Jedro

Prvo odločilno materialnopravno stališče Ustavnega sodišča je bilo, da je odločba o izrednem ukrepu nepovratna in njenih učinkov ni mogoče izničiti (12. točka obrazložitve). Drugo odločilno materialnopravno stališče Ustavnega sodišča pa je bilo, da je imetnikom izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic na voljo drugačno sodno varstvo v obliki odškodninske tožbe po 350.a členu ZBan-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeče stranke same krijejo svoje stroške tega pritožbenega postopka v zvezi z izpodbijanim sklepom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog za prekinitev postopka (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo z dne 15. 1. 2015 (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je Banka Slovenije 16. 12. 2014 izdala toženi stranki odločbo o izrednih ukrepih PBH 24.20-024/13-023 zaradi obstoja pogojev po prvem odstavku 253.a člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju: ZBan-1). Na podlagi izrednega ukrepa z dne 16. 12. 2014 je bila v sodni register vpisana sprememba osnovnega kapitala tožene stranke. S sprejetjem odločbe o izrednem ukrepu so tožeče stranke kot delničarji izgubili vse delnice, četrta tožeča stranka je v posledici izgube delnic dajalca zavarovanja izgubila zastavno pravico na delnicah v zavarovanje terjatve. Za odločbo o izrednem ukrepu je z razlago ugotoviti, da je nepovratna oziroma njenih učinkov ni mogoče izničiti. Ustavno sodišče RS je pojasnilo, da zakonska ureditev ZBan-1 ni omogočila imetnikom izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic sodno izpodbijanje konstitutivne dokončne odločbe Banke Slovenije, ampak jim je na voljo drugačno sodno varstvo v obliki odškodninske tožbe. Tožeče stranke ne vtožujejo plačila odškodnine, temveč ničnost vpisa v sodni register. Nimajo pravnega interesa za vložitev takšne tožbe, zato je odpadla potreba po prekinitvi postopka do nove ustavnoskladne zakonodaje.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlagajo pritožbo tožeče stranke po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navajajo, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu III Ips 243/2008 zavzelo stališče, da izhodišče za presojo o pravnem interesu delničarjev za tožbo na ugotovitev ničnosti vpisa, ki temelji na domnevno lažni listini, ne more biti odgovor na vprašanje ali bi delničarju ničnost vpisa v sodni register omogočila uveljavitev kakšne njegove pravice. To izhodišče je preozko. Ravno takšno ozko stališče oziroma izhodišče, je zavzelo oziroma uporabilo sodišče, ko je ugotovilo, da pravni interes tožečih strank za tožbo na ugotovitev ničnosti le zaradi domnevne nepovratnosti izrednega ukrepa in posledično nepovratnosti izpodbijanega vpisa, izvedenega zaradi izrečenega izrednega ukrepa, naj ne bi bil podan. Procesno legitimacijo za vložitev tožbe, s katero se uveljavlja ničnost vpisa, ima vsak, ki ima pravni interes za ugotovitev ničnosti vpisa. Pravna teorija presoja pravni interes za vodenje postopka iz širšega vidika in pojasni, če vpis izpodbija druga oseba, ki ni hkrati subjekt vpisa, mora tožbo vložiti proti subjektu vpisa, sicer nima pravnega varstva za vodenje postopka. S sklepanjem a contrario pridemo do zaključka, če vpis izpodbija druga oseba, ki ni subjekt vpisa in vloži tožbo proti subjektu vpisa, ima pravni interes za vodenje postopka. Širši interes je podan ne samo zaradi velikega števila oseb, ki so bile prizadete zaradi izpodbijanega vpisa, temveč zlasti zaradi vrste nepravilnosti, ki so se zgodile tako v postopku izdaje odločbe o izrednih ukrepih toženi stranki, kot v postopku vpisa spremembe kapitala v sodni register. Postopek je povezan s pravicami tožečih strank, v katere je bilo poseženo na podlagi odločbe o izrednih ukrepih, ki jo je Banka Slovenije izrekla toženi stranki v zvezi s čimer je Ustavno sodišče ugotovilo, da tožečim strankam, kakor tudi ostalim imetnikom kvalificiranih obveznosti bank, ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo, s katerim bi lahko zavarovali svoje pravice, v katere je bilo nedopustno poseženo z odločbo. Zato je treba pravni interes za vložitev tožbe tehtati ob upoštevanju dejstva, da tožečim strankam kot nekdanjim imetnicam kvalificiranih obveznosti (delnic) tožene stranke ni na voljo drugo pravno sredstvo, s katerim bi zavarovale pravice. Zakon, katerega sprejem je v namen odprave ustavno neskladnega položaja nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, ki so jim bili izrečeni izredni ukrepi, naložilo Državnemu zboru Ustavno sodišče, še vedno ni bil sprejet, čeprav bi moral biti do 15. 