Jedro

Prvostopenjski organ je pravilno predlog za obnovo postopka, ki je bil vložen po preteku petletnega roka, določenega v tretjem odstavku 252. člena ZUP/86, zavrgel. Navedeno določbo je treba razlagati tako, da po poteku petih let od dneva vročitve odločbe strankam, ki so sodelovale v postopku, obnove ni več mogoče predlagati niti uvesti po uradni dolžnosti (izjeme so določene le v četrtem odstavku 252. člena ZUP/86), in da so na navedeni zakonski rok vezane vse zainteresirane osebe, to je poleg strank v postopku in upravnega organa, ki je postopek vodil, tudi osebe, ki bi morale sodelovati v postopku, pa jim možnost udeležbe ni bila dana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnika za obnovo upravnega postopka vračila premoženja A.A. za del zahtevka, ki je bil končan z delno odločbo Občine Žalec, Sekretariata za družbeno ekonomski razvoj in finance št. D 321/352/92-03-LH z dne 4. 10. 1994. V obrazložitvi je navedel, da predlog za obnovo postopka ni utemeljen, ker ga ni vložila upravičena oseba, predlog za obnovo postopka bi lahko vložila le Republika Slovenija, ne pa Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (tožnik).

Drugostopni organ je pritožbo zavrnil, v obrazložitvi pa navaja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ker je predlog za obnovo postopka, ki ga je vložil tožnik iz razloga po 9. točki 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), prepozen, saj je bil vložen po poteku objektivnega roka – petih let od vročitve odločbe toženi stranki, kot je določen v tretjem odstavku 252. člena ZUP/86. Delna odločba je bila izdana dne 4. 10. 1994, dne 2. 11. 1994 je postala pravnomočna, vloga za obnovo postopka pa je bila vložena dne 9. 2. 2000, torej po preteku petletnega objektivnega roka, računanega od vročitve odločbe denacionalizacijski upravičenki. Ugotavlja, da ni podana nobena od izjem iz četrtega odstavka 252. člena ZUP/86. Tožnik v tožbi navaja, da je pred Upravno enoto v Žalcu tekel denacionalizacijski postopek ter bila izdana delna odločba z dne 4. 10. 1994, s katero so bile upravičenki vrnjene nepremičnine parc. št. 287/1, 287/2 in 288/1, vse k.o. …. Upravni organ je kot zavezano stranko štel Gozdno gospodarstvo Celje, čeprav gre za gozdove, ki so prišli v last Republike Slovenije in so v upravljanju tožnika na podlagi 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetja (ZLPP) oziroma 14. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (ZSKZ). Zavezana stranka – tožnik v postopek ni bil vključen in mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, s tem pa mu je bilo kršeno določilo 51. in 60. člena ZDen ter 20. člena ZSKZ. Sporna odločba je bila zavezani stranki preko zakonitega zastopnika vročena 3. 2. 2000. Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 249. člena ZUP/86. Sodelovanje je pomembno, ker upravni organ ni upošteval določila ZDen, ki izključuje kot upravičence do denacionalizacije osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Ob pravilni uporabi ZDen ni bilo podlage za vračilo premoženje. Meni, da je toženka določila ZUP/86, o prekoračitvi objektivnega roka v smislu tretjega odstavka 252. člena ZUP/86 napačno uporabila. Obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena ZUP/86 deluje absolutno in sam po sebi pomeni bistveno kršitev postopka. Časa od vročitve odločbe ni mogoče šteti samo od vročitve nasprotni stranki, ki je sodelovala v postopku. Pojem stranke je potrebno tolmačiti tako, kot to določa ZUP. Stranka postopka je vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je bil začet postopek ali zoper katero teče postopek, torej v tem primeru Sklad. Organ, ki vodi postopek, mora ves čas skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi. Kolikor bi stališče drugostopnega organa vzdržalo, bi bila kršena temeljna načela, ki jih mora spoštovati upravni organ pri odločanju. Glede na to, da je tožnik prejel delno odločbo 3. 2. 2000, je predlog za obnovo vložil ne samo znotraj subjektivnega 30-dnevnega roka, pač pa tudi petletnega objektivnega roka. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno štetje objektivnega roka, določenega v tretjem odstavku 252. člena ZUP/86. Iz navedene določbe izhaja, da se po preteku petih let od vročitve odločbe stranki obnova ne more več predlagati in tudi ne uradno uvesti. Iz četrtega odstavka 252. člena ZUP/86 pa izhaja, da se izjemoma lahko predlaga oziroma uvede obnova tudi po preteku petih let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 5. točki 249. člena tega zakona – torej ne na podlagi razloga iz 9. točke 249. člena ZUP/86, kot je predlog za obnovo postopka utemeljil tožnik.

Po mnenju sodišča je upravni organ pravilno predlog za obnovo postopka, ki je bil vložen po preteku petletnega roka, določenega v tretjem odstavku 252. člena, zavrgel. Glede na upravnosodno prakso, ki je potrjena s strani Vrhovnega sodišča, izhaja, da je določbo tretjega odstavka 252. člena ZUP/86 treba razlagati tako, da po poteku petih let od dneva vročitve odločbe strankam, ki so sodelovale v postopku, obnove ni več mogoče predlagati niti uvesti po uradni dolžnosti (izjeme so določene le v četrtem odstavku 252. člena ZUP/86), in da so na navedeni zakonski rok vezane vse zainteresirane osebe, to je poleg strank v postopku in upravnega organa, ki je postopek vodil, tudi osebe, ki bi morale sodelovati v postopku, pa jim možnost udeležbe ni bila dana (odločbe Vrhovnega sodišča I Up 378/2002, I Up 323/99, I Up 1006/2003, X Ips 464/2009). Izpodbijani prvostopenjski sklep od prakse Vrhovnega sodišča ne odstopa, zato je sodišče tožbo zavrnilo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.