Jedro

Tožnik, ki je po ugotovljeni invalidnosti III. kategorije prejemal nadomestilo zaradi nižje plače na drugem ustreznem delu, je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upravičen do odpravnine, pri izračunu katere je potrebno upoštevati tako dejansko prejeto plačo kot nadomestilo plače zaradi nižje plače na drugem ustreznem delu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka delno razveljavi in delno spremeni tako, da se v celoti glasi: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.375,85 EUR, v 15-ih dneh in pod izvršbo.

V presežku (za 441,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi) se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4,70 EUR, v 15-ih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 49,57 EUR, v 15-ih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

IV. Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 1.817,33 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe (1. točka izreka) in da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 126,88 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zavrne oziroma zavrže tožbo tožeče stranke, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je v 1. točki odgovora na tožbo z dne 27. 6. 2007 podala ugovor pasivne legitimacije, saj stranka, ki jo je kot toženo stranko v tožbi navedla tožeča stranka, ne obstaja oziroma ni vpisana v sodni register. V tožbi z dne 25. 5. 2007 je tožeča stranka toženo stranko označila kot X, vendar subjekt s takšno firmo ne obstaja in naziva tožene stranke tožeča stranka vse do konca glavne obravnave ni spremenila. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do ugovora pasivne legitimacije, ki ga je tožena stranka podala v 1. točki odgovora na tožbo, je pa naziv tožene stranke spremenilo v Y. Ker je sodba v tem delu neobrazložena, se zaradi tega ne more preizkusiti, zato je podan pritožbeni razlog po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Ker lahko tožeča stranka v skladu s 37. členom ZDSS-1 navedbo tožene stranke spremeni najkasneje do konca poravnalnega naroka, tega pa ni storila, je po mnenju pritožbe potrebno pritožbi ugoditi in spremeniti sodbo sodišča prve stopnje ter zavrniti oziroma zavreči tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožeča stranka v tožbi zgolj navedla, da ji tožena stranka dolguje 1.817,33 EUR in stroške sodne takse, izrek v tenorju izpodbijane sodbe pa je popolnoma drugačen. Napačno pa je tudi naziranje sodišča prve stopnje, da bi tožnikov delodajalec pri izračunu odpravnine moral upoštevati nadomestilo iz invalidskega zavarovanja v bruto znesku. Iz obvestila ZPIZ-a z dne 30. 11. 2006, 30. 10. 2006 in 29. 9. 2006 je razvidno, da je bilo tožeči stranki izplačano nadomestilo v neto znesku 354,06 EUR, bruto znesek je znašal 395,60 EUR, od nadomestila pa je bil obračunan davek od osebnega prejemka v znesku 41,54 EUR. Tožena stranka je tožeči stranki odpravnino izračunala na podlagi bruto nadomestila, ki je sestavljeno iz neto nadomestila v znesku 354,06 EUR in davka od osebnega prejemka v znesku 41,54 EUR, kar skupaj predstavlja bruto znesek nadomestila v višini 395,60 EUR. Naziranje, da bi bilo potrebno znesek nadomestila pomnožiti še s faktorjem 1,57233 je zmotno, saj od nadomestila ZPIZ niso bili odtegnjeni nobeni drugi davki ali prispevki in je s strani sodišča izračun bruto zneska fiktiven. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je potrebno znesek nadomestila pomnožiti še s faktorjem 1,57233. Pritožba še opozarja, da je sodišče s faktorjem 1,57233 pomnožilo bruto znesek nadomestila, čeprav je v ta znesek že vključen davek od osebnega prejemka, kar pomeni, da je prišlo do dvakratnega obrutenja istega zneska. Če je sodišče prve stopnje že presodilo, da je potrebno nadomestilo ZPIZ pomnožiti s faktorjem 1,57233, bi moralo z navedenim faktorjem pomnožiti neto znesek, ki je bil dejansko nakazan tožniku, to je 354,06 EUR in ne bruto znesek nadomestila v višini 395,60 EUR. V takem primeru, to je ob upoštevanju neto nadomestila ZPIZ v višini 354,06 EUR, bi osnova za izračun odpravnine znašala 356,80 EUR in ne 382,87 EUR kot je izračunalo sodišče, kar ob upoštevanju delovne dobe v trajanju 24 let znaša 8.563,20 EUR. Ob že izplačani odpravnini v višini 7.274,23 EUR znaša razlika 1.288,97 EUR in ne 1.914,65 EUR, kot je zmotno ugotovilo sodišče. Priglaša pritožbene stroške. V dopolnitvi pritožbe meni, da delodajalec tožnika pri odmeri odpravnine sploh ni bil dolžan upoštevati nadomestila ZPIZ, ker v 1. odstavku 109. člena ZDR je določeno, da se odpravnina obračuna na podlagi povprečne mesečne plače, ki jo je prejel delavec v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V skladu s 126. členom ZDR je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov in ne vključuje nadomestila ZPIZ. Zaradi navedenega delodajalec nadomestila ZPIZ sploh ni dolžan upoštevati pri odmeri odpravnine, saj bi moral na podlagi 109. člena ZDR odpravnino izračunati zgolj na podlagi plače, ki jo je tožnik prejemal pri delodajalcu v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo delovnega razmerja. Tožena stranka je odpravnino izplačala na podlagi osnove za izračun odpravnine, ki je bila večja od tiste, ki jo zahteva zakon. Ker je tožniku torej izplačala več, kot bi mu iz naslova odpravnine sploh pripadalo, je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, da pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno nepravilno uporabilo materialno pravo, poleg tega, da je deloma tudi prekoračilo tožbeni zahtevek.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati še razliko odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker mu je pri izračunu odpravnine upoštevala nadomestilo iz invalidskega zavarovanja le v neto znesku. Postavilo se je na stališče, da je osnova za odpravnino, poleg prejete plače v zadnjih treh mesecih dela, tudi prejeto nadomestilo, ki ga je tožeča stranka prejemala zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu. Pri izračunu odpravnine je upoštevalo bruto znesek invalidnine, ki ga delavec prejema. Pri tem je pravilno upoštevalo določbo 100. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-4 - Ur. l. RS, št. 109/2006) in sicer, da se delna invalidska pokojnina in denarna nadomestila obračunavajo na način, kot velja za plače pri delodajalcu, s tem, da se poveča s povprečno stopnjo davkov in prispevkov. Za leto 2006 je faktor za preračun invalidskih nadomestil znašal 1,57233. Ta faktor predstavlja izračunano povprečje letne stopnje davka in prispevka, ki se obračunava in plačuje od plač v Republiki Sloveniji za leto 2006 in je v procentu 36,4 % objavljen v Uradnem listu RS, št. 28/2006. Iz plačilnih list tožnika je razvidno, da je tožnik imel v zadnjem trimesečju povprečje plače 524,55 EUR (priloga A4 - 546,28 EUR, 513,68 EUR in 513,68 EUR) in 1/3 tega zneska je znašala 174,85 EUR.

