Jedro

Tožnik od toženke uveljavlja odškodnino, ker je imel povzročitelj prometne nesreče, v kateri je sam utrpel škodo, pri njej sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Gre za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ oziroma 20. členu ZOZP. Neutemeljeno je pritožničino sklicevanje na določbo 943. člena OZ. Omenjena določba se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer.

Za presojo zamude oziroma teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine zahtevane od zavarovalnice je potrebno uporabiti splošne določbe 299. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17. 10. 2019 odločilo: - da je dolžna tožena stranka tožeči v 15-ih dneh plačati znesek 12.764,48 EUR (na račun zamude pri plačilu nespornega dela (akontacije) odškodnine) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma vložitve tožbe, to je od 8. 8. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka), - da je dolžna tožena stranka tožeči v 15-ih dneh povrniti 3.460,38 pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ugotovi neutemeljenost tožbenega zahtevka po temelju in višini v celoti oziroma podrejeno delno (s stroškovno posledico). Uvodoma omenja, kako naj bi sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo in kaj je navedlo v obrazložitvi. Poudarja, da je tožnikov zahtevek obravnavala že pred pravdo in mu na podlagi priložene dokumentacije z dne 5. 2. 2008 izplačala 5.000,00 EUR akontacije, dne 18. 3. 2010 še 5.000,00 EUR akontacije in dne 15. 6. 2011 še 96.400,5 EUR odškodnine ter 1.600,20 EUR odvetniških stroškov. Povzročila ni nobene zamude in je v celoti ravnala po določilu 943. člena OZ, katerega vsebino omenja. Tožnik je zahtevek skupaj z zdravstveno dokumentacijo pri njej vložil 9. 12. 2009. Pri obravnavi zahtevka je glede na njegovo obsežnost in vsebino potrebovala več kot 15 dni, saj je bilo potrebno izdelati izvedeniško mnenje, vendar pa ni povzročila nobene zamude pri obravnavi. Že odgovoru na tožbo je priložila medicinsko izvedeniško mnenje dr. C., iz katerega je razvidno, da ga je prejela aprila 2010. Po prejetem izvedeniškem mnenju je bila izdana poravnalna ponudba, ki pa je tožnik očitno ni akceptiral, zaradi česar je bil izplačan nesporni del odškodnine, tožnik pa je šele po skoraj dveh letih vložil tožbo. Tožnika je v teku predpravdnega postopka pisno in ustno obveščala o tem, da bo v zadevi zaradi obsežnosti in specifičnosti dokumentacije izdelal medicinsko mnenje dr. C., čemur tožnik ni oporekal in je bil seznanjen s prejemom tega mnenja. Ravnala je z vso potrebno skrbnostjo. Pred prejemom mnenja ni mogla oblikovati celovite poravnalne ponudbe, je pa tožniku izplačala več akontacij. Sodišče je ravnalo napačno, saj se do njenih navedb sploh ni opredelilo in ni ugotovilo potrebe po izdelavi izvedeniškega mnenja ter posledično podaljšanja časa obravnave zahtevka pred pravdo. Poleg tega ji je priznalo stroške za izdelavo medicinskega izvedeniškega mnenja dr. C., kar pomeni, da je to mnenje štelo za potrebno, a ni upoštevalo, da je za izdelavo in pridobitev obsežnega mnenja potreben določen čas. Pritožuje se tudi glede pravdnih in ostalih priznanih stroškov. Sodišče naj bi previsoko določilo stroške za ponovljeni postopek opr. št. III P 2627/2017, ko je odločalo le o delu zahtevka, ki se nanaša na 12.764,48 EUR, saj ni upoštevalo, da je bilo o večjem delu zahtevka pred tem že pravnomočno razsojeno in stroški plačani.

3. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z ozirom na to, da tožnik od toženke v konkretni zadevi uveljavlja odškodnino, ker je imel povzročitelj prometne nesreče z dne 18. 1. 2008 (v kateri je sam utrpel škodo) pri njej sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, pritožničino sklicevanje na določbo 943. člena OZ1 (oziroma svoje ravnanje v skladu z njo) ni utemeljeno. Omenjena določba se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi pa, kot rečeno, ne gre za tak primer, ampak za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ2 oziroma 20. členu ZOZP.3 Upoštevaje navedeno je za presojo zamude oziroma teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine zahtevane od zavarovalnice, ki jo sodišče prisodi po ZOZP, 20.a člen omenjenega zakona lex specialis. Vendar pa ta ureja primere, ko ima zavarovalnica tri mesece časa od vložitve odškodninskega zahtevka, da poda utemeljeno ponudbo za odškodnino, če odgovornost ni bila sporna in je bila škoda v celoti ocenjena. Če pa zavarovalnica v treh mesecih ni pravilno plačala odškodnine, pa omenjeni člen ne ureja teka zakonskih zamudnih obresti oziroma zamude zavarovalnice, zaradi česar je potrebno uporabiti splošne določbe 299. člena OZ.4 To pa velja tudi za vse ostale primere (kot je konkretni5), ko ne gre za predhodno omenjeni v 20.a členu ZOZP predviden dejanski stan.6 Določbo 299. člena OZ je v konkretni zadevi upravičeno (in pravilno) uporabilo sodišče prve stopnje, ki je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Tem razlogom pritožnica7 ustrezno (jasno in argumentirano) niti ne oporeka. Na drugi strani pa je njeno poudarjanje, da je v celoti ravnala v skladu 943. členom OZ (s potrebno skrbnostjo) in obširno pojasnjevanje, zakaj naj bi bilo temu tako (češ da je šlo za večplasten primer, ki je zahteval strokovno medicinsko obravnavo/izdelavo izvedeniškega mnenja ter posledično daljšo obravnavo, in da je o vsem ves čas obveščala tožnika), iz predhodno omenjenih razlogov nebistveno oziroma za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve nerelevantno.8 Sodišče prve stopnje pa s tem, ko se do takšnih (v odgovoru na tožbo oziroma v postopku na prvi stopnji podanih toženkinih) trditev/pojasnil ni izrecno opredelilo, ni zagrešilo očitane kršitve postopka.

6. Toženka se neutemeljeno pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku res odločalo le še o delu tožbenega zahtevka (in sicer o zahtevku glede zneska 12.764,48 EUR s pp), a je moralo odločiti o vseh stroških postopka, saj je bila stroškovna odločitev iz predhodne odločbe (sodbe) III P 1853/2012 z dne 29. 12. 2016 z odločbo tega sodišča II Cp 1366/2017 z dne 22. 11. 2017 razveljavljena. Poleg tega je sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju (oziroma v izpodbijani sodbi) upoštevalo, da so bili s strani toženke pravdni stroški delno že plačani, in sicer v skupni višini 9.990,22 EUR, kar je odštelo od skupnega zneska stroškov 13.450,60 EUR, do povrnitve katerih bi bil sicer upravičen tožnik (glej 6. in 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožba teh razlogov (zaključkov) sodišča prve stopnje ne upošteva, zaradi česar njenemu posplošenemu zatrjevanju, da so v izpodbijani sodbi tožnikovi stroški odmerjeni previsoko, ni moč slediti.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP9).

8. Toženka s pritožbo ni uspela, zaradi česar sama nosi stroške nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik sam nosi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 2 Glej npr. odločbi VSL II Cp 1714/2015 z dne 23. 9. 2015 in VSC Cp 386/2011 z dne 19. 10. 2011. 3 Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, št. 70/94, s kasnejšimi spremembami. 4 Glej VSL sodbo II Cp 1847/2016 z dne 19. 10. 2016 in VSL sodbo II Cp 1714/2015 z dne 23. 9. 2015. 5 In sicer upoštevaje že samo pritožničino pojasnjevanje, na kakšen način (in sicer z izvedenskim mnenjem) je pred pravdo ugotavljala obseg škode (kot je razvidno iz njenega odgovora na tožbo, je bil zanjo sporen tudi obstoj tožnikovega prispevka k škodi, saj je ugovarjala njegovo 30% soodgovornost), predvsem pa dejstvo, da je o višini odškodnine v končni fazi odločilo sodišče (glej VSRS sodbo II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016). 6 Glej VSRS sodbo II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016, VSL sodbo II Cp 871/2018 z dne 26. 9. 2018, VSL sodbo II Cp 1579/2018 z dne 20. 12. 2018, VSL sodbo II Cp 1571/2018 z dne 28. 11. 2018 in VSL sodbo II Cp 2316/2016 z dne 11. 1. 2017. 7 Ki v pritožbi navaja, da je tožnik odškodninski zahtevek (glej prilogo A10) pri njej vložil dne 9. 12. 2009. 8 Vključno z njenim (pritožbenim) argumentom, da ji je sodišče prve stopnje stroške za pred pravdo izdelano izvedeniško mnenje priznalo, ni pa upoštevalo, da je za njegovo izdelavo in pridobitev potreben določen čas. 9 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.