Jedro

V primeru sporazumne sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, prejšnje ni treba posebej odpovedati.

Strah pred izgubo zaposlitve, ki temelji le na lastnem prepričanju pogodbene stranke (delavca), ne more biti razlog za uspešno uveljavljanje neveljavnosti podpisane pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "II. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 51,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2013, ki je bila med strankama sklenjena za civilno osebo za nedoločen čas od 1. 10. 2013 dalje za formacijsko dolžnost administrator IV-II v .... Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti njegove stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 747,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 29. 8. 2013 sklenjena za civilno osebo, z ukazom št. ... pa je bil razporejen na formacijsko dolžnost poveljnik oddelka. Kot bistveno izpostavlja, da mu je tožena stranka v podpis posredovala izpodbijano pogodbo o zaposlitvi, ne da bi pred tem odpovedala prej veljavno pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 4. 2009. Pogodba o zaposlitvi z dne 21. 4. 2009 je zato še vedno v veljavi. Navaja, da je imel v zvezi z novo pogodbo o zaposlitvi določene pripombe, ki jih tožena stranka ni želela upoštevati. Čez mizo mu je bila nato vržena nova pogodba o zaposlitvi z navedbo, naj jo podpiše, ali odide. V postopku na prvi stopnji je povedal, da se je grožnja, zaradi katere je podpisal pogodbo, odražala v tem, da mu je bilo jasno, da mu bo prejšnja pogodba o zaposlitvi prenehala, če ne bo podpisal nove. V tem primeru bi ostal brez dela, to pa je edini razlog, da je novo pogodbo o zaposlitvi tudi podpisal. Uveljavlja zmotnost stališča sodišča prve stopnje, da strah ni bil utemeljen, ker je bila tudi v novi pogodbi o zaposlitvi dogovorjena zaposlitev za nedoločen čas. Med zaposlitvama v civilni in vojaški formaciji je namreč bistvena razlika. Uveljavlja, da mu je bila odvzeta možnost izpodbijanja odpovednega razloga, kar je njegova zakonska pravica. Navaja, da sta stranki glede vprašanja utemeljenega strahu ob podpisu nove pogodbe o zaposlitvi podali dokazne predloge, ki jih je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, saj glede na določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid. Uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo (glede odločitve o stroških postopka).

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba. Izpodbijana sodba namreč vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti med seboj niso v neskladju, niti niso v nasprotju z izrekom sodbe, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo lahko preizkusilo.

6. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da sta stranki glede vprašanja, ali je bil pri tožniku v času podpisa nove pogodbe o zaposlitvi prisoten utemeljen strah, podali dokazne predloge, ki jih je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. Pritožba namreč v zvezi s tem niti ne navede, katere dokazne predloge je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo, zato tega pritožbenega očitka ni mogoče preizkusiti.

7. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva ugotovitev neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2013, ki je bila med njim in toženo stranko sklenjena za civilno osebo za nedoločen čas od 1. 10. 2013 dalje za formacijsko dolžnost administrator IV-II v.... Med strankama na prvi stopnji ni bilo sporno, da je bil tožnik pri toženi stranki sicer zaposlen vse od leta 1991 dalje.

8. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da je pogodba o zaposlitvi z dne 29. 8. 2013 neveljavna, ker je bila sklenjena za civilno in ne za vojaško osebo. Med strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je bil tožnik z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (V nadaljevanju: ZPIZ) z dne 24. 4. 2012 zaradi posledic bolezni razvrščen v III. kategorijo invalidnosti ter da mu je bila tožena stranka na podlagi te odločbe dolžna zagotoviti pravico do premestitve. Delo, ki ga je opravljal do tedaj, namreč glede na ugotovljene omejitve (delo v ropotu do 80 dB, ne na delu, kjer se zahteva normalen sluh in ne na višini) za tožnika ni bilo več ustrezno. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da tožnik ni izpodbijal niti izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 14. 3. 2012 niti zgoraj navedene odločbe ZPIZ z dne 21. 4. 2012, ter na podlagi dejstva, da je bila v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 53/2015 (prej Pd 232/2013) ugotovljena zakonitost ocene njegove delovne sposobnosti in preostale delovne zmožnost z dne 15. 10. 2012, zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za civilno osebo za nedoločen čas. Da je bilo delo "administrator V" s polnim delovnim časom za tožnika ustrezno, je na prošnjo tožene stranke v dopolnilnem mnenju z dne 17. 5. 2013 potrdil tudi ZPIZ. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev, tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bil z ukazom št. ... razporejen na formacijsko dolžnost poveljnik oddelka, saj to za odločitev ni bistveno. Tožnik namreč za delo na tem delovnem mestu ni bil več zmožen, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko mu je v podpis ponudila izpodbijano pogodbo o zaposlitvi.

9. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka tožniku dolžna ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določbo drugega odstavka 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) se namreč sklene nova pogodba o zaposlitvi, če se spremeni naziv delovnega mesta oziroma vrsta dela, ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi mu tožena stranka morala pred ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi odpovedati pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 4. 2009 ter da je iz tega razloga pogodba o zaposlitvi z dne 21. 4. 2019 še vedno veljavna. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v primeru sporazumne sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, prejšnje ni treba posebej odpovedati. Stališče, da je mogoče delavcu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto brez predhodne odpovedi do tedaj veljavne pogodbe o zaposlitvi, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 39/2013 z dne 28. 5. 2013. Navedena sodba se sicer nanaša na 47. člen prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), vendar je določba 47. člena ZDR v bistvenem enaka sedaj veljavni določbi 49. člena ZDR-1. V postopku na prvi stopnji med strankama ni bilo sporno, da je tožnik izpodbijano pogodbo o zaposlitvi podpisal. V pritožbi sicer vztraja pri navedbah, da je imel v zvezi s to pogodbo o zaposlitvi določene pripombe, ki jih tožena stranka ni želela upoštevati, vendar to na veljavnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi nima nobenega vpliva. Ker je tožnik s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi pristal na to, da prejšnja pogodba o zaposlitvi preneha, je neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje, da mu je tožena stranka s svojim ravnanjem odvzela pravico do izpodbijanja obstoja zakonitega odpovednega razloga.

10. Tožnik je tožbeni zahtevek nadalje utemeljeval z navedbami, da je pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 8. 2013 podpisal iz strahu pred izgubo zaposlitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (predvsem na podlagi izpovedi tožnika) zaključilo, da sklenjena pogodba o zaposlitvi tudi iz tega razloga ni neveljavna. To stališče je pravilno. V skladu s prvim odstavkom 45. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) lahko namreč stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzročil utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožniku v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 8. 2013 ni nihče grozil, da bo v primeru, če odkloni podpis ponujene pogodbe, izgubil zaposlitev pri toženi stranki, kot tudi nihče pri njem ni povzročil utemeljenega strahu v smislu drugega odstavka 45. člena OZ. Tožnik v pritožbi navaja, da mu je bilo jasno, da mu bo v primeru, če ponujene pogodbe o zaposlitvi ne bo podpisal, prenehala tudi prejšnja, vendar v skladu z zgoraj citirano določbo prvega odstavka 45. člena OZ strah (pred izgubo zaposlitve), ki temelji le na lastnem prepričanju pogodbene stranke (delavca), ne more biti razlog za uspešno uveljavljanje neveljavnosti podpisane pogodbe o zaposlitvi.

11. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 747,50 EUR, čeprav gre v obravnavani zadevi za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore namreč peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice. Tega tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala, zato je sodišče prve stopnje odločilo napačno, ko je stroške postopka tožene stranke naložilo v plačilo tožniku. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa le zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

12. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker ostali pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v I. točki izreka potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožnik je s pritožbo delno uspel (uspel je z zneskom 747,50 EUR od izpodbijanega zneska 9.317,54 EUR), zato mu je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v skladu s pritožbenim uspehom. Tožnik je v pritožbi v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09) in glede na vrednost spornega predmeta (9.317,54 EUR) utemeljeno priglasil 639,28 EUR pritožbenih stroškov (tj. 504,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT ter 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT), zato mu je tožena stranka, glede na pritožbeni uspeh (8 %), dolžna povrniti 51,14 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo stroškov za fotokopiranje in tiskanje po tar. št. 6000 ZOdvT, ker nastanka in višine teh stroškov ni izkazal.