nasprotno smer smučanja, ni hodil ob robu smučišča in tako ni ravnal samoodgovorno, ravnal pa je tudi v nasprotju z določili tako smučarske zakonodaje, kot s tudi FIS pravili, ki je tožnik kot smučar bil dolžan spoštovati. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik pravil ni kršil, izvedenec pa je bil tudi mnenja, da bi tožnik lahko ravnal bolj samoodgovorno, če bi se vzpenjal bolj levo povsem ob robu tam, kjer so na fotografiji št. 9 mnenja smuči, saj bi na ta način najbolj poskrbel za svojo varnost. Iz te fotografije je po mnenju tožene stranke razvidno, da tožnik ni upošteval tega, da se je potrebno peš vzpenjati ob robu smučišča, saj je vzpenjal tam, kjer bi kot povprečno skrben smučar lahko pričakoval, da se lahko po smučišču navzdol kadarkoli pripelje smučar. V kolikor bi ravnal samoodgovorno in hodil levo, do poškodbe ne bi moglo priti. Navaja, da je zatrjevala, da je bilo tudi na dan škodnega dogodka smučišče opremljeno z znaki v skladu z obratovalnim dovoljenjem in sicer tako, kot prikazujejo fotografije, ki jih je tožena stranka kot dokaz vložila v spis in prikazujejo stanje na smučišču na dan škodnega dogodka, posnete pa so bile zjutraj ob prvem pregledu smučišča. Takšno stanje je bilo tudi stanje na smučišču dne 15. 1. 2015, to je nekaj dni pred škodnim dogodkom, ko je celotno smučišče pregledal pristojni smučarski inšpektor in ob zgoraj citiranem dejanskem stanju ni imel pomislekov, da smučišče ni primerno urejeno in da bi moral upravljavec smučišča namestiti še dodatne opozorilne znake na mestu pred zožanjem smučišča pred iztekom proge ... in pred vstopom na vlečnico ... . Sicer pa je tudi izvedenec sam v mnenju v odgovoru pod vprašanjem sodišča št. 6 odgovoril, da je upravljavec z ukrepi v delu smučišča, kjer se je zgodila obravnavana nesreča, zadostil tako Pravilniku, kot tudi dovoljenju za obratovanje smučišč. Izvedenec je v mnenju ocenil to mesto kot neprilagojeno mesto na smučišču, nikakor pa ni slediti tožbenim trditvam, da gre za izjemno nevarno mesto na smučišču. V dopolnitvi mnenja je izvedenec sicer zapisal, da bi glede na to, da gre za zožitev smučišča pred vstopnim mestom na vlečnico, morala biti tam nameščena dva opozorilna znaka, zožanje in nevarnost. Vendar pa pristojni inšpektor, ki je opravil ogled smučišča nekaj dni pred škodnim dogodkom, očitno ni bil takega mnenja. Ob ogledu z izvedencem na smučišču v letu 2018 sta bila ta dva znaka nameščena. Dejstvo je, da se razmere na smučišču spreminjajo, na smučišču je različna količina snega, postavljajo se novi znaki glede na potrebe in izkušnje iz preteklih sezon, nekateri znaki pa se s smučišča umikajo. Tožena stranka opozarja, da iz ugotovitev izvedenca v izvedenskem mnenju izrecno izhaja, da manjko teh dveh znakov neznanega smučarja ne odvezuje obveznosti upoštevanja višje postavljenega znaka ″počasi - slow″ in pravil varnega smučanja. Četudi je izvedenec v mnenju meni, da bi morala biti na smučišču postavljena dodatna opozorilna znaka, tožena stranka poudarja, da pristojni inšpektor ob pregledu smučišč v januarju 2015 ni bil tega mnenja. Sicer pa tožena stranka meni, da v konkretnem primeru nenamestitev