Jedro

Tožniku pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ni prenehala veljati na enega izmed načinov, ki jih določa 77. člen ZDR-1, to je s smrtjo delavca ali delodajalca - fizične osebe, s sporazumom, z redno ali izredno odpovedjo, s sodbo sodišča, po samem zakonu, v primerih, ki jih določa ta zakon, in v drugih primerih, ki jih določa zakon. Ker je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznega zavarovanja brez pravne podlage, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki, sklenjeno s pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 12. 2014, nezakonito prenehalo 19. 7. 2015 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo do 19. 11. 2015 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za obdobje od 19. 7. 2015 do 19. 11. 2015 brez prekinitve prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, mu za to obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plače ter po odvodu davka in prispevkov za socialno varnost izplačati pripadajoče neto zneske mesečnih nadomestil plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila plače v plačilo dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Kar je zahteval več, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v znesku 3.960,25 EUR bruto ter mu po odvodu davka in prispevkov za socialno varnost izplačati pripadajoč neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2015 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo, kar je zahteval več, je zavrnilo (IV. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v bruto znesku 395,36 EUR ter mu po odvodu davka izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo, kar je zahteval več, je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 145,59 EUR na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (VI. točka izreka). Tožena stranka je dolžna plačati sodno takso v znesku 52,00 EUR na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo, ker naj bi bili izpolnjeni vsi predpisani pogoji iz 318. člena ZPP, med drugim tudi, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor.

V konkretnem primeru je vročevalec ob poskusu osebne vročitve sodnega pisanja toženi stranki na naslovu A. cesta 85, B., očitno ugotovil, da naslovnik (tožena stranka) nima hišnega predalčnika, kar je navedeno tudi v izpodbijani sodbi (3. točka obrazložitve), to pa smiselno izhaja tudi iz tiskanega obrazca - obvestilo o prispelem pismu z dne 10. 9. 2015, na katerem je vročevalec obkrožil zgolj besedi „na vratih“. V primeru, če tožena stranka nima hišnega predalčnika, bi moral vročevalec obvestilo z ustreznimi opozorili iz tretjega odstavka 142. člena ZPP pritrditi na vrata stanovanja. Vročevalec v konkretnem primeru na tiskanem obrazcu ni označil, da je obvestilo pustil na vratih stanovanja, saj sta obkroženi le besedi „na vratih“, vročevalec pa tudi sicer obvestila o prispelem pismu z dne 10. 9. 2015 ni mogel pustiti na vratih stanovanja oziroma poslovnega prostora, saj tožena stranka na naslovu A. cesta 85, B. nima niti stanovanja niti poslovnega prostora. Zato tudi ni nobenih vrat, na katerih bi bil naveden naziv tožene stranke ter na katerih bi lahko vročevalec pustil obvestilo. Ker tožena stranka na naslovu A. cesta 85, B. nima poštnega predalčnika, se je pošta ob poskusu vročitve tožbe vrnila sodišču prve stopnje. V konkretnem primeru bi sodišče prve stopnje vročevalcu moralo podati pojasnilo in navodila, kako je potrebno sodno pošiljko vročiti v primeru, če naslovnik nima hišnega predalčnika. Navedenega sodišče prve stopnje ni izpolnilo, ampak je takoj po vračilu pošte s tožbo izdalo izpodbijano zamudno sodbo. V konkretnem primeru toženi stranki nedvomno ni bilo puščeno obvestilo o sodni pošiljki - tožbi s pozivom na odgovor - na vratih njenega stanovanja oziroma poslovnega prostora, kot bi moralo biti skladno z določbo tretjega odstavka 142. člena ZPP, saj tožena stranka vrat na naslovu A. cesta 85, B. sploh nima. Nedvomno pa tožena stranka (naslovnik) glede na to, da nima poštnega predalčnika, ni bila obveščena o tem, da se bo pisanje po preteku 15-dnevnega roka za dvig sodnega pisanja vrnilo sodišču, kakor je to izrecno določeno v četrtem odstavku 142. člena ZPP. V spisu ni namreč nobene listine, ki bi izkazovala, da je bila tožena stranka obveščena skladno z določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP. Vročevalec obvestila o prispelem pismu z dne 10. 9. 2015 ni pustil na vratih stanovanja ali poslovnega prostora tožene stranke, saj tega ni označil na vročilnici, tožena stranka pa ni dobila obvestila po četrtem odstavku 142. člena ZPP, da se je pismo s tožbo in pozivom na odgovor vrnilo na sodišče. Vročitev tožbe v odgovor ni bila opravljena pravilno, zato ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 318. člena ZPP.

Ker je sodišče prve stopnje kljub temu, da niso izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP izdalo zamudno sodbo, je toženi stranki onemogočilo obravnavo pred sodiščem ter sta v konkretnem primeru nedvomno podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka podaja odgovor na pritožbo in prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana kršitev iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ne kršitev iz 8. točke 2. odstavka istega člena ZPP, ki ju uveljavlja pritožba.

7. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Ugotovilo je, da je bila toženi stranki pravilno vročena tožba s pozivom za odgovor, vendar v danem roku na tožbo ni odgovorila. V zvezi z vročitvijo tožbe s pozivom toženi stranki, da nanjo odgovori, je zavzelo pravilno stališče, da je bila vročitev opravljena v skladu s predpisi, pri čemer se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 133., 139. ter 142. člena ZPP, ki urejajo vročanje pisanj pravnim osebam in podjetnikom posameznikom. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih potrjujejo listine v spisu, izhaja, da v obravnavanem primeru sodnega pisanja, ki je vsebovalo tožbo in poziv toženi stranki za odgovor na tožbo, ni bilo mogoče osebno vročiti toženi stranki, zato je bilo dne 10. 9. 2015 na njenih vratih puščeno obvestilo z navedbo, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti, saj je vročevalec ugotovil, da nima hišnega predalčnika. Ker tožena stranka pošiljke ni dvignila v predpisanem roku in ker nima hišnega predalčnika, se je pisanje 26. 9. 2015 vrnilo sodišču. Ob upoštevanju 4. odstavka 142. člena ZPP, po katerem se šteje, da je osebna vročitev opravljena, ko naslovnik pisanje dvigne, če ga ne dvigne, pa po poteku 15 dnevnega roka, odkar je bil o vročitvi obveščen, je pravilno štelo, da je bila osebna vročitev toženi stranki opravljena po poteku 15-dnevnega roka od dneva obvestila o prispelem pisanju, to je 26. 9. 2015. Pravilno je ugotovilo tudi, da se je petnajstdnevni rok za odgovor na tožbo iztekel 12. 10. 2015, in da v tem roku tožena stranka na tožbo ni odgovorila, ter da je zato prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP izpolnjen.

8. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča v zvezi s pravilnostjo vročitve tožbe toženi stranki v odgovor. Zgolj dejstvo, da je vročevalec na obvestilu o prispelem pismu obkrožil le besedilo „na vratih“, ne pa tudi besedila na obrazcu „njegovega stanovanja“, ki se nanaša na zapis o tem, da je bilo dne 10. 9. 2015 na vratih puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora naslovnik (to je tožena stranka) dvigniti, ne vzbuja dvoma o pravilnosti ravnanja vročevalca. Iz tega zapisa na vrnjeni poštni pošiljki je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je bilo obvestilo (ki vsebuje tudi opozorilo po 4. odstavku 142. člena ZPP) dne 10. 9. 2015 puščeno na vratih poslovnega prostora oziroma stavbe, v kateri se nahaja poslovni prostor tožene stranke, kar je v skladu s citirano določbo 3. odstavka 142. člena ZPP. Primer, ki ga omenja tožena stranka v pritožbi, je očitno drugačen od obravnavanega, ker je šlo za primer vročanja na stanovanju fizične osebe, obvestilo pa je bilo puščeno na vratih večstanovanjske hiše. Naslovnik, zlasti če je to pravna oseba, mora poskrbeti za to, da ima ustrezen hišni predalčnik, sicer sam trpi posledice, če je potrebno vročanje opraviti na način, ki ga določa zakon za primer, če hišnega predalčnika nima. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, kar velja zlasti za očitek, da bi moralo sodišče vročevalcu podati pojasnilo in navodilo, kako je potrebno sodno pošiljko vročiti, če naslovnik nima hišnega predalčnika, ne pa izdati zamudne sodbe po vrnitvi sodnega pisanja sodišču po izteku roka za dvig pošiljke. Iz določb 3. odstavka 142. člena ZPP namreč jasno izhaja, kako mora ravnati vročevalec v primeru, če naslovnik hišnega ali izpostavljenega predalčnika nima. Iz 4. odstavka istega člena pa izhaja, da se vročitev po 3. odstavku 142. člena ZPP šteje za opravljeno z dnem poteka roka za dvig pisanja, če naslovnik, ki mu je bilo puščeno obvestilo o pošiljki z opozorili na posledice in določen rok za dvig pošiljke (kar je bilo v obravnavanem primeru izvedeno, kot je potrdil vročevalec na obvestilu o prispelem pismu – l. št. 17), pisanja ne dvigne. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je nastopila fikcija vročitve v skladu s citiranimi določbami ZPP in po poteku roka za odgovor na tožbo izdalo zamudno sodbo.

9. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične.

Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, da je tožeča stranka zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 7. 2015 in zahtevala priznanje obstoja delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe, poleg tega pa je uveljavljala še reparacijski zahtevek ter plačilo odškodnine oziroma denarnega povračila v višini desetih bruto minimalnih plač. Tožnik je v tožbi utemeljeval nezakonitost odpovedi z navedbami, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo 19. 7. 2015, brez razloga, ki ga določa 77. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

10. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke 1. odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka sama ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja.

11. Izpodbijana zamudna sodba je tudi materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev (zlasti določba 77. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in ugotovilo nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 7. 2015 ter razsodilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ampak je trajalo do dneva izdaje sodbe (to je do 19. 11. 2015), tožniku pa prisodilo denarno povračilo v znesku 3.960,25 EUR bruto ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015. 12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, poleg tega pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, v teh sporih pa delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora. Zato tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (165., 154. člen ZPP, 41. člen ZDSS-1).