Jedro

Sodna praksa stoji na stališču, da se ne zahteva pisna oblika dogovora o skupni gradnji, prav iz razloga, ker se taki dogovori večinoma sklepajo v družinskih krogih, med sorodniki, kjer ni v navadi sklepanje v pisni obliki. Sta pa potrebna za nastanek oz. prenos lastninske pravice na podlagi takega dogovora dva pogoja in sicer: 1. obstoj dogovora o skupni gradnji in 2. dogovor o prenosu lastninske pravice na sograditelja, ki ni lastnik nepremičnine, na kateri se gradi.

Izrek

Pritožba tožene stranke po tožbi se zavrne in se v točki I. in II. izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbi tožene stranke po nasprotni tožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. izreka spremeni tako, da sedaj le-ta glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15 (petnajstih) dneh povrniti tožeči stranki 1.798,92 (tisoč sedemsto osemindevetdeset 92/100) EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.“ Tožena stranka po tožbi je dolžna v 15 (petnajstih) dneh povrniti tožeči stranki po tožbi 191,04 (sto enaindevetdeset 04/100) EUR stroškov postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. V nadaljevanju bo tožeča stranka po tožbi in tožena po nasprotni tožbi označena kot tožeča stranka, tožena stranka po tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi pa kot tožena stranka.

2. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo pri razsojanju o zahtevku po tožbi razsodilo, da je toženec dolžan izročiti tožnici nepremičnino parc. št. , k.o. , na kateri stojijo stanovanjska hiša, gospodarska poslopja in pomožni objekti z ident. št. prosto lastnih, solastnih in skupnih stvari (predvsem objekte in zemljišče) – I. točka izreka. Zavrnilo pa je primarni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženec zahteval ugotovitev, da je izključni lastnik vseh objektov na južnem delu parc. št. , k.o. , skupaj z zemljiščem, na katerem stojijo navedeni objekti, in parcelacijo tega dela parcele ter izdajo zemljiškoknjižne listine s strani tožnice. V zvezi s podrednim zahtevkom po nasprotni tožbi, je sodišče naložilo tožnici, da plača tožencu znesek 1.820,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2010 dalje do plačila ter v presežku, do vtoževanih 20.000,00 EUR zavrnilo podrejeni zahtevek po nasprotni tožbi (II. točka izreka). Tožencu je naložilo povrniti pravdne stroške v znesku 1.612,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje (III. točka izreka).

3. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu. Navaja, da je sodišče prve stopnje odvetniške stroške določalo glede na dosežen uspeh in ovrednotilo uspeh vsake od strank glede na celoto, torej glede na oba zahtevka skupaj. To je utemeljilo s tem, da naj bi bila oba zahtevka glede na vsebino neločljivo povezana. Pritožba se sklicuje na 15. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), kateri pod terminom iste zadeve ne uvršča tožbe in nasprotne tožbe. S tem, ko je sodišče zavrnilo primarni zahtevek po nasprotni tožbi in podredni zahtevek po nasprotni tožbi v delu za plačilo 18.180,00 EUR, je bil toženec z nasprotno tožbo v celoti neuspešen. Tožnica je pripoznala znesek 1.820,00 EUR in zato glede tega zneska ni mogoče šteti uspeha tožencu. Tožnica je bila po mnenju pritožbe v celoti uspešna tako po tožbi, kot tudi po nasprotni tožbi, zaradi česar bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati 100% za vsako zadevo posebej in ne skupaj. Sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

5. Toženec se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba znova uveljavlja ugovor pasivne legitimacije, ker je tožnica tožila s tožbo le toženca, ne pa tudi njegove žene, s katero skupaj posedujeta premičnine in živali, ki se nahajajo v objektih, katere s tožbo zahteva tožnica. Toženec vztraja, da je sporne objekte gradil sam, jih sam financiral, starši pa so mu prepustili celotno kmetovanje in gospodarstvo, zaradi česar je lastnik navedenih nepremičnin. Toženec je postal lastnik že na podlagi gradnje na tujem svetu s privoljenjem lastnika nepremičnine, prav tako pa je toženec postal lastnik navedenih nepremičnin na podlagi priposestvovanja. Glede na to niti ni bilo potrebno angažirati sodnega cenilca gradbene stroke, za katerega toženec ni imel denarnih sredstev. Neutemeljena je po mnenju pritožbe tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica tožencu plača le znesek 1.820,00 EUR, ker mnenje izvedenca Berdena nima ustrezne strokovne podlage, saj bi moral izvedenec oceniti gradbeno in ne prometne vrednosti nepremičnin. Pritožba se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

6. Pritožba toženca ni utemeljena, pritožba tožnice (zoper stroškovno odločitev) je utemeljena.

7. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Pri pregledu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP. Tudi ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen. Toženec in njegova žena nista enotna in nujna sospornika. Toženec tekom postopka ni dokazal, da spadajo sporni objekti v skupno premoženje. Z ženo sta uporabljala sporne objekte in sicer nepremičnine, last tožnice, ker so jima starši toženca uporabo dovolili iz razloga družinskih vezi med njimi in tožencem. Ker je torej izvirala legitimnost za uporabo spornih prostorov, preden so bili podarjeni tožnici, iz družinskega razmerja med starši in tožencem, je pravilno tožen na izročitev objektov le toženec. Tožbeni zahtevek pa je tudi oblikovan pravilno, tako da je povsem določno opredeljeno, da mora toženec izprazniti tudi predmete, ki so v solasti ali skupni lasti njega in njegove žene.

9. Nadalje sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in natančno ugotovilo, glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z nastankom lastninske pravice s priposestvovanjem in z gradnjo na tujem svetu, sprejelo je tudi pravilen zaključek glede nastanka lastninske pravice na podlagi dogovora o skupni gradnji, vendar z napačnimi materialno pravnimi razlogi.

10. Sodišče prve stopnje se je napačno postavilo na stališče, da mora biti dogovor o skupni gradnji v pisni obliki, in da ta pogoj ni izpolnjen, pa tudi če bi zavzeli dobrohotnejšo razlago, kot jo poimenuje sodišče prve stopnje, pri kateri se ne bi zahtevala pisnost dogovora, toženec ni dokazal, da sta imela njegova starša namen prenesti nanj zaradi skupne gradnje lastninsko pravico, ker so z darilno pogodbo prenesli lastninsko pravico na spornih nepremičninah na tožnico. Taki razlogi materialno niso pravilni. Sodna praksa stoji na stališču, da se ne zahteva pisna oblika dogovora o skupni gradnji, prav iz razloga, ker se taki dogovori večinoma sklepajo v družinskih krogih, med sorodniki, kjer ni v navadi sklepanje v pisni obliki. Sta pa potrebna za nastanek oz. prenos lastninske pravice na podlagi takega dogovora dva pogoja in sicer: 1. obstoj dogovora o skupni gradnji in 2. dogovor o prenosu lastninske pravice na sograditelja, ki ni lastnik nepremičnine, na kateri se gradi (v obravnavanem primeru toženec). Glede obstoja teh pogojev sodišče druge stopnje ugotavlja, da zanje toženec sploh ni podal nobene trditvene podlage. Toženec, na katerem je v tem primeru dokazno breme, da dokaže, da ima na spornih objektih lastninsko pravico, je tako v odgovoru na tožbo, kot tudi v nasprotni tožbi zatrjeval, da je gradil z lastnimi sredstvi in s privolitvijo lastnikov zemljišča, nikoli pa ni zatrjeval nobenega dogovora o gradnji, tudi ne, kdaj in kje bi ga naj sklenili, kot tudi ne, da bi se zaradi skupne gradnje prenesla lastninska pravica spornih nepremičnin nanj. Dokazni postopek je sicer pokazal, da so očitno toženec in njegovi starši gospodarili na kmetiji skupaj in živeli v skupnem gospodinjstvu ter gradili sporne objekte skupaj, saj so se, kot je izpovedala mati pravdnih strank, za gradnjo objektov odločili skupaj, ker je toženec želel garažo, njegova starša pa drvarnico in garažo. Vendar pa nezadostno trditveno podlago za obstoj dogovora o skupni gradnji ni moč nadomestiti z izpovedjo prič. Iz zakonskih določb o navajanju dejstev in izvajanju dokazov (prvi odstavek 7. člena, prvi odstavek 180. člena in 212. člen ZPP) namreč izhaja, da mora pravdna stranka najprej določno navesti pravno pomembna dejstva, ter predlagati dokaze za potrditev resničnosti teh dejstev. ZPP v določbi prvega odstavka 180. člena med obveznimi sestavinami tožbe navaja tudi dejstva, na katere tožnik opira zahtevek ter dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. V skladu z uveljavljenim razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena ZPP) mora stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Podobno določa tudi 212. člen ZPP. V teh zakonskih določbah gre za povezavo trditvenega in dokaznega bremena, ki neposredno vplivata na uspeh v sporu. Pogoj za uspeh pravdne stranke je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže. To pomeni, da mora najprej zatrditi dejstva, za njihovo dokazovanje pa predlagati dokaze. Glede na to obstoja dogovora o skupni gradnji brez ustrezne trditvene podlage sploh ni mogoče ugotavljati. Podan ni torej že prvi pogoj - dejstva o obstoju takega dogovora, čeprav dokazi morebiti celo kažejo v to smer, nenazadnje pa ni podanih ne trditev ne dokazov glede drugega pogoja, da sta imela starša pravdnih strank namen na toženca prenesti lastninsko pravico na spornih objektih.

11. Pravilen pa je zaključek sodišče prve stopnje glede pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ki ga je sodišče prve stopnje oprlo na določilo četrtega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), kar enako določa tudi 43. člen Stvarnopravnega zakonika. Pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je dobrovernost posestnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženec ni bil v dobri veri, saj je poznal zemljiškoknjižno stanje in se zavedal, da za gradnjo na spornih nepremičninah potrebuje dovoljenje svojih staršev.

12. Prav tako toženec ni mogel postati lastnik na podlagi 25. člena ZTLR, ki se uporabi v primeru, ko graditelj gradi z dovoljenjem lastnika, ker ni dokazal, da je gradnjo financiral izključno sam in bil torej on edini graditelj v smislu omenjene določbe. Glede na to, da je toženec skupaj s svojo ženo živel v hiši svojih staršev, s katerimi so skupaj gospodinjili in gospodarili na kmetiji, toženec pa za svoje bivanje ni plačeval nobene najemnine, o kmetovanju pa se je dogovarjal skupaj z očetom, prav tako o gradnji spornih objektov, ki so bili zgrajeni delno za potrebe toženca, delno pa za potrebe staršev pravdnih strank, toženec ni dokazal, da je gradnjo spornih objektov izvajal in financiral sam. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožencu ni uspelo dokazati, da ima na spornih objektih pravico do posesti, ki bi izključevala tožničino pravico zahtevati izročitev le-teh, ter pravilno ugodilo zahtevku tožnice in zavrnilo primarni zahtevek toženca po nasprotni tožbi.

13. Glede podrejenega zahtevka toženca na plačilo 20.000,00 EUR je glede zneska 1.820,00 EUR sodišče prve stopnje pravilno postopalo po določbi prvega odstavka 316. člena ZPP, ko ni presojala temelja toženčevega tožbenega zahtevka, ker ga je v prvi pripravljalni vlogi, vloženi v postopku po nasprotni tožbi v tej višini tožnica pripoznala. Glede preostanka, torej 18.180,00 EUR, pa se je sodišče prve stopnje postavilo na pravilno materialnopravno izhodišče in uporabilo določilo 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se uporablja na podlagi določila 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tak zahtevek ima, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, obogatitveno naravo in ne vrnitvene, kar pomeni, da je odločilnega pomena, za koliko je bila tožnica obogatena in ne koliko je dejansko toženec vložil v sporne nepremičnine. V primeru, kadar gre za nepremičnine je zato potrebno ugotavljati, koliko se je zaradi postavitve določenega objekta na določeni nepremičnini povečala vrednost te nepremičnine. V povečani vrednosti nepremičnine se bi namreč kazala morebitna obogatitev tožnice. Ne pa, kot zmotno zatrjuje toženec, v vrednosti vloženih sredstev v izgradnjo spornih objektov. Glede na to je bistveno pri uveljavljanju takšnega zahtevka, da tisti, ki se na obogatitev sklicuje, dokaže, za kolikor je bil pridobitelj dejansko obogaten. To pa je mogoče dokazati zlasti z izvedencem. Ker toženec ni založil predujma za izvedenca in tudi sicer z drugimi dokazi ni dokazoval, da je tožnica kakorkoli obogatena, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni uspel dokazati obogatitev na strani tožnice. Glede na to je bil toženčev podrejeni zahtevek po nasprotni tožbi pravilno zavrnjen.

14. Ker sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in glede odločitve o glavni stvari pod točko I. in II. izreka potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

15. Utemeljena pa je pritožba tožnice glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Upoštevaje dejstvo, da je tožnica pripoznala podrejeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi v prvi pripravljalni vlogi po njeni vložitvi, takoj po prejemu mnenja sodnega cenilca M. B., je bilo potrebno postopati po določilu 157. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če tožena stranka (po nasprotni tožbi) ni dala povoda za (nasprotno) tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na (nasprotno) tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, ji mora tožnik ( po nasprotni tožbi) povrniti pravdne stroške. Pritožba ima prav, da je tožnica uspela v celoti kot toženka po nasprotni tožbi, ker je sodišče prve stopnje toženčevemu podrejenemu zahtevku ugodilo le v delu, v katerem je tožnica del zahtevka pripoznala. Glede na to je toženec dolžan tožnici povrniti vse njene pravdne stroške, ki ji jih je odmerilo kot potrebne (in kar ni pritožbeno grajano) sodišče prve stopnje in sicer v znesku 1.798,92 EUR.

16. Ker je tožnica s pritožbo v celoti uspela, ji je toženec dolžan povrniti stroške postopka s pritožbo. O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP, pri čemer je tožnici skladno z določilom 155. člena ZPP priznalo samo potrebne stroške, ki jih je upoštevaje tretji odstavek 163. člena ZPP priglasila. Pri tem je sodišče druge stopnje upoštevalo določila Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Tako je tožnici priznalo 139,20 EUR za pritožbo na podlagi tar. št. 3210 in poštne storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter 20% DDV (tar. št. 6007), skupaj 191,04 EUR.

17. Pooblaščenec tožnice je pritožbo toženca prejel 29.6.2011, odgovor nanjo pa je vložil 15.7.2011, kar je po preteku 15 dnevnega roka, zato sodišče druge stopnje odgovora na pritožbo v pritožbenem postopku ni upoštevalo (določilo drugega odstavka 343. člena ZPP).