5. 2017. Takšna ureditev je v neskladju z Ustavo RS, izpodbijani sklep pomeni ponovni nedopusten poseg v pravico tožečih strank do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Pri ugotovitvi, na podlagi katere je sodišče naredilo zaključek o neobstoju pravnega interesa tožečih strank za vložitev ničnosti tožbe, gre za prejudiciranje odločitve o potrebnosti in utemeljenosti izrečene odločbe o izrednem ukrepu, pri čemer trenutne zakonske podlage sodišču ne omogočajo, da bi o tem lahko razsojalo, ne da bi poseglo v ustavno pravico tožečih strank do učinkovitega sodnega varstva.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo toženi stranki po pooblaščenem odvetniku in njenemu stranskemu intervenientu s pozivom. Odgovoril je slednji. Stranski intervenient v odgovoru navaja, da odločba Vrhovnega sodišča obravnava drugačno dejansko stanje in pravno vprašanje, zato razlage ni mogoče uporabiti. Glede na razlago ustavne odločbe se z ugotovitvijo ničnosti vpisa ne bi spremenil niti izboljšal pravni položaj tožečih strank, saj izrednih ukrepov ni mogoče razveljaviti z učinkom za nazaj. Navedbe o nepravilnosti postopka izdaje odločbe so pavšalne in nepodprte. V postopku izdaje odločbe se lahko uveljavljajo nepravilnosti s pravnimi sredstvi zoper odločbo. Tožeče stranke pravilno navajajo, da do vložitve pritožbe, kljub postavljenemu roku, zakon še ni bil sprejet. Napačno je razlogovanje, da je zamuda pri sprejemanju zakona razlog, ki opravičuje pravni interes, saj brez sprejetega zakona ne morejo drugače doseči odprave nezakonitega stanja in učinkovitega sodnega varstva pravic.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeče stranke neutemeljeno očitajo sodišču prve stopnje bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, ker se naj ne bi opredelilo do njihovih navedb, da je bil opravljen vpis na podlagi neveljavne listine, da je bil čistopis statuta sestavljen v obliki navadne listine, ne v zahtevani notarski obliki, da je bila listina izdana v nezakonito izvedenem postopku, ker pri vpisu sprememb osnovnega kapitala ni sodelovala skupščina. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker tožeče stranke nimajo pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register, zato se ni rabilo ukvarjati z vsebino pravnega varstva po 41. členu Zakona o sodnem registru. Iz enakega razloga je neutemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, ker sodišče ni opravilo glavne obravnave.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odločilne dejanske okoliščine zadeve: (-) da je Banka Slovenije 16. 12. 2014 izdala toženi stranki odločbo o izrednih ukrepih PBH 24.20-024/13-023 zaradi obstoja pogojev po prvem odstavku 253.a člena ZBan-1, (-) da je Banka Slovenije ugotovila, da so podani razlogi za odvzem dovoljenja za opravljanje bančnih storitev in pogoj za začetek stečajnega postopka nad toženo stranko, zato je izrekla izredni ukrep prenehanja vseh kvalificiranih obveznosti banke (9. točka obrazložitve), (-) da je na podlagi tega ukrepa bila v sodni register vpisana sprememba osnovnega kapitala tožene stranke, (-) da so s sprejetjem odločbe o izrednem ukrepu tožeče stranke kot delničarji izgubili vse delnice, četrta tožeča stranka je v posledici izgube delnic dajalca zavarovanja izgubila zastavno pravico na delnicah v zavarovanje terjatve (11. točka obrazložitve), (-) da med pravdnimi strankami ni sporno dejansko stanje (3. točka obrazložitve). Teh ugotovitev tožeče stranke obrazloženo ne izpodbijajo. Podajajo svoje materialnopravne razloge za vsebinsko obravnavo tožbe zaradi ugotovitve ničnosti vpisa v sodni register na podlagi odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih z dne 16. 12. 2014. Vendar je že sodišče prve stopnje podalo popolno in pravilno razlago materialnega prava o neobstoju pravnega interesa za vloženo tožbo.

7. Na načelni ravni drži, da ima procesno legitimacijo za vložitev tožbe zaradi ničnosti vpisa vsak, ki ima pravni interes za to, da imajo delničarji pravni interes, da so podatki v sodni register vpisani na podlagi veljavnih listin, ki vsebujejo resnične podatke in ki so bile sprejete v zakonito izvedenih postopkih in v z zakonom predpisani obliki, da kolikor menijo, da pri določenem vpisu niso izpolnjeni ti pogoji in je vpis nezakonit, je tožba na ničnost vpisa v sodni register namenjena odpravi kršitev oziroma nezakonitega stanja v družbi. Vendar je treba v tej zadevi upoštevati specialne dejanske okoliščine in zlasti razlago materialnega prava, kot sta jo podala Ustavno sodišče v odločbi U-I-295/13 in Sodišče EU v sodbi C-526/14. Res je Vrhovno sodišče v zadevi III Ips 243/2008 zapisalo, da se s tožbo na ničnost vpisa v sodni register ne zasledujejo le individualni interesi delničarjev, temveč služi širšemu interesu. Vendar je sprejelo stališče v zadevi tožbe delničarja za ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta, kar ni povsem primerljivo z obravnavano ugotovitvijo ničnosti vpisa v sodni register. Zato ne drži očitek preozke razlage nepovratnosti izrednega ukrepa in posledične nepovratnosti izpodbijanja vpisa. Tudi domnevno veliko število oseb, ki naj bi bile prizadete zaradi izpodbijanega vpisa, ne opravičuje pravnega interesa za tožbo na ugotovitev ničnosti vpisa v tem specialnem primeru.

8. Prvo odločilno materialnopravno stališče Ustavnega sodišča je bilo, da je odločba o izrednem ukrepu nepovratna in njenih učinkov ni mogoče izničiti (12. točka obrazložitve)1. Drugo odločilno materialnopravno stališče Ustavnega sodišča pa je bilo, da je imetnikom izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic na voljo drugačno sodno varstvo v obliki odškodninske tožbe po 350.a členu ZBan-12. Res je Ustavno sodišče z omenjeno odločbo ugotovilo neskladnost tega člena zakona in naložilo Državnemu zboru odpravo protiustavnosti v šestih mesecih po objavi v Uradnem listu RS. Vendar se je protiustavnost nanašala le na utemeljen očitek bančnih vlagateljev, da zaradi nedostopnosti podatkov ne bodo mogli ustrezno utemeljiti in dokazati tožbenih trditev v odškodninskih sporih, da izpodbijana ureditev v fazi pred vložitvijo tožbe ni zagotavljala dostopa do informacij in podatkov v zvezi z oceno vrednosti sredstev bank in druge dokumentacije Banke Slovenije ter ni zagotavljala informacij o podrobnostih poslovanja bank, da to krni učinkovitost njihovega odškodninskega varstva, da bi bile pravovarstvene možnosti tožnikov učinkovite le ob možnosti polnega vpogleda v listine v zvezi z izbrisom ali konverzijo, s katerim je razpolagala Banka Slovenije, po katerem ji mora ostati še zadosten čas za pripravo tožbenega zahtevka, da učinkovitost odškodninskega varstva krni okoliščina, da morajo imetniki izbrisanih in konvertiranih kvalificiranih pravic dokazati, da je škoda, ki je nastala zaradi učinkov izbrisa/konverzije, višja, kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bi bil izrečen, da gre za kontekst izrazito strokovno zahtevnega spora, ki se rešuje v pravdnem postopku in izhaja iz načela prirejenosti strank, kljub temu da je Banka Slovenije kot regulator z vpogledom v vse podrobnosti delovanja bančnega sistema dejansko strokovno, kadrovsko in informacijsko mnogo močnejša od tipičnega vlagatelja v kvalificirana bančna upravičenja, da primerjava položaja Banke Slovenije in potencialnih tožnikov kaže na bistveno in pomembno neravnotežje v številnih elementih, ki imajo lahko pomembne posledice za procesno ravnotežje v postopkih odškodninskega sodnega varstva, ki so bili z ukrepom prizadetim osebam na voljo po prvem odstavku 350. člena ZBan-1, da to lahko pomembno vpliva na dejanske možnosti tožnikov za uspeh v pravdah proti Banki Slovenije, da bi to neravnotežje lahko sanirala le posebna, naravi spornih razmerij prilagojena posebna pravila vodenja pravdnega postopka, da bi zaupanje vlagateljev (sedanjih in bodočih) v razumno varnost naložb v kvalificirane obveznosti lahko ustvarila le ureditev, po kateri bi morala Banka Slovenije jasno izkazati zakaj je bil ukrep, ki je prizadel njihove naložbe, v okoliščinah primera potreben (17. točka obrazložitve)3. Če Republika Slovenija še ni sprejela ustreznega zakona za odpravo protipravnosti, to ne ohranja pravnega interesa tožečih strank za ugotovitev ničnosti vpisa na podlagi odločbe Banke Slovenije in posledično ni razloga za prekinitev postopka do sprejema zakona. S tem, ko je oziroma bo tožečim strankam omogočeno pravno varstvo z odškodnino, ni nedopustno poseženo v njihovo pravico do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, četudi zaradi nereverzibilnosti odločbe o izrednem ukrepu nimajo možnosti ugotovitve ničnosti vpisa v sodni register. Zlasti ne drži, da je sodišče prve stopnje že prejudiciralo odločitev o potrebnosti in utemeljenosti izrečene odločbe o izrednem ukrepu. Zgolj sklicevalo se je na novo zakonodajo, s katero bo omogočeno uveljavljanje pravic do odškodnine (17. točka obrazložitve). Zato ne drži očitek zmotne uporabe materialnega prava.

9. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Tožeče stranke same krijejo svoje stroške tega pritožbenega postopka v zvezi z izpodbijanim sklepom, ker v njem niso uspele (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Sklep VSM I Cpg 335/2017. 2 Podobna ureditev je pri statusnih preoblikovanjih družb, recimo v skladu s 598. členom Zakona o gospodarskih družbah po vpisu pripojitve v register morebitne pomanjkljivosti pripojitve ne vplivajo na pravne posledice pripojitve iz tretjega odstavka 591. člena tega zakona. Tožnik, ki je pred vpisom pripojitve v register vložil tožbo za ugotovitev ničnosti ali izpodbijanje sklepa o soglasju za pripojitev, lahko brez soglasja toženca tožbo spremeni tako, da zahteva povračilo škode, ki mu je nastala z vpisom pripojitve v register. 3 Tudi 123. in 124. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča.