Jedro

Pritožbene trditve o izključitvi toženca iz članstva tožnice so zgolj navržene (brez kakršne koli dokazne podlage). Pritožnica je spregledala, da njena lastna pravila določajo, da o izključitvi sindikata regije (toženec) odloča predsedstvo Konfederacije (tožnice), o čemer sploh ni ustreznih trditev (da bi predsedstvo sploh kdaj odločalo o izključitvi toženca).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da se tožencu prepove uporaba logotipa, kratice ter imena tožnice (X) z dnem pravnomočnosti sodbe ter da je toženec v primeru nespoštovanja sodne prepovedi dolžan plačati tožnici pavšalno odškodnino 10.000,00 EUR. Posledično je tožnici naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 443,00 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnica ni izkazala, da toženec ni njen član (in posledično nima pravice uporabljati storitvene znamke X). Do prenehanja članstva toženca v tožnici naj bi prišlo v posledici opustitve registracije toženca v skladu s pravili (Pravilnikom o registru članstva z dne 12. 4. 2007). Ta pravila (Pravilnik) pa so bila sprejeta v nasprotju s pravili (Statutom) tožnice, zato ne morejo imeti pravne veljave. Pa tudi če bi bil Pravilnik veljaven, kršitev Pravilnika ne predstavlja prenehanja članstva, saj pravila (Statut) ne predvidevajo (jasno in nedvoumno) prenehanja članstva v tožnici zaradi nespoštovanja Pravilnika (o registru članstva z dne 12. 4. 2007). Poleg tega je sama tožnica v dopisu tožencu navedla (zaradi neizpolnitve s Pravilnikom o registru članstva določene obveznosti), da bo predsednik tožnice določil zadnji rok za vpis v register, tožnica pa postavitve tega zadnjega oziroma dodatnega roka za izpolnitev obveznosti niti zatrjevala ni. Zato neizpolnitev obveznosti sporočila podatkov ne more pomeniti avtomatičnega prenehanja članstva toženca v tožnici. Izključitve ali izstopa toženca iz tožnice pa tožnica niti zatrjevala ni. Kot član tožnice pa ima toženec pravico uporabljati logotip, kratico in ime tožnice.

2. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava se zoper sodbo pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi meni, da je sodišče zagrešilo napako, ko se je v sodbi spustilo v presojo aktov tožnice. Kdo je član tožnice in kdo ne, spada v avtonomno pravico odločanja tožnice. S sodbo je sodišče poseglo v postopkovni vidik delovanja sindikatov, v samo notranjo organizacijo, za kar ni imelo nobene zakonske podlage. Gre za grob poseg v avtonomijo sindikalnega delovanja. Tožnica toženca nima vpisanega v register članstva, ker kljub pozivu za vpis v register (v skladu z veljavnim Statutom) tega ni storil. To pomeni, da je toženec kršil Statut, kar je imelo za posledico izključitev iz članstva tožnice, ki je bila izvršena na podlagi določil prvega odstavka 7. člena veljavnega Statuta tožnice. Zoper tako izključitev bi toženec lahko zahteval sodno varstvo, a ga ni. To pa pomeni, da izključitev iz članstva tožnice ne more biti sporna. Zato bi sodišče moralo upoštevati materialnopravni zakon, ki ureja industrijsko lastnino. Tožnica je namreč svojo znamko registrirala in zaščitila pred pristojnim Uradom za intelektualno lastnino. Ker je bil toženec iz članstva tožnice izključen, so mu prenehale tudi vse pravice člana tožnice, med katerimi je tudi pravica uporabe znaka oziroma logotipa tožnice. Toženec je dejansko tisti, ki zavaja sindikalno članstvo ter Zakon o reprezentativnosti sindikatov in nastopa znotraj različnih podjetij oziroma gospodarskih družb in zavodov kot reprezentativen sindikat na nivoju države. Sicer pa je sodišče odločilo tudi o nesporni stvari, kajti nihče od članov ni Pravilnika o registraciji članstva nikoli izpodbijal oziroma postavljal pod vprašaj, zaradi česar je odločitev sodišča o tem, koga navedeni Pravilnik zavezuje oziroma ne, čudna in nerazumljiva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne navrženo zatrjevane ali po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb (po uradni dolžnosti upoštevne postopkovne kršitve so naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju zato na razloge izpodbijane sodbe v celoti sklicuje. Ker je tožnica zahtevek prepovedi uporabe logotipa, kratice in imena tožnice utemeljevala z dejstvom, da se toženec ni vpisal v register tožnice, na kar je bil z dopisom z dne 26. 4. 2007 pozvan, na ta dopis pa ni odreagiral, kar pomeni, da toženec ni član tožnice (konfederacije), temu pa je toženec osporaval, vendar je neutemeljen pritožbeni očitek napake pri odločanju sodišča prve stopnje, ko se je sodišče prve stopnje spustilo v presojo aktov tožnice. Ne gre za poseg v postopkovni vidik delovanja sindikatov (v avtonomijo sindikalnega delovanja), kot neutemeljeno pritožnica očita sodišču prve stopnje, temveč za presojo, ali je tožnica ravnala v skladu s svojimi lastnimi pravili, ki urejajo njeno članstvo (ob nespornem dejstvu, da je toženec pred sprejemom pravil o registraciji članstva v letu 2007 nesporno bil tožničin član). V pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožnica toženca nima vpisanega v register članstva (statutarna obveznost po 1. alineji drugega odstavka 4. člena Statuta tožnice), ni sporno. A tudi ni pravno pomembno. Pravila tožnice (Statut in druga pravila) namreč ne določajo sankcije prenehanja članstva tožničinih članov zaradi kršitve navedene statutarne določbe. Poleg tega je tožnica sama v pozivu za izpolnitev te obveznosti tožencu navedla, da bo v primeru neodziva na poziv predsednik tožnice določil „zadnji rok za vpis v register“, tožnica pa ni niti zatrdila postavitve tega „dodatnega oziroma zadnjega“ roka. Ne le da pritožbene trditve, da je toženec kršil veljavni Statut, kar je imelo za posledico izključitev iz članstva, ki se je izvršila na podlagi določila prvega odstavka 7. člena veljavnega statuta tožnice, prestavljajo pravno dopustno pritožbeno novoto iz prvega odstavka 337. člena ZPP (v pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave). Pritožbene trditve o izključitvi toženca iz članstva tožnice so tudi zgolj navržene (brez kakršne koli dokazne podlage). Poleg tega pritožnica spregleda, da njena lastna pravila (prvi odstavek 8. člena Statuta) določajo, da o izključitvi sindikata regije (toženec) odloča predsedstvo Konfederacije (tožnice), o čemer sploh ni ustreznih trditev (da bi predsedstvo sploh kdaj odločalo o izključitvi toženca). Jasno je, da s takimi pritožbenimi trditvami tožnica ne more uspeti.

5. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj jih tožnica ni uveljavljala.