teh opozorilnih dveh znakov ni v vzročni zvezi s tožnikovim poškodovanjem in tožnikove poškodbe tudi namestitev teh dveh znakov ne bi preprečila. Prav tako ne bi preprečila tožnikove poškodbe stalna prisotnost nadzornika na tem delu smučišču. Nadzornikov je bilo sicer na smučišču ta dan dovolj, njihova naloga pa je stalno gibanje po smučišču, na ta dan je bilo prav na tem delu zelo malo ljudi, tako da ni bilo prav nobene potrebe po povečanem pregledovanju tega dela smučišča ali posebnem opozarjanju smučarjev na nevarnost. Tožena stranka navaja in poudarja, da se neznani smučar, ki je pripeljal po smučišču, več kot očitno ni držal pravil smučanja, ki se jih je dolžan držati vsak smučar. Imel je dovolj pregleda pred seboj po smučišču, ni upošteval postavljenega znaka na smučišču, ki ga je opozarjal na nevarnost na smučišču, niti znaka, ki ga je opozarjal, da je potrebno vožnjo po smučišču upočasniti, niti pravi obnašanja na smučišču. Neznani smučar bi moral ustrezno zmanjšati svojo hitrost in biti ustrezno pazljiv tudi brez kakršnih koli opozoril, česar več kot očitno ni storil, saj se je z nezmanjšano hitrostjo peljal mimo vstopnega mesta na vlečnico proti drugi smučarski progi, očitno z namenom, da mu na ravnem delu ne bi bilo potrebno ″štamfati″ in bi se peljal čim dalje. Dejstvo je, da vsak povprečno skrben smučar vožnjo ob izteku smučarske proge upočasni, še posebej ob vstopnem mestu na vlečnico. Neznani smučar nikakor ni ravnal s skrbnostjo povprečno skrbnega smučarja, kar je imelo za posledico obravnavano smučarsko nesrečo. Tudi iz izvedenskega mnenja nedvomno izhaja, da je vzrok za obravnavano smučarsko nesrečo vožnja neznanega smučarja, ki ni smučal samoodgovorno, prav tako pa je k nastanku škodnega dogodka v neki meri prispeval tudi tožnik sam, ki bi s hojo bližje robu smučišča ravnal bolj samoodgovorno. Tožena stranka meni, da gre v konkretnem primeru za tipično nesrečo na smučišču, v kateri trčita dva smučarja, za katero je v največji meri podana odgovornost neznanega smučarja in tožbeno očitana nepostavitev opozorilnih znakov ni v vzročni zvezi z obravnavano smučarsko nesrečo. Takšno je po navedbi pritožbe tudi stališče sodne praksa v podobnih primerih. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek po temelju v celoti zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu obrazloženo nasprotuje navedbam tožene stranke v pritožbi in se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik od tožene stranke, pri kateri je imel upravljavec smučišča na ... (zavarovanec tožene stranke) na dan škodnega dogodka zavarovano civilno odgovornost, z direktno tožbo1 zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel, ko se je telesno poškodoval kot smučar v smučarski nezgodi na ... dne 19. 1. 2015 okoli 15.00 ure. Ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe sodišče prve stopnje v vsem bistvenem tudi povzelo2, je po v dokaznem postopku izvedenih dokazih3, z vmesno sodbo po prvem odstavku 315. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) razsodilo, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je v škodnem dogodku 19. 1. 2015 utrpela tožeča stranka.

