Jedro

Pri tožnici zaradi cervikalnega in lumbalnega sindroma ter arterijske hipertenzije ni prišlo do takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta, na katerega je bila razporejena (delo pomožnega kuharja). Zato v tožničinem primeru ni izkazana zmanjšana delovna zmožnost v smislu III. kategorije invalidnosti iz drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 7. 6. 2012 in št. ... z dne 9. 2. 2012 ter razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, kjer je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita.

Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka s predlogom za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pojasnjuje razloge, zaradi katerih se ni udeležila glavne obravnave 2. 6. 2014, ki je bila razpisana v A., sama pa je šla na sedež sodišča v B., saj je bila je v globokem stresu zaradi hude bolezni moža. Meni, da sodišče prve stopnje ob njeni odsotnosti dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo. Z izvedenskim mnenjem dr. C.C. se ne strinja, ker ni upoštevala priporočil specialista fiziatra z dne 19. 1. 2009 in 10. 11. 2010, ki jih povzema v delu, iz katerih izhajajo predlagane omejitve. Poudarja še, da se bolečin, ki jih ima zaradi sprememb na hrbtenici, ne da videti in jih zato ni mogoče ocenjevati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do smiselno uveljavljane relativne bistvene kršitve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Iz listinske dokumentacije v sodnem spisu dejansko izhaja, da se tožnica zadnje glavne obravnave, razpisane 2. 6. 2014 na sedežu Delovnega sodišča v Mariboru ni udeležila, čeprav je bila nanjo pravilno vabljena (vročitev vabila 8. 5. 2014), svojega izostanka pa ni opravičila. Ob takšnih dejstvih pa v postopku pred sodiščem prve stopnje s tem, ko je glavno obravnavo opravilo v tožničini odsotnosti in zadevo tudi zaključilo, ni prišlo do relativne bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ta bi bila namreč lahko podana le, če bi sodišče postopalo v nasprotju z 280. členom ZPP, ker tožnice bodisi sploh ne bi povabilo na glavno obravnavo, ter ji s tem odvzelo možnost obravnavanja, ali bi narok razpisalo tako, da od prejema vabila do obravnave ne bi imela na razpolago najmanj 15 dni, kot je določeno v drugem odstavku 280. člena ZPP.

Sicer pa v pritožbenem postopku sploh ni mogoče uspešno uveljavljati izostanka z naroka za glavno obravnavo. Pritožba v tej smeri že zato ne more biti uspešna. Tudi če bi bilo izostanek tožnice na zadnji glavni obravnavi zaradi zatrjevanega hudega stresa v zvezi s težko boleznijo moža eventualno mogoče šteti za opravičljiv, bi ga bilo mogoče kvečjemu uveljavljati z institutom vrnitve v prejšnje stanje. Seveda je predlog za vrnitev v prejšnje stanje potrebno podati pri sodišču, pri katerem bi bilo potrebno opraviti zamujeno dejanje (117.člen ZPP), torej v konkretnem primeru pred prvostopenjskim sodiščem, in sicer v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je bil zamujen narok. V obravnavani zadevi navedena procesna možnosti zanesljivo ni bila izkoriščena.

V konkretni zadevi nadalje ni podan niti pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v pisnem sodno izvedenskem mnenju spec. medicine dela, prometa in športa C.C. (listovna št. 15-24 sodnega spisa) in izpovedi izvedenke (listovna št. 38 in 39 v sodnem spisu) imelo strokovno medicinsko dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici invalidnost sploh ni podana. Sodno izvedensko mnenje namreč le še dodatno potrjuje skladni mnenji IK-1 z dne 29. 11. 2011 in IK-2 z dne 6. 6. 2012, da pri tožnici zaradi cervikalnega in lumbalnega sindroma ter arterijske hipertenzije ni prišlo do takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta, na katero je bila razporejena, to je delo pomožnega kuharja, in da zato pri njej invalidnost ni podana.

Navedena mnenja seveda niso v ničemer v nasprotju z razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo. Kljub bolečinam v vratnem in ledvenem delu hrbtenice, v medicinskih izvidih ni ugotovitev, da bi pri tožnici prišlo do pomembnih funkcionalnih ali nevroloških izpadov v zvezi z degenerativnimi spremembami vratnega in ledvenega dela hrbtenice. Navedeno seveda pomeni, da v konkretnem primeru ni podan dejanski stan iz prvega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Po definiciji iz citiranega člena ZPIZ-1 je namreč invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z zakonom, zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. poklicno napredovanje.

Ob prepričljivi dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, ki je svoj dokazni zaključek utemeljeno oprlo na sodno izvedensko mnenje, tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni izkazane zmanjšane delovne zmožnosti v smislu III. kategorije invalidnosti iz drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je ob pravilni presoji izpodbijanih zavrnilnih upravnih aktov zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na njihovo odpravo in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju III kategorije invalidnosti.

V zvezi s pritožničinim sklicevanjem na medicinski izvid specialista fiziatra z dne 19. 1. 2009, v katerem je sicer zapisano, da naj tožnica ne bi bila sposobna za delo, da bi bila primerna ocenitev na IK, do tedaj pa je bil predlagan bolniški stalež in na izvid z dne 10. 11. 2010, v katerem je zapisano, da ni sposobna za konstanten prisiljen položaj, ponavljajoče se gibe in dvigovanje težjih bremen, je na koncu potrebno pojasniti še, da navedena priporočila sama po sebi ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane. Ločiti je namreč potrebno med mnenji in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskimi mnenji invalidskih komisij tožene stranke oz. sodno izvedenskimi mnenji. Izvedenska mnenja o invalidnosti, pri katerih gre v bistvu za ocenjevanje preostale delovne zmožnosti, morajo biti namreč podana v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj ob upoštevanju tudi zakonske predpisane definicije invalidnosti. Priporočila lečečih specialistov zato ne morejo biti odločilna, v kolikor niso podkrepljena tudi s funkcijskim statusom, kot v obravnavani zadevi. Iz izvida osebnega pregleda tožnice na IK-1 namreč izhaja, da je bila v vratni hrbtenici prikazana omejena gibljivost in bolečina, vendar brez nevroloških izpadov na zgornjih okončinah, da so bili predklon, zaklon in odklon zaradi preobčutljivosti ledvene hrbtenice prikazano zavrti za eno tretjino, vendar ob negativnem Laseque na spodnjih udih ter ohranjenim refleksnim, motoričnim in senzibilitetnim statusom. Ob takšnem funkcionalne statusu je morala pritožba tudi v tej smeri ostati brezuspešna.

Ker je izpodbijana zavrnilna sodba pravilna in zakonita, je bilo na temelju 353. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.