Jedro

Med dedičema so torej sporna dejstva glede izločitve dela nepremičnin iz zapustnikovega premoženja, zato je sodišče prve stopnje upravičeno prekinilo zapuščinski postopek in dediča napotilo na pravdo (2. točka prvega odstavka 212. člena ZD). Pravilno je pravico dediča štelo za manj verjetno (213. člen ZD), saj je logično, da je on tisti, ki mora to svojo pravico uveljaviti in dokazati in to, zaradi spornih dejstev, v kontradiktornem pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek po pokojni A. A. prekinilo in zakonitega dediča, zapustničinega sina B. B., napotilo na pravdo, v kateri mora tožiti zakonito dedinjo, zapustničino hčerko C. C., da parcele 859/2, 859/5 in 859/4, vse k. o. ..., ne sodijo v zapuščino do idealnega deleža do 1/4, saj je lastnik navedenih nepremičnin do tega deleža zakoniti dedič B. B., ter da v zapuščino sodijo denarna sredstva v višini 2.610,00 EUR, ki jih je dolžna zakonita dedinja C. C. vrniti v zapuščino. Odločilo je še, da mora tožbo vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa, sicer bo zapuščinski postopek nadaljevalo in zaključilo na podlagi podatkov s katerimi razpolaga.

2. Zoper sklep je dedič B. B. vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da izpodbijani sklep glede izločitvenega zahtevka, nima nobenih razlogov glede vprašanja, katerega dediča bo sodišče napotilo na pravdo, zaradi česar sklepa ni mogoče preizkusiti. Glede zahtevka, da sodijo v zapuščino tudi denarna sredstva v višini 2.610,00 EUR, pa je sodišče napačno zaključilo, da šteje pravico dediča za manj verjetno. Napačen je zaključek, da je bila zapustnica od 29. 3. 2019 dalje povsem nepokretna. Res je v svoji vlogi z dne 25. 11. 2019 zapisal, da zapustnica svojih prejemkov na bančni račun ni več dvigovala na banki, ker je že obležala, vendar to ni bilo mišljeno na način, kot si je razlagalo sodišče, da je bila že nepokretna, še vedno je lahko hodila, a se je zadrževala v hiši. Napačno je sodišče tudi zaključilo, da so mesečni zneski v višini 650,00 EUR minimalno potrebni za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb. Zapustničine življenjske potrebe so bile zaradi bolezni majhne, vsa zdravila in prehranska dopolnila je prejemala na recept, zaradi bolezni se je močno zmanjšal njen apetit in s tem količina zaužite hrane, drugih stroškov pa ni imela. Zapustnici je pomoč nudil tudi pritožnikov sin in ne samo sodedinja. Med dedičema ni bilo dogovora, da bi sodedinja nudila materi nego v zameno za denarna sredstva. Njene trditve, da so bila vsa sredstva porabljena za zapustničine življenjske potrebe, so zato manj verjetne od trditev pritožnika, zato bi sodišče moralo na pot pravde napotiti dedinjo.

3. Dedinja C. C. je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izločitveni zahtevek pritožnika temelji na določbi 32. člena Zakona o dedovanju (ZD).1 Zahtevka mu sodedinja ni priznala, zanikala je, da bi bila pomoč dana s strani dediča zapustnici zatrjevanega obsega in posledično takšne vrednosti. Med dedičema so torej sporna dejstva glede izločitve dela nepremičnin iz zapustnikovega premoženja, zato je sodišče prve stopnje upravičeno prekinilo zapuščinski postopek in dediča napotilo na pravdo (2. točka prvega odstavka 212. člena ZD). Pravilno je pravico dediča štelo za manj verjetno (213. člen ZD), saj je logično, da je on tisti, ki mora to svojo pravico uveljaviti in dokazati in to, zaradi spornih dejstev, v kontradiktornem pravdnem postopku.2

6. Med dedičema ni sporno, da je od 29. 3. 2019 do zapustničine smrti 12. 7. 2019, njeno pokojnino in denarna sredstva iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo, skupaj v višini 650,00 EUR mesečno, dvigovala dedinja, saj zapustnica tega zaradi bolezni ni bila več sposobna.3 Po trditvah dedinje, ki je za zapustnico v tem obdobju v pretežni meri skrbela, so bila vsa sredstva porabljena za zapustničine potrebe. Glede na (nizko) višino denarnih sredstev, je sodišče prve stopnje upravičeno štelo njene trditve za bolj verjetne kot pavšalne trditve dediča „da denar zagotovo ni bil porabljen za potrebe zapustnice“4, v posledici česar naj bi vsa denarna sredstva iz tega obdobja sodila v zapuščino.

7. Glede na povedano je sodišče prve stopnje v obeh primerih pravico dediča pravilno štelo za manj verjetno in njega napotilo na pravdo5. 8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).

1 Zapustnikovi potomci..., ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tako izločeni del ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračuna dediču v njegov dedni delež. 2 Primerjaj VSL sklep II Cp 2552/2018. 3 Ali je bila v tem obdobju povsem nepokretna ali le delno, za odločitev ni bistveno. 4 Pripravljalna vloga z dne 25. 11. 2019. 5 Iz vsebine sklepa je dovolj jasno razvidno, da se ugotovitev iz točke 6 nanaša na oba zahtevka.