6. Pri tem je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo je navedlo v 11. in podrobneje še v 25. točki obrazložitve in jo predstavljajo določbe prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v zvezi z drugim odstavkom 6. člena OZ in 10. členom OZ, glede na očitane opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke pri zagotavljanju varnosti in reda na smučišču pa tudi določila v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti na smučiščih (ZVSmuč), Pravilnika o tehničnih zahtevah za obratovanje smučišč, Pravilnika o znakih in označbah na smučišču in Mednarodna FIS pravila.

7. Pritožbeno ni sporno mesto na smučišču, kjer je do nezgode prišlo, niti ni sporen način nastanka nezgode.

8. Pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z ugotovitvami izvedenskega mnenja in izvedenimi dokazi, so neutemeljene.

9. Na podlagi izvedenih dokazov, opirajoč se predvsem na strokovne zaključke in pojasnila v pravdi določenega izvedenca za varnost na žičnicah in smučiščih M. G., ki je najprej izdelal pisno izvedensko mnenje (z dne 30. 3. 2018) ter nato še pisno dopolnitev (z dne 10. 10. 2018), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je konkretno mesto, na katerem je prišlo do trčenja med tožnikom in neznanim smučarjem, upoštevaje ugotovljena dejstva (močno zožena proga in način, kako je bil v času škodnega dogodka v primeru nedelovanja vlečnice ob progi ... urejen dostop do vstopne postaje vlečnice ... - križanje poti smučarjev, ki dostopajo do vlečnice pod hiško vlečne postaje v nasprotni smeri smučanja in tistih, ki pripeljejo navzdol po progi in nadaljujejo pot mimo vstopne postaje vlečnice), predstavljalo neprilagojeno mesto na smučišču, ki bi moralo biti posebej označeno in zavarovano, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. Pravilno je obrazložilo, da zgolj cca 80 metrov pred vstopno postajo vlečnice ... v času škodnega dogodka postavljen znak ″slow - počasi″ ni zadoščal za opozarjanje na konkretno neprilagojeno mesto na smučišču, ampak bi morala biti na levem robu proge pred zožanjem postavljena tudi opozorilna znaka ″zožanje″ in ″nevarnost″ (kot sta očitno bila nameščena kasneje po škodnem dogodku, saj navedeno izhaja iz stanja ob ogledu izvedenca 14. 3. 2018), na takšno nepravilnost in na nevarno mesto bi morali nadzorniki v okviru svojih pristojnosti in nalog opozoriti upravljavca smučišča (27. člen ZVSmuč) in, kot izhaja tudi iz mnenja izvedenca, nepravilnost odpraviti in znake postaviti. Na podlagi zaključkov izvedenca je utemeljeno zaključilo in tudi obrazložilo, da je neprilagojeno mesto na lokaciji vstopa na vlečnico stalnica, kot tudi, da se je upravljavec zavedal, da na tem območju večkrat prihaja do nevarnih situacij, ter ob tem pojasnilo tudi, da zagotovo ni naključje, kar izhaja iz izjave upravljavca izvedencu ob ogledu, da so se o tem problemu posvetovali s pristojnim inšpektorjem in so (časovno gledano po škodnem dogodku) uvedli tudi drugačno prakso na način, da ni potrebna vožnja okoli hiške (strojnice vlečnic). Upoštevalo je tudi mnenje izvedenca, da bi lahko upravljavec s ciljem preventivnega delovanja glede na konkretne okoliščine primera (zožanje proge, vstopno mesto na vlečnico, povezovalna pot mimo, križanje poti smučarjev, ki dostopajo pod hiško do vlečnice in tistih, ki peljejo mimo), v sklopu dnevnega urejanja na tem mestu dodal še marsikaj: dodatne trakove, mreže, znake. Navedeni ukrepi bi bili potrebni tudi ob dejstvu omejene vidljivosti smučarjev v primeru, če je na vstopnem mestu vlečnice vrsta. Kot je namreč pojasnil izvedenec, je to območje za vrsto skrito smučarju, ki pripelje po progi navzdol, prav tako pa se smučarju, ki se vzpenja, s približevanjem vrsti njegov vidni kot zmanjšuje. Prepričljivo je pojasnilo tudi, da se ob tem, ker je šlo za neprilagojeno mesto na smučišču in je na tem območju tudi po vedenju upravljavca večkrat prihajalo do nevarnih situacij, izkaže za utemeljen tudi očitek tožnika, da bi moral upravljavec poskrbeti za večji nadzor tega dela proge in poskrbeti za umirjanje hitrosti smučarjev na tem delu proge. Pri tem je sledilo zaključku izvedenca, da sicer stalna prisotnost nadzornika na točno določenem mestu ni nikjer predvidena ali predpisana, velja pa nepisano pravilo, da naj bi nadzorniki več pozornosti posvečali tistim delom na smučišču, kjer se iz izkušenj ve, da so problemi pogostejši oziroma bolj verjetni.

10. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno in skladno s strokovnim mnenjem izvedenca ter dokazno podprto zaključilo, da so utemeljeni očitki opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, ker neprilagojeno mesto na smučišču v sklopu ureditve vstopa na vlečnico ... s proge ... (okoli hiške) ni bilo ustrezno označeno in zavarovano z vsemi potrebnimi opozorilnimi znaki, kot tudi ne pogosteje nadzorovano s strani nadzornikov in da bi zavarovanec tožene stranke ob zavedanju, da gre za neprilagojeno mesto, moral in mogel poskrbeti tudi za dodatne ukrepe, npr. dodatne trakove, mreže, znake, vse s ciljem preventivnega ravnanja in zagotavljanje reda in varnosti na smučišču. 11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb in podatkov toženke o številu smučarjev in o opravljenem številu voženj na vlečnici, ki je obratovala za navedeni progi ... in ... v času nesreče in o tem, da na smučišču na dan škodnega dogodka ni bilo gneče. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, je sodišče tudi te navedbe v okviru trditvene podlage pravdnih strank upoštevalo. Vendar je ob pritožbenih navedbah pojasniti, da ti podatki še ne pomenijo in tudi ne podpirajo hkrati tudi zaključka tožene stranke, ki ga ob tem ponuja, da zaradi manjšega števila smučarjev v trenutku, ko je do nezgode prišlo, ni bilo vrste za vstop na vlečnico, ki bi ovirala preglednost ali tožniku ali neznanemu smučarju. O vrsti za vstop na vlečnico je namreč polek tožnika izpovedala tudi priča T., žičničar, ki je bil ob nezgodi na kraju dogodka. Zato je bila ta dejanska okoliščina, torej vrsta pred vstopom na vlečnico, utemeljeno upoštevana.

12. Ob trditveni podlagi pravdnih strank in izvedenih dokazih je povsem prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da na dan smučarske nezgode smučišče v spornem delu ni bilo opremljeno z vsemi potrebnimi opozorilnimi znaki. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenca in prepričljivo obrazložilo tudi, da opozorilna znaka in sicer ″zožanje″ in ″nevarnost″ na dan škodnega dogodka nista bila postavljena. Sodišče prve stopnje se je ob tem ustrezno opredelilo tudi do navedbe, ki jo izpostavlja pritožba, da je pristojni inšpektor sicer nekaj dni pred dogodkom (15. 1. 2015) opravil inšpekcijski pregled, pa nepravilnosti ni ugotovil4. Na podlagi dopolnitve izvedenskega mnenja5, je pojasnilo, da je bil osnovni namen inšpekcijskega pregleda nadzor opravljanja varnostnih pregledov in ne direktno stanja na smučišču. Poleg tega pritožbeno sodišče ob pritožbenih navedbah še dodaja, da je ključna postavitev opozorilnih znakov ob škodnem dogodku, torej na dan škodnega dogodka in torej ne nekaj dni prej, kot tudi ne kasneje, na dan ogleda izvedenca (14. 3. 2018).

13. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljene opustitve pomenijo protipravno ravnanje upravljavca smučišča in njegovo malomarnost in je tako podana njegova krivdna odškodninska odgovornost za tožniku nastalo škodo. Pritrditi je tudi pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je izkazana tudi vzročna zveza med navedenimi opustitvami in škodnim dogodkom, saj obstoječa ureditev v času škodnega dogodka brez vseh predpisanih opozorilnih znakov, brez večjega nadzora s strani nadzornikov in brez možnih dodatnih ukrepov, namreč ni predstavljala varno urejenega dostopa do vlečnice v konkretnih okoliščinah in tako zavarovanec tožene stranke ni zagotovil varnosti in reda na smučišču. 14. Sodišče druge stopnje tudi kot prepričljive sprejema razloge sodišča prve stopnje v 28. točki obrazložitve in kot pravilnemu pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožniku ob ugotovljenih konkretnih okoliščinah primera, ki so opisane, ni pripisati soodgovornosti. Kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, so upoštevane tudi ugotovitve izvedenca, ki jih izpostavlja pritožba. Tožniku ob vseh opisanih konkretnih okoliščinah primera, tudi upoštevaje vrsto pred vlečnico, mesto trčena, preglednost, in tudi način vzpenjanja tožnika proti vstopu na vlečnico, tudi po presoji sodišča druge stopnje ni očitati neskrbnega ravnanja. Zato je tudi pritožbeno zavzemanje o nasprotnem neutemeljeno.

15. Glede na navedbe pritožbe, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da ravnanje neznanega smučarja po mnenju sodišča prve stopnje za odločitev o odgovornosti upravljavca smučišča v konkretnem primeru ni pomembno, pa je treba pojasniti, da je sodišče prve stopnje v točkah 27 in 29 obrazložitve vmesne sodbe obrazložilo, da je bil zagotovo eden od vzrokov za trčenje na smučišču tudi nepravilno ravnanje neznanega smučarja, ki ni upošteval znaka ″počasi - slow″ in je v iztek proge ..., po kateri se je peljal, pripeljal prehitro. Pravilno pa je pojasnilo in obrazložilo, da navedeno v konkretnem primeru ob zgoraj navedenih in dokazno podprto ugotovljenih opustitvah upravljavca smučišča, ne more izključiti njegove odškodninske odgovornosti in poudarilo, da je uveljavljeno stališče sodne prakse, da upravljavec smučišča odgovarja za škodo, ki jo smučarju povzroči drug smučar, če je ravnanje neposrednega povzročitelja škode posledica opustitve varnostnih ukrepov, ki jih upravljavcu nalagajo predpisi (ter pravila stroke in običaji), kar je tudi obrazložilo. Tožena stranka bi se torej lahko uspešno sklicevala na nepravilno ravnanje neznanega smučarja le, če ravnanje njenega zavarovanca ne bi bilo eden od vzrokov za škodni dogodek. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dejanske ugotovitve tudi ne omogočajo pravne presoje o razdelitvi v smislu deljene odgovornosti tožene stranke in neznanega smučarja in da je zato v skladu z določbo tretjega odstavka 186. člena OZ njuna odgovornost do tožnika solidarna, kar pa ob vsem obrazloženem ne narekuje zavrnitve tožbenega zahtevka zoper toženo stranko, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

16. Tožena stranka ob obrazloženem s pritožbenimi navedbami, v katerih predvsem izpostavlja svoje trditve in ponuja lastno dokazno oceno in zaključke, ne more omajati pravilnih in dokazno podprtih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, kot tudi ne pravilnosti materialnopravne presoje o odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke in posledično tožene stranke za v obravnavani smučarski nezgodi tožniku nastalo škodo. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka ni konkretizirala, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu vmesne sodbe tudi ni zasledilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17. Pritožbo tožene stranke je ob obrazloženem kot neutemeljeno zato zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o priglašenih stroških odgovora na pritožbo je na podlagi 164. člena ZPP pridržana za končno sodbo.

1 964. in 965. člen OZ. 2 Primerjaj točke od 1 do 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Primerjaj obrazložitev sodišča prve stopnje v 21. točki izpodbijane sodbe. 5 Primerjaj Dopolnitev izvedenskega mnenja na strani 2 - list. št. 176 v spisu.