Jedro

Za prevzem dolga je primarni pogoj, da dolžnik in prevzemnik skleneta pogodbo, ki je sicer lahko tudi ustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se izdani in dovoljeni izvršilni sklep opr.št. z dne 16.03.2004 vzdrži v veljavi in se tožencu naloži plačilo zapadle terjatve v znesku 491.037,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.07.2003 do plačila in izvršilnimi stroški v znesku 15.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.03.2004 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). V drugi točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan poravnati tožniku zapadlo terjatev v višini 500.533,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti 4.6.2004 do dne plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Odločilo je tudi o stroških postopka (tretja točka izreka) in sicer tako, da je toženec dolžan tožniku povrniti nastale pravdne stroške v znesku 8.680,00 SIT, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo terjatve utemeljen. Ugotovilo je namreč, da niso izpolnjene zakonske predpostavke za prevzem dolga po 446. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR oziroma 427. členu Obligacijskega zakonika - OZ, kot ga je zatrjeval toženec in po katerem bi bil nov dolžnik za plačilo dolga po pogodbi o dolgoročnem kreditu z dne 26.10.1993 njegov sin D.M..

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku - ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena in zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe določb ZOR nezakonita. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zatrjuje, da v predmetni zadevi ni prišlo do prevzema dolga med tožencem in njegovim sinom in zaključuje, da je prevzem dolga, katerega je tožena stranka ves čas zatrjevala, sicer lahko izražen s konkludentnimi dejanji, kot se je tudi zgodilo v konkretni zadevi, ko je sin toženca plačal anuitete namesto njega in sicer dne 03.01.2000, 08.01.2001 ter dne 09.01.2002, da pa navedena konkludentna dejanja še ne zadoščajo za domnevo, da je upnik, ki je prejel vplačila od novega dolžnika, privolil v prevzem dolga, s tem ko je od njega sprejel kar štiri izpolnitve. Sodišče prve stopnje se nepravilno sklicuje na določbo 452. člena ZOR, ko namesto prevzema dolga v smislu 3. odst. 446. člena ZOR zatrjuje, da je v predmetni zadevi šlo za pristop k dolgu in da poleg toženca za dolg solidarno odgovarja tudi njegov sin. Takšen zaključek nima podlage v listinah spisa in ga tudi ni mogoče preizkusiti. Sin toženca, kateremu je toženec izročil vse svoje premoženje, je zanikal, da bi prevzel dolg in odplačeval kreditne anuitete namesto njegovega očeta. V zvezi s tem je toženec tožil svojega sina zaradi razveljavitve izročilne pogodbe z dosmrtnim preživljanjem in vzpostavitve prejšnjega zemljiško-knjižnega stanja. Toženec je namreč sinu, ki je prevzel kmetijo in s tem tudi kmečki turizem, ki se je financiral ravno iz pogodbe, ki je predmet zahtevka tožeče stranke, izročil vse svoje premoženje v zameno za dosmrtno preživljanje in stanovanje z notarskim zapisom pogodbe o razdelitvi in razdružitvi premoženja za življenja z dne 10.06.1998 in je takoj po prevzemu premoženja prvi obrok dne 11.01.1999 že plačala žena toženčevega sina. Vplačnik naslednjega obroka dne 03.01.2000 je bil na blagajni HKS v I. toženčev sin, ki torej ni pristopil k dolgu, temveč je prevzel dolg in odplačevanje dolga namesto toženca že leta 1999 in je HKS plačilo sprejela namesto toženca ter ni ugovarjala in se ni izrekla, da odklanja izpolnitev v imenu dolžnika, to je toženca. Pri tem je pomembno, da sta bila tako toženec kot tudi njegov sin osebno pri pravdnem predniku tožnice, to je HKS in so na blagajni navedene službe bili osebno seznanjeni s prevzemnikom dolga, in niso nikoli menili, da bi bilo to kaj narobe, tudi ko je toženčev sin odplačal anuiteto v svojem imenu, namesto toženca. Vsa navedena konkludentna dejanja so po mnenju sodišča prve stopnje, vključno s tem, da sta tako toženec kot njegov sin bila na HKS in jo tudi pozvala, naj se izjasni o tem, za odločitev nepomembna. Kolikor bi obstajal dvom v predloženih dokazih po toženi stranki, bi bilo v skladu z dokaznim bremenom na tožeči stranki, da predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem odgovornih na HKS P., ki bi pojasnili, ali so bili obveščeni o prevzemu dolga. Dalje pritožnik navaja, da je pritrditi sodišču, ko se sklicuje na 939. člen ZOR glede svoje odločitve, da zavarovančeva bolezen, ki je zaradi odpovedi ledvic nastala neodvisno od njegove volje, ne more biti odločilen razlog, da toženec zaradi plačilne nesposobnosti ni dolžan povrniti posojila, vendar po mnenju pritožbe v konkretnem primeru ni odločilna bolezen in njegova plačilna nesposobnost, pač pa dejstvo, da pravni prednik ni mogel prenesti na tožečo stranko več pravic, kot jih je imel sam in tudi ne pravico do vložitve tožbe samo zoper toženca. Kolikor bi tožeča stranka, kot to zatrjuje sodišče prve stopnje menila, da je v predmetni zadevi šlo za pristop k dolgu, glede na to, da je bila tudi seznanjena, da je odplačeval v svojem imenu obroke toženčev sin, potem bi morala tožiti tudi toženčevega sina. Ker pa je očitno zamudila rok za vložitev tožbe zoper toženčevega sina, sedaj poskuša s svojo razlago zatrjevati, da ni bilo nobenega dogovora o prevzemu dolga in nobenih vplačil po novem prevzemniku dolga. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne obrazloži, kako je zaključilo, da ni šlo za prevzem dolga in kako naj bi zaključilo, da je šlo za pristop k dolgu, ko pa o tem ravno nasprotno govorijo listine v spisu, razumljivo pa je, da so izpovedi toženca in njegovega sina različne. Sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da v predmetni zadevi ni izpolnjena zakonska predpostavka, to je izjava upnika, da sprejme novega dolžnika izrecno ali molče in sodišče napačno zatrjuje, da iz plačilnih nalogov ne izhaja jasno, da bi toženčev sin kot novi dolžnik upniku jasno predočil, da izpolnjuje dolg v svojem imenu. Ta odločitev je popolnoma v nasprotju z dejanskim stanjem in predloženimi blagajniškimi prejemki, saj je toženčev sin osebno na blagajni HKS vplačeval obroke kot novi dolžnik in vplačila osebno podpisoval in ker je v blagajniškem prejemku navedel, da jih odplačuje kot D.M. in ne kot D.M. za B.M., B.M. pa je zaslišan izpovedal, da je bil osebno na HKS in da je še pred tem telefoniral in pojasnil, da je prišlo do prenosa vsega premoženja, tudi investicij v kmečki turizem, na njegovega sina in da bo v bodoče odplačeval anuitete le-ta, na blagajni HKS pa so odgovorili, da je to v redu, samo da je plačano. Pravni prednik tožeče stranke je torej privolil v spremembo dolžnika, česar tožeča stranka kot pravni naslednik HKS ni izpodbila z nobenim dokazom. Glede na listine, ki jih je predložil toženec pa izhaja, da je dejansko odplačilo dolga HKS oziroma kasneje tožeči stranki prevzel toženčev sin in je tožeča stranka tožila napačnega.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo in v njem ugovarjala navedbam pritožnika ter opozorila, da ni podan noben izmed pritožbenih razlogov, ki jih navaja pritožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zavrne pritožbo toženca in potrdi napadeno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo vse dejanske okoliščine, pomembne za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, in je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbene navedbe, ki trdijo drugače zato pritožbenega sodišča ne prepričajo in ne omajajo pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da s pogodbo o razdelitvi in razdružitvi premoženja za življenja, sklenjeno v notarskem zapisu med tožencem in njegovim sinom D.M., prevzem obveznosti ni bil dogovorjen in je zato tožbeni zahtevek za plačilo zapadle in neporavnane terjatve po pogodbi o dolgoročnem kreditu z dne 26.10.1993, ki jo je sklenil toženec kot posojilojemalec, utemeljen. Prevzem dolga je urejen v 446. členu ZOR, ki v prvem odstavku določa, da se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Za prevzem dolga je torej primarni pogoj, da dolžnik in prevzemnik skleneta pogodbo, ki je sicer lahko tudi ustna, vendar je toženčev sin D.M. izpovedal, da se z očetom nista dogovorila, da bo prevzel tudi obveznosti, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da tak dogovor tudi ne izhaja iz samega notarskega zapisa, navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje pa pritožba z navajanji, da je takoj po prevzemu premoženja prvi obrok anuitete že plačala žena toženčevega sina, naslednjega pa toženčev sin, ne more izpodbiti. Glede na to, da za prevzem dolga že osnovna zakonska predpostavka (sklenjena pogodba) ni izpolnjena in je že iz tega razloga tožbeni zahtevek utemeljen, so pravno neupoštevne pritožbene navedbe o tem, da je posamezne anuitete posojila odplačal toženčev sin oziroma njegova žena ter v čigavem imenu sta jih plačala, kot tudi navajanja o obvestilu upnika o prevzemu dolga in upnikovi privolitvi v prevzem dolga. Pritožba tudi nima prav, ko pravi, da bi tožeča stranka morala tožiti tudi sina tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč jasno obrazložilo, da gre v obravnavanem primeru za situacijo po 452. členu ZOR, po katerem tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota posameznika ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. Ker sta torej toženec in njegov sin solidarna dolžnika, ima tožeča stranka, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, skladno 416. členom OZ pravico terjati izpolnitev terjatve od vsakega od njiju.

Pritožba ni uspela izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).