Jedro

Priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku (prvi odstavek 316. člena ZPP). Primerjava pokaže, da ima ravnanje dolžnika oziroma upravitelja v postopku prisilne poravnave, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov (prvi odstavek 67. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP) enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 79,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 8-dnevnega paricijskega roka do plačila.

2. Proti tej odločitvi se pritožuje tožena stranka z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov. S pritožbenim predlogom se zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov tega postopka toženi stranki, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je stališče prvostopenjskega sodišča, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške, ker je sama dala povod za tožbo in da je zato potrebno uporabiti 156. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), očitno zmotno in nasprotju z jasno razdelano in uveljavljeno sodno prakso, iz katere jasno izhaja, da se ne glede na zavrženje tožbe šteje, da je tožena stranka v celoti uspešna, tožeča stranka pa neuspešna. Tožena stranka zavzema stališče, da je postopek prisilne poravnave v vsakem primeru ločen postopek, procesna dejanja v tem postopku pa nimajo učinka procesnih dejanj v drugih sodnih postopkih. Dejstvo je, da tožeča stranka v obravnavanem postopku ni uspela in je v konkretnem primeru za podlago stroškovne odločitve potrebno uporabiti merilo uspeha po 154. členu ZPP.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljenih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo ne v pritožbi uveljavljanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev, ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja.

6. V obravnavani zadevi se je tekom tega pravdnega postopka nad toženo stranko začel postopek prisilne poravnave dne 13. 1. 2011, dne 28. 11. 2011 pa je sodišče izdalo sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki je postal pravnomočen dne 16. 2. 2012. V tej pravdi vtoževana terjatev tožeče stranke je bila v celoti ugotovljena in priznana v sklepu o potrditvi prisilne poravnave. Temu ustrezno je sodišče prve stopnje tožbo z dne 18. 10. 2010 v znesku 230,78 EUR, kar je 44% ugotovljene terjatve (skupaj s sorazmernim delom izvršilnih stroškov) zavrglo in izdani sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo, v presežku nad 44% deležem uveljavljane terjatve tožeče stranke pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da niso pomembne okoliščine, zaradi katerih je prišlo do prenehanja pravnega interesa tožeče stranke za tožbo, torej, da je bila vtoževana terjatev tožeči stranki priznana v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko, ter da izid v postopku prisilne poravnave ne more biti podlaga za naložitev pravdnih stroškov toženi stranki.

8. Sodna praksa (za katero tožena stranka zmotno ocenjuje, da je enotna in ustaljena), zlasti novejša, namreč zastopa stališče, da je v konkretni situaciji potrebno upoštevati, da se v obeh postopkih (tako pravdnem kot v postopku prisilne poravnave) odloča o obstoju iste tožnikove terjatve. Ne gre torej za dva postopka, ki bi potekala vzporedno, temveč se zaradi koncentracije obravnavanja terjatev po volji zakonodajalca v postopku prisilne poravnave obravnavajo vse terjatve, ki jih upniki uveljavljajo zoper dolžnika. V tem smislu je torej mogoče šteti, da predstavlja postopek prisilne poravnave nadaljevanje pravdnega postopka. Priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku (prvi odstavek 316. člena ZPP). Primerjava pokaže, da ima ravnanje dolžnika oziroma upravitelja v postopku prisilne poravnave, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov (prvi odstavek 67. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP) enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Tudi v tem primeru gre namreč za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti (prim. smiselno N. Plavšak: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 233). Gledano celovito oba postopka je zato treba šteti, da je tožeča stranka preko priznanja svoje terjatve v postopku prisilne poravnave z zahtevkom zoper toženo stranko v tej pravdi uspela (smiselna uporaba 157. člena ZPP). Tožeča stranka je torej po temelju upravičena do povrnitve stroškov pravdnega postopka (primerjaj tudi odločbi VSL I Cgg 192/2012, VSL I Cpg 251/2012, smiselno enako pa tudi VSL I Cpg 283/2012, VSL I Cpg 497/2012, VDSSPDP 434/2012, VSL I Cpg 1235/2011, VSK Cpg 4/2013).

9. Nenazadnje pa je moč brez zadržkov pritrditi tudi razlagi prvostopnega sodišča o vplivu dejstva, da so tekom obravnavanega postopka nastopile okoliščine, ki jih gre pripisati izključno toženi stranki (stanje insolventnosti kot vzrok za uvedbo postopka prisilne poravnave). Sodišče druge stopnje zato meni, da je tudi z uporabo razširjujoče razlage 156. člena ZPP, ki upošteva subjektivne (krivda) in objektivne (naključje) razloge na strani tožene stranke moč odločiti tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje (tako tudi VSM sklep I Cpg 658/2012).

10. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker le-ti niso bili priglašeni.