Pravilno pa pritožba opozarja, da je potrebno neto nadomestilo v višini 354,06 EUR pomnožiti s faktorjem 1,57233, in ne bruto nadomestilo v višini 395,60 EUR, v katerega je že vključen davek od osebnega prejemka (priloga A3). Zgoraj citirano zakonsko določilo 100. člena ZPIZ-4 namreč določa, da se delna invalidska pokojnina in denarna nadomestila obračunavajo na način, kot velja za plače pri delodajalcu s tem, da se poveča za povprečno stopnjo davkov in prispevkov. Navedeno pa pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati kot osnovo neto nadomestilo ZPIZ v višini 354,06 EUR. Povprečje neto nadomestil znaša 354,06 EUR in 1/3 tega zneska je 118,08 EUR. Zmnožek 1/3 povprečja v znesku 118,02 EUR z zgoraj navedenim faktorjem 1,57233 (kar pomeni povprečna stopnja davka in prispevka) pa znaša 185,57 EUR. Osnova za izračun odpravnine tako znaša 360,42 EUR (174,85 EUR in 185,57 EUR), kar ob upoštevanju delovne dobe v trajanju 24 let znaša 8.650,08 EUR. Ob že izplačani odpravnini v višini 7.274,23 EUR, znaša razlika v višini 1.375,85 EUR. Tako je pri osnovi za izračun odpravnine potrebno neto nadomestilo ZPIZ-a v znesku 354,06 EUR, ki je bilo tožniku izplačano, "obrutiti" s faktorjem 1,57233 (povprečno stopnjo davka in prispevkov) in ne bruto nadomestilo ZPIZ v znesku 395,60 EUR, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje, saj pride v tem primeru do delnega podvajanja bruto zneskov (ker je v znesku 395,60 EUR že prištet davek od osebnega prejemka v višini 41,54 EUR).

Utemeljeno pritožba uveljavlja tudi prekoračitev tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je vtoževala le znesek razlike odpravnine v višini 1,817,33 EUR in stroške sodne takse, sodišče prve stopnje pa je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo tako, da je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati 1,817,33 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je tako tožniku priznalo zakonske zamudne obresti, ki jih s tožbo sploh ni vtoževal. Pritožbeno sodišče je tako (v skladu z določbo 357. člena ZPP in 4. točke 358. člena ZPP) delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo delno razveljavilo in delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku razliko odpravnine v višini 1.375,85 EUR, v 15-ih dneh in pod izvršbo, v presežku pa zahtevek tožnika zavrnilo.

Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu res ni plača, na kar se pritožba sklicuje in drži tudi to, da plačo sestavljajo osnovna plača, dodatki in del plače iz naslova delovne uspešnosti in uspešnosti poslovanja. Vendar pri odmeri odpravnine ni mogoče vedno upoštevati kot osnovo le plačo, ki jo je delavec dejansko prejel, ampak v določenih primerih tudi plačo, ki bi jo prejel, če bi delal. To se npr. zgodi, če je delavec dalj časa odsoten in prejema nadomestilo, ali če je s sodno odločbo priznana delavcu pravica do nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in v podobnih primerih. Zaradi zagotovitve enakega obravnavanja in enakega zagotavljanja pravic delavcu, ki zaradi invalidnosti in razporeditve na drugo delovno mesto prejema nižjo plačo, kot bi jo prejemal, če ne bi bil invalid in prerazporejen, je invalidom III. kategorije lahko priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu. Namen nadomestila je zagotoviti invalidu enak materialni položaj, kot ga je imel pred nastankom invalidnosti, saj zaradi slednjega ne more biti v manj ugodnem položaju od delavcev, ki niso invalidi. Zato je potrebno pri odmeri odpravnine upoštevati poleg prejete plače tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba tožene stranke, v kateri se sklicuje, da je podala ugovor pasivne legitimacije in da tožeča stranka vse do konca glavne obravnave naziva tožene stranke ni spremenila. Tožeča stranka je s predmetno tožbo označila toženo stranko kot X. Tožena stranka je podala ugovor pasivne legitimacije v odgovoru na tožbo, ki jo je podpisala kot Y (list. št. 6). Na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje vabilo toženo stranko, in sicer X, Maribor" in prošnjo za preložitev obravnave, je podpisala tožena stranka kot Y. Tudi tožnik je na sodišče naslovil pripravljalno vlogo, kjer je naslovil toženo stranko X z dne 21. 5. 2008 (list. št. 28). Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in se podpisala kot Y in dopolnitev pritožbe kot Y, čeprav je v sodnem registru vpisana kot Y. Glede pravilne opredelitve pravdnih strank v delovnih sporih je pomembno, da sta stranki opredeljeni z imenom in priimkov oziroma firmo. Vendar pa je prestrogo in pretogo stališče, da taka napaka pri označbi stranke nujno povzroči zavrnitev zahtevka oziroma celo, da je tožba, obremenjena s takšno napako, neupoštevna. Bistven je namreč naslednji preizkus: ali je bilo vsem udeležencem (torej tožniku, sodniku in samemu tožencu) postopka ves čas jasno, na koga se tožba nanaša. Ta pogoj je bil v konkretnem individualnem delovnem sporu izpolnjen. Vedelo se je, na koga se tožba nanaša, toženec se je ves čas udeleževal postopka in tudi (vložil odgovor na tožbo in dopolnitev pritožbe kot Y) in s tem sam prispeval k pomanjkljivi označbi tožene stranke. Ker je torej ta pogoj izpolnjen, napačna označba toženca ne more ogroziti njegove obrambe v postopku (ker se sicer morda ni branil, saj je menil, da se zadeva ne nanaša nanj) in tudi ne gre za subjektivno spremembo tožbe. Pod tem pogojem je torej napako v zapisu imena ves čas postopka mogoče popraviti, tudi še v fazi izvršitve sodbe, zato je pritožbena navedba tožene stranke v tej smeri neutemeljena.

Ker je sodišče prve stopnje pri osnovi za izračun odpravnine nepravilno uporabilo materialno pravo, delno pa je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 357. člena ZPP 4. točke 358. člena ZPP delno razveljavilo in delno spremenilo izpodbijano odločitev tako, da je upoštevalo utemeljeno pritožbo v delu, ki se nanaša na prekoračitev tožbenega zahtevka in na višino zneska nadomestila, ki ga je potrebno upoštevati pri izračunu odpravnine, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi in ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Ker se je zaradi odločitve pritožbenega sodišča spremenil tudi uspeh strank v tem sporu, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP. Potrebni stroški tožeče stranke znašajo 126,88 EUR in obsegajo stroške plačila sodnih taks za tožbo in za sodbo. Potrebni stroški tožene stranke znašajo 421,36 EUR in obsegajo naslednje postavke: 300 točk za tožbo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku dne 15. 5. 2007, 150 točk za zastopanje na naroku dne 3. 6. 2007, 2 % materialni stroški in 20 % DDV, kar znaša 918 točk, to je 421,36 EUR (vrednost točke 0,459 EUR). Uspeh tožeče stranke v postopku je 76 % (kar znese 96,43 EUR), tožene stranke pa 24 % (kar znese 101,13 EUR), zato je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki iz naslova stroškov postopka znesek 4,70 EUR. Pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih in odmerjenih pravdnih stroškov pa je pritožbeno sodišče upoštevalo načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006, iz katerega izhaja, da pričnejo teči zakonske zamudne obresti od stroškov postopka, ki jih je dolžna stranka, ki v sporu ne uspe, povrniti nasprotni stranki, šele od poteka paricijskega roka, to je roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka glede na uspeh s pritožbo v znesku 49,57 EUR (165., 154. člen ZPP), to je 24 % od potrebnih pritožbenih stroškov v višini 206,55 EUR (pritožba 375 točk + 20 % DDV).

Ker v predmetnem sporu revizija ni že po zakonu dovoljena (384. in 367. člen ZPP, 31. člena Zakona o delovnih in socialni sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) je bilo potrebno v skladu z 32. členom ZDSS-1 odločiti, ali se revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča dopusti ali ne. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Ker v konkretnem primeru ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, pritožbeno sodišče revizije ni dopustno.