Jedro

1. Pogoji za izdajo ugodilne zamudne sodbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za vračunanje dolga v toženkin zakoniti dedni delež, niso bili podani saj se po ZD v dedni delež zakonitega dediča vračunajo le darila dana s strani zapustnika (46. člen ZD), ne pa tudi dolgovi.

2. OZ v 2. odstavku 538. čl. v primeru neobličnosti darilne pogodbe zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine ne dovoljuje. Takšnega zahtevka ne utemeljujejo niti trditve o pridobitvi lastninske pravice na podlagi 32. člena ZD, saj pri slednji ne gre za njeno poslovno pridobitev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v točki 1. v delu, v katerem je odločeno, da se toženi stranki M.Š. v njen zakoniti dedni delež po pok. materi Mi.Š., umrli 18. 9. 2005, vračuna dolg, ki ga ima tožena stranka do zapustnice v znesku 4.161,00 EUR in - v točki 2. v delu, v katerem je odločeno, da je tožena stranka M.Š. dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo možna pri solastniškem deležu do 4/6, ki je v lasti pokojne Mi.Š., vknjižba lastninske pravice do 4/6 na nepremičnini s parc.št. 508/25 k.o. S. na ime tožeče stranke V.Š., sicer bo to listino nadomestila ta sodba, s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek v teh dveh delih zavrne

, - v točki 2. v delu, v katerem je odločeno, da se iz zapuščine po pokojni Mi.Š., ki jo predstavlja 4/6 nepremičnine s parc.št. 508/25 k.o. S. izloči 4/6 te nepremičnine, ker ne sodi v zapuščino in - v točki 3. (kjer je odločeno o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje) pa r a z v e l j a v i in zadeva v tem delu vrača

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (točka 1 izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na vračunanje darila, ki ga je toženka prejela od pokojne Mi.Š., in sicer denarna sredstva v znesku 3.338,34 EUR ) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno in delno zavrnilno (zamudno) sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da se toženi stranki v njen zakoniti dedni delež po pokojni materi Mi.Š., umrli 18.9.2005, vračuna darilo, ki ga je prejela od pokojne Mi.Š., in sicer denarna sredstva v znesku 3.338,34 EUR in dolg, ki ga ima toženka do zapustnice v znesku 4.161,00 EUR, višji tožbeni zahtevek (ki se nanaša na zakonske zamudne obresti) pa zavrnilo. Razsodilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo možna pri solastniškem deležu do 4/6, ki je v lasti pokojne Mi.Š., vknjižba lastninske pravice v tem deležu na ime tožeče stranke in da se iz zapuščine po pokojni Mi.Š., ki jo predstavlja 4/6 nepremičnine s parc.št. 508/25 k.o. S., njen delež v celoti izloči, ker ne sodi v zapuščino. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške, ki jih je odmerilo na znesek 3.274,60 EUR.

Zoper takšno sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen in sprejme zanjo ugodno stroškovno posledico. Meni, da je sodišče v zadevi nepravilno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Primarni tožbeni zahtevek je v prvi točki materialnopravno neutemeljen, saj se vračunanje daril in volil v dedni delež uveljavlja v zapuščinskem postopku, v katerem toženka vračunanju ni nasprotovala in zato tožnik v tem delu za tožbo ni imel pravnega interesa. Dejstvo, da je tožnica od zapustnice prejela darilo in posojilo med strankama ni bilo sporno. Materialnopravno neutemeljen je tudi primarni tožbeni zahtevek v 2. točki, saj je že iz tožbenih navedb jasno, da je šlo med zapustnico in tožnikom kvečjemu za darilno obljubo, ki pa ni iztožljiva. Ustno sklenjena darilna pogodba je le neobvezujoča darilna obljuba, izročitev v posest pa tudi ne predstavlja realizacije darilne pogodbe, saj se lastninska pravica prenese na obdarjenca šele z vknjižbo v zemljiški knjigi. Pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku v 2. točki v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni, saj je zahtevek nesklepčen. Toženec namreč pod točko 2 tožbe navaja, da mu je njegova mati idealni delež do 4/6 na parceli št. 508/25 k.o. S. ustno darovala in mu prepustila posest celotne nepremičnine, obenem pa že pod točko 3 tožbo negira svojo trditev z navedbo, da je njegova mati stanovala v prvem nadstropju, on z družino pa v pritličju stanovanjske hiše na parceli 508/25 k.o. S. Ustno sklenjena darilna pogodba je le neobvezujoča darilna obljuba, izročitev v posest pa ne predstavlja realizacije darilne pogodbe, saj se lastninska pravica prenese na obdarjenca šele z vknjižbo. Tudi posest in razpolaganje sta dva različna in samostojna elementa lastninske pravice, zapustnica pa svojega solastnega deleža na toženca ni prenesla tako, da bi ta z njim lahko prosto razpolagal. Sporne nepremičnine je imela v posesti vse do svoje smrti in je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena kot solastnica nepremičnine do deleža 4/6. Sodišče zmotno pojem razpolaganja enači s pojmom posesti. Iz tožbenih navedb tudi ne izhaja, da je bil toženec posredni posestnik stanovanja v prvem nadstropju, v katerem je ves čas živela zapustnica. Za tak zaključek sodišča bi moral toženec najprej to dejstvo zatrjevati in dokazati, da je med njim in zapustnico obstajalo konkretno posestno posredovalno razmerje. Pritožnica navaja še primere iz aktualne sodne prakse, ki govorijo o potrebni obliki darilne pogodbe in navaja še, da bi moralo sodišče zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrniti, ker je tak zahtevek materialnopravno nepravilen. Lastninska pravica na podlagi 32. čl. Zakona o dedovanju (ZD) je originaren način pridobitve lastninske pravice in zato izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila niti ne pride v poštev. Nenazadnje toženka na vtoževani nepremičnini sploh še nima ustreznega solastniškega deleža in niti ni njena lastnica. V kolikor bo pritožbeno sodišče o zadevi meritorno odločalo, bo potrebno upoštevati tudi, da je tudi podrejeni tožbeni zahtevek v točki 2 nesklepčen, saj iz tožbenih navedb ne izhaja kakšna je vrednost celotne hiše, drugi podrejeni zahtevek pa je preuranjen, glede na to, da dediči niso znani in tudi ni znan obseg zapuščine. Še vedno je mnenja, da je šlo pri naslavljanju pošiljke (odgovora na tožbo) za očitno pisno pomoto vložnika, saj je pooblaščenec v »wordovem« dokumentu pozabil spremeniti naziv sodišča, vsi ostali podatki pa so bili točni. Sicer pa iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, zato bi moralo sodišče izdati zavrnilno zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje bi se moralo v izpodbijani sodbi opredeliti tudi do dejstva, da je tožena stranka tožbo z vlogo z dne 15.10.2007 popravila glede na to, da v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in opozorila, da je v dokaz zatrjevanih dejstev v tožbi tožnik predlagal vse potrebne dokaze. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi navedlo pravno normo, na katero je odločitev oprlo, v konkretnem primeru je zagotovo daritev pomenila izročitev nepremičnine v last tožniku. Tožnik je neposredno razpolagal oziroma bil neposredni posestnik stanovanja v pritličju, novozgrajenega objekta in celotnega zemljišča in posredni posestnik stanovanja v prvem nadstropju. Zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine je sodišče prve stopnje ugodilo na podlagi ustno sklenjene in realizirane darilne pogodbe. Če je drugi podrejeni tožbeni zahtevek nesklepčen, bo moralo sodišče tako ali tako določiti rok za odpravo nesklepčnosti.

Pritožba je delno utemeljena.

Predpogoj za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP/99 je, da tožena stranka v roku iz 277. čl. ZPP/99 ne odgovori na tožbo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da iz spisa izhaja, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena dne 24.10.2007, rok za odgovor na tožbo pa je potekel dne 23.11.2007 in je bil odgovor na tožbo vložen prepozno. Pri naslovnem sodišču je bil namreč vložen šele 27.11.2007 zaradi napake odvetnika (pooblaščenec je v »wordovem« dokumentu pozabil spremeniti naziv sodišča), kar pa gre v breme stranke. Prepoznega odgovora na tožbo tako sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni moglo in smelo upoštevati.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izdalo ugodilno zamudno sodbo, potem ko je štelo, da so izpolnjeni tudi preostali pogoji za njeno izdajo po prvem odstavku 318. čl. ZPP/99 glede vračunanja darila v zakoniti dedni delež toženi stranki in dolga, ki ga je imela tožena stranka do zapustnice. Po mnenju pritožbenega sodišča so bili pogoji za izdajo ugodilne zamudne sodbe v delu, ki se nanaša na vračunanje darila podani, pritožbeni razlog pa nima takšne teže, zaradi katerega bi moralo pritožbeno sodišče sodbo v tem delu po pritožbenem predlogu razveljaviti. Po drugem odstavku 21. čl. ZPP namreč dejanja, ki jih je opravilo pravdno sodišče, ter izdane odločbe niso brez veljave samo zaradi tega, ker so bile opravljene oziroma izdane v pravdnem postopku (namesto v nepravdnem postopku). Prav ta pritožbeni razlog pa navaja pritožnik. Če je v konkretni zadevi sodišče odločilo v pravdnem postopku namesto v nepravdnem, tudi po mnenju teorije zgolj ta kršitev ne more biti razlog za izpodbijanje sodne odločbe. Pravdni postopek se namreč od nepravdnega razlikuje le po nekaterih strožjih procesnih garancijah, ki so lahko le v korist pravilnosti in zakonitosti odločbe.

Pri izdaji zamudne sodbe mora sodišče v vsakem primeru opraviti preizkus materialnopravne sklepčnosti (konkludentnosti) tožbe (3. tč. 1. odst. in 3. odst. 318. čl. ZPP/99). Preizkus materialnopravne sklepčnosti tožbe pomeni preizkus sodišča, ali iz v tožbi navedenih dejstev izhaja materialnopravna posledica, ki jo obsega tožbeni zahtevek. Gre torej za preizkus ali izhaja utemeljenost zahtevka zgolj iz dejstev, ki jih navaja tožeča stranka v tožbi. Če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda namreč sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne (3. odst. 318 čl. ZPP/99). Pogoji za izdajo ugodilne zamudne sodbe v delu, ki se nanaša na zahtevek za vračunanje dolga v toženkin zakoniti dedni delež, niso bili podani saj se po ZD v dedni delež zakonitega dediča vračunajo le darila dana s strani zapustnika (46. člen ZD), ne pa tudi dolgovi. Ker zahtevka na vračunanje dolga po materialnem pravu ni, je v tem delu pritožbeno sodišče moralo odločitev sodišča prve stopnje spremeniti na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP, saj bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo v tem delu tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrniti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo gornji preizkus napačno tudi glede zahtevka, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tak zahtevek namreč že po materialnemu pravu tožniku ne gre, kar izhaja iz določila 538. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožnik namreč zahteva izstavitev listine na podlagi ustno sklenjene in realizirane darilne pogodbe, zakon pa v 2. odstavku citiranega določila v primeru neobličnosti darilne pogodbe takega zahtevka ne dovoljuje. Takšnega zahtevka ne utemeljujejo niti trditve o pridobitvi lastninske pravice na podlagi 32. člena ZD, saj pri slednji ne gre za njeno poslovno pridobitev. Ob pravilni uporabi materialnega prava je moralo pritožbeno sodišče tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je tudi tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrnilo (358. člen ZPP) .

Odločitev o drugem zahtevku iz točke 2. izpodbijane sodbe je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti. Za presojo, ali gre za sklepčno tožbo oziroma za takšno tožbo, pri kateri iz dejstev, ki so navedena v tožbi izhaja utemeljenost zahtevka, so odločilna namreč vedno dejstva, ki jih navaja tožnik v tožbi. V tožbi podane navedbe mora sodišče prve stopnje pravno ovrednotiti. Preizkus izpodbijane sodbe tudi po uradni dolžnosti, torej glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pa je pokazal, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo po 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da se zaradi tega v tem delu ne more preizkusiti po pritožbenem sodišču. Odločilnega pomena pri izdaji zamudne sodbe je namreč dejstvo, da mora sodba vsebovati pravnorelevantna dejstva, to je vsa tista dejstva, na katere ustrezno pravno pravilo navezuje v tožbenem zahtevku vsebovane pravne posledice. Tožnik je v tožbi navajal tudi dejstva, ki utemeljujejo uporabo pravnega pravila iz 32. čl. ZD, vendar se do teh odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni opredelilo, oziroma o tem, da bi bile podane dejanske okoliščine, ki bi utemeljevale obstoj tega pravnega položaja, sodba nima razlogov. V tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni bilo mogoče preizkusiti, ob takšni kršitvi pa mora pritožbeno sodišče uporabiti določbo prvega odstavka 354. čl. ZPP, sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, saj nima pooblastila, da bi lahko samo saniralo takšno kršitev. V ponovnem sojenju bo zato moralo sodišče prve stopnje ponovno preizkusiti, ali so tudi za ta tožbeni zahtevek podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, predvsem pa ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. tč. prvega odstavka 318. čl. ZPP), nato pa odločiti bodisi v skladu s prvim bodisi s tretjim odstavkom 318. čl. ZPP ter za svojo odločitev navesti ustrezne razloge.

Zaradi sprejete odločitve je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, saj končni uspeh pravdnih strank še ni znan, sodišče prve stopnje pa bo moralo odločati tudi o pritožbenih stroških, ko bo ponovno odločalo o pogojih za izdajo zamudne sodbe ali pa bo sprejelo morebitno drugačno odločitev (tretji in četrti odstavek 165. čl. ZPP).