Jedro

Oseba, ki ni bila udeležena v upravnem postopku, v katerem je bil izdan akt, ki ga želi izpodbijati pred sodiščem, mora najprej doseči udeležbo v postopku izdaje izpodbijanega akta, oziroma izpodbijati upravni akt, s katerim ji je bila ta pravica odrečena.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo inšpekcijskemu zavezancu A.A., naložila, da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo lesenega pritličnega objekta tlorisne velikosti 9,78 m x 8,44 m, zaključenega z dvokapno streho, vključno s temeljno betonsko ploščo, zgrajenega v naselju ..., na zemljišču parc. št. 865/15 k.o. ..., ta objekt na svoje stroške odstraniti ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (1. in 2. točka izreka). Poleg tega je za navedeni objekt izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ugotovila, da v inšpekcijskem postopku ni bilo stroškov postopka, navedla, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršbe ter inšpekcijskega zavezanca opozorila, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugi osebi (3. do 6. točka izreka). V obrazložitvi povzema izjavo inšpekcijskega zavezanca, po kateri je v letu 2010 odstranil star dotrajan lesen objekt in na istem mestu postavil obravnavani objekt, za katerega ni pridobil gradbenega dovoljenja. Iz zemljiške knjige izhaja, da je lastnik zemljišča Občina Trebnje, „ki pa s samo postavitvijo osnovnega objekta pred tremi leti nima nič“.

Drugostopenjski upravni organ je zato, da odločba ne bi protipravno posegla v pravice lastnika zemljišča, na katerem stoji obravnavani objekt, spremenil 3. točko izpodbijane odločbe, sicer pa je pritožbo inšpekcijskega zavezanca zavrnil. V obrazložitvi med drugim navaja, da gre v skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost za enostavni objekt, ki je zgrajen na zemljišču v lasti Občine Trebnje. Glede na to bi bilo za objekt potrebno gradbeno dovoljenje, ki ga inšpekcijski zavezanec nima, zato gre za nelegalno gradnjo. Namembnost objekta ne vpliva na njegovo legalnost, ZGO-1 pa v primeru nelegalne gradnje ne omogoča izreka drugačnih ukrepov od predpisanih in izrečenih.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da zahteva, da se ji prizna status stranke. Doslej ji status stranke ni bil priznan, saj organ, ki je vodil postopek, ni upošteval določb 44. člena ZUP, po katerih bi moral ves čas postopka paziti, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Ker tožnici kljub temu, da je lastnica zemljišča, na katerem stoji obravnavani objekt, ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, je prišlo tudi do bistvene kršitve postopka.

B.A in A.A. sta v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo izpodbijala vsebino zapisnika o njunem zaslišanju, ki je edini dokaz, na katerem sloni izpodbijana odločba. Ker jima ni bila dana ponovna možnost, da se izjasnita o okoliščinah gradnje obravnavanega objekta in o postopku njegove legalizacije, niso bila v celoti ugotovljena dejstva in okoliščine v zvezi s tem, kdo je dejansko inšpekcijski zavezanec, kateri predpisi so veljali v času gradnje in obnove objekta in o možnosti skorajšnje legalizacije objekta.

Tožnica zahteva tudi izdajo začasne odredbe, ker se v obravnavanem objektu izvaja dejavnost predšolske vzgoje za romske otroke. Z odstranitvijo tega objekta bi zato prišlo do nepopravljive škode pri tej dejavnosti, še posebno, ker je objekt tik pred legalizacijo.

Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožeča stranka v upravnem sporu lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Zato je v drugem odstavku istega člena določeno, da lahko zoper dokončen sklep, s katerim je bila osebi zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, vloži tožbo oseba, ki ji je bila pravica do udeležbe v postopku s tem sklepom zavrnjena. Glede na tako zakonsko ureditev lahko oseba s tožbo izpodbija vsebinske odločitve šele, če ji je pred tem priznan položaj udeleženca v postopku, bodisi na podlagi njene zahteve na prvi stopnji, z vložitvijo pritožbe ali s predlogom za obnovo postopka po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), bodisi z obvestilom organa v postopku o pravici, da se ga udeležuje (44. člen ZUP).

To pomeni, da mora oseba, ki ni bila udeležena v upravnem postopku, v katerem je bil izdan akt, ki ga želi izpodbijati pred sodiščem, najprej doseči udeležbo v postopku izdaje izpodbijanega akta, oziroma izpodbijati upravni akt, s katerim ji je bila ta pravica odrečena.

Tožnica v tožbi ne le povsem določno navaja, da ji v upravnem postopku ni bil priznan status stranke (drugi odstavek na četrti strani), temveč je to tudi eden od bistvenih tožbenih razlogov. Da bi bila tožnica stranka v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ne izhaja niti iz te ali iz drugostopenjske odločbe. Prav tako po vsebini ne gre za odločbi, s katerima bi bila tožnici odrečena pravica do udeležbe v postopku.

Tožnica torej vlaga tožbo, ne da bi ji bil v postopku izdaje izpodbijanega akta priznan položaj stranke ali stranskega udeleženca. To pomeni, da v skladu s 17. členom ZUS-1 nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper navedeno odločbo, zato je sodišče njeno tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Po določbi prvega odstavka 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače, po drugem odstavku istega člena pa sodišče na tožnikovo zahtevo lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Po teh določbah ZUS-1 je torej dovoljena tožba v upravnem sporu procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Povedano drugače: o začasni odredbi je mogoče odločati le, če je pri sodišču vložena tožba, ki je prestala predhodni preizkus po prvem odstavku 36. člena ZUS-1. Kot je obrazloženo zgoraj, obravnavana tožba tega preizkusa ni prestala, zato je moralo sodišče zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.