Jedro

Že zato, ker izpodbijanega akta ni izdal drugostopni organ, ga ni mogoče šteti kot akt, ki bi ga bilo možno izpodbijati po 2. odstavku 1. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1387/98-6 z dne 19.11.1998.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) kot nedopustno zavrglo tožbo, ki sta jo tožnika vložila zoper akt, iz katerega oblike in vsebine je jasno razvidno, da ne gre za odločitev o pritožbi tožnikov. Sodišče prve stopnje navaja, da je akt oblikovan kot dopis prvostopnega organa pritožbenemu organu, tej obliki pa ustreza tudi njegova vsebina, saj v dopisu organ prve stopnje (obširneje oziroma dodatno k temu, kar je navedel v odločbi prve stopnje) pojasnjuje svojo odločitev glede pritožbenih navedb tožnikov.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS v zvezi s 3. odstavkom 206. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP - in 29. člena ZUS) in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da sta upravičeno menila, da sporni akt predstavlja odločbo, saj sta ga prejela po izteku roka iz 1. odstavka 247. člena ZUP, po vložitvi pritožbe, naslovljene na županjo Mestne občine L. Res nima vseh zakonsko predpisanih elementov, ki jih mora vsebovati odločba upravnega organa, vendar pa je odstopanja moč pripisati tudi pravni laičnosti in (ali) nestrokovnosti upravnega organa. Če bi predstavljal drugostopenjsko odločbo, bi bil položaj tožnikov v primeru zamude roka za vložitev tožbe v upravnem sporu bistveno slabši, saj bi morala dokazovati, da ni drugostopenjska odločba. Medtem bi organ komunalne prispevke lahko že izterjal v izvršilnem postopku. Res je akt lahko le pojasnilo prvostopnega drugostopnemu organu. Vendar sama vsebina, to je natančna obrazložitev dejanskega stanja in obširna utemeljitev razlogov za zavrnitev pritožbe zoper odločbo o komunalnem prispevku, s sklicevanjem na predloženo spisovno dokumentacijo, kaže, da gre za obrazložitev, kakršno mora vsebovati drugostopenjska odločba. ZUP namreč ne določa, da bi moral prvostopni organ pošiljati drugostopnemu organu pojasnila za svojo odločitev, še posebej, če ga za tako pojasnilo sploh ni zaprosil. Še manj je dolžan pošiljati pojasnila strankam in njihovim pooblaščencem. Sploh pa je bil ta akt prvo, kar je bilo vročeno tako tožnikoma kot tudi pooblaščenki.

Čeprav ni dvoma, da sporni akt po obliki ni drugostopenjska upravna odločba, pa po vsebini to vsekakor je, tudi zato, ker "prave" drugostopenjske odločbe še nista prejela. Če je sodišče menilo, da to ni upravni akt, bi moralo postopati v skladu z 29. členom ZUS in tožnika pozvati k dopolnitvi tožbe zaradi molka drugostopnega organa. Predlagata, da vrhovno sodišče njuni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožbo, po vsebini vloženo po 2. odstavku 1. člena ZUS, pravilno zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker izpodbijani akt ni tak akt, ki bi ga bilo možno izpodbijati s tožbo po 2. odstavku 1. člena ZUS. S tako tožbo se lahko izpodbija le dokončni posamični akt, kar pomeni, da zoper njega v upravnem postopku ni več možna pritožba.

V zadevi gre za odmero sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča, kar je v izvirni pristojnosti organa v sestavi Mestne uprave Mestne občine L. - oddelka za stavbna zemljišča (4. alinea 20. člena Odloka o organizaciji in delovnem področju mestne uprave Mestne občine L. in Sekretariata Mestnega sveta Mestne občine L. - Uradni list RS, št. 32/95 - v nadaljevanju odlok). Po izrecni določbi drugega odstavka 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93, 6/94 - odl. US, 45/94 - odl. US, 57/94, 14/95, 20/95 - odl. US, 63/95, 73/95 - odl. US, 9/96 - odl. US, 39/96, 44/96 - odl. US, 26/97, 70/97, 10/98), ki jo povzema tudi določba prvega odstavka 31. člena odloka, o upravnih stvareh iz občinske pristojnosti na drugi stopnji odloča župan, če ni z zakonom drugače odločeno. Že zato, ker izpodbijanega akta ni izdala županja Mestne občine L., na katero je bila pritožba tožnikov naslovljena, ampak prvostopni organ, to je oddelek za stavbna zemljišča mestne uprave, ga ni mogoče šteti za akt, ki bi ga bilo možno izpodbijati po 2. odstavku 1. člena ZUS, ne glede na to, če tožnika do vložitve pritožbe v tem upravnem sporu drugostopenjske odločbe še nista prejela. Dopis prvostopnega organa pritožbenemu organu je glede na njegovo vsebino zgolj pojasnjevalne narave. Dajanje takšnih pojasnil v ZUP sicer res ni posebej urejeno, ni pa prepovedano. Glede na stanje postopka ima akt, ki je izpodbijan v tem upravnem sporu, za tožnika predvsem naravo obvestila, da je bila njuna pritožba v upravnem postopku predložena organu druge stopnje. Sodišče pa tudi ni bilo dolžno tožbe, ki se izrecno nanaša na akt prvostopnega organa, obravnavati kot nepopolno tožbo, vloženo zaradi molka drugostopnega organa. Za takšno obravnavanje v njeni vsebini ni bilo podlage. Zato ni bilo dolžno izvesti postopka po 29. členu ZUS.

Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. in 68. člena ZUS in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.