Jedro

Če sodba sodišča prve stopnje sploh nima razlogov o obrestnem delu zahtevka, je ni mogoče preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v odločitvi glede obresti od glavnice 4.000,00 DEM v tolarski protivrednosti razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V preostalem delu (to je glede plačila glavnice 4.000,00 DEM v tolarski protivrednosti in glede plačila pravdnih stroškov v znesku 20.050,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje) se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti 4.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, s pogodbenimi obrestmi v višini, kot jih priznavajo banke za nemške marke za vloge na vpogled v kraju izpolnitve od 21. maja 1992 dalje do plačila ter zamudne obresti v višini kot jih priznavajo banke za hranilne vloge v nemških markah na vpogled v kraju izpolnitve od 21. maja 1992 do plačila ter mu povrniti nastale pravdne stroške v višini 20.050,00 SIT, v roku 15 dni, pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv. Predvsem iz obrestnega dela ni jasno, kakšne obresti je toženec dolžan plačati, ali pogodbene ali zamudne, izrek vsebuje dvoje vrst obresti. Toženec si ne more predstavljati, da mu je sodišče naložilo plačilo obeh vrst obresti. Ob taki razlagi sicer nerazumljivega izreka pa gre za zmotno uporabo določb Zakona o obligacijskih razmerjih. Navaja tudi, da je sodišče prve stopnje tudi povsem prezrlo, da je toženec tožniku 1.500,00 DEM že plačal. Pritožba je delno utemeljena. Pritrditi je pritožbi, da izrek izpodbijane sodbe vsebuje dvoje vrst obresti. Vendar pa pritožbeno sodišče te odločitve sodišča prve stopnje glede obresti ni moglo preizkusiti, saj izