Jedro

Uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sklepom z dne 24.3.2006 zoper obdolženega J.G. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor še po vloženem obtožnem predlogu zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ in dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena KZ. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper to odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega J.G. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da niso izpolnjeni pogoji za podaljšanje pripora, saj nista podana niti utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja, navedena v obtožnem predlogu, niti dejstva in okoliščine, ki bi kazale na realno nevarnost, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper obdolženega J.G. odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevana kršitev zakona ni podana, saj okoliščine, na katere se sodišče sklicuje v pravnomočnem sklepu, kažejo, da je obdolženec utemeljeno osumljen kaznivih dejanj in da je pri njem podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Zato meni, da je zahteva neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Strinjati se je treba z zagovornikom obdolženega J.G., da je utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, temeljni pogoj za odreditev in podaljšanje pripora. Vendar pa nadaljnjo trditev, da utemeljenost suma ni v zadostni meri izkazana, obdolženčev zagovornik ne opira na dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, pač pa ponuja lastno oceno, ki se od te razlikuje. Da je tako, je razvidno iz navedb, da bi oškodovanka G.K., sicer obdolženčeva zunajzakonska partnerica, če bi bila dejansko tako življenjsko ogrožena, kot je zatrjevala, ne vztrajala v takih razmerah in z obdolžencem prebivala vse do 14.3.2006, da obdolženec ni bil nasilen, pač pa se je le na samosvoj način odzival na oškodovankino vztrajno zavračanje, da opusti kajenje. Enako velja za njegove nadaljnje trditve, da je pri kaznivem dejanju, opisanem pod točko I/1 obdolženec nastopil proti oškodovanki le verbalno, ta pa da je uporabila fizično nasilje in obdolženca poškropila po obrazu s plinskim razpršilcem (solzivcem), da je storitev dejanja pod točko I/2 malo verjetna, ter da dejanja pod točko I/3, razen oškodovanke, ni potrdil nihče, zdravnik pa da pri pregledu ni zaznal nobenih poškodb. Nestrinjanje z dejanskim stanjem izraža vložnik tudi s trditvami, da obdolženec nad otrokoma A. in D. ni izvajal nasilja, ampak je šlo za dovoljene starševske vzgojne ukrepe, s katerimi je skušal doseči njuno primerno obnašanje. S temi navedbami vložnik izpodbija dejansko stanje (ugotovljeno v zadnjem odstavku na drugi in v prvem odstavku na tretji strani prvostopenjskega sklepa), torej pravnomočno odločbo izpodbija iz razloga, ki po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Tega da sodišče stopnjo verjetnosti storitve kaznivih dejanj utemeljuje tudi s sklicevanjem na kazensko ovadbo in obtožni predlog, kar je sicer napačno, kar na zakonitost sklepa ni vplivalo, zahteva niti ne uveljavlja.

Trditev v zahtevi, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, obdolženčev zagovornik opira na svojo dokazno oceno, ki pa se glede odločilnih dejstev, razlikuje od tiste, ki jo je sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi. Iz navedb, da se je obdolženec s 14.3.2006 umaknil v samoto, da kljub temu, da ga močno vleče k družini, brezpogojno spoštuje voljo partnerke, ki noče več živeti z njim, da je sicer trkal na njena vrata in pustil darilo zanjo in otroka, da pa na noben način ni poskušal nasilno vstopiti, je razvidno, da tudi v tem obsegu obdolženčev zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na enako podlago se sklicuje, ko trdi, da je obdolženčev način reagiranja avtoagresiven, kar da potrjujejo tudi navedbe o namernem stradanju, jemanju prevelikih količin tablet, zadrževanje na mrazu. Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem izraža vložnik tudi ko pravi, da obdolženec ravna na opisani način v želji, da bi pridobil pozornost in naklonjenost oškodovanke ter dosegel, da bi ta prenehala kaditi, sicer pa da je brezpogojno v preteklosti spoštoval njeno voljo, ko z njim ni želela stikov. Za obdolženčevo psihično nestabilnost, za razliko od sodišča, pa navaja, da je izrazito situacijsko pogojena z odvzemom prostosti obdolžencu, s stisko, v kateri se je znašel, ko je bil prvič obravnavan pred sodiščem zaradi storitve kaznivega dejanja. Tudi z navedbo, da je sodišče opustilo presojo ali je psihična (ne)stabilnost pri obdolžencu bila podana tudi v času izdaje sklepa o podaljšanju pripora, vložnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Kakor je bilo že pojasnjeno na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Trditve, da iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa niso razvidne konkretne okoliščine, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, pač pa da se je sodišče sklicevalo le na razloge v sklepu o odreditvi pripora, obdolženčev zagovornik po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Tudi ta očitek zahteve ne drži, saj je sodišče prve stopnje v drugem odstavku na tretji strani sklepa navedlo določne razloge, s katerimi je utemeljilo zaključek, da je pri obdolžencu podan priporni razlog po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je takemu stališču pritrdilo in ocenilo, da okoliščine navedene v prvostopenjskem sklepu, ob dejstvu, da je obdolženec na svojo zunajzakonsko partnerico zaradi podanih ovadb še bolj jezen, utemeljujejo sklepanje o konkretni ponovitveni nevarnosti, kot jo ima v mislih navedena procesna določba. V napadeni pravnomočni odločbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. S tem, da jih vložnik ne sprejema, pa ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obdolženega J.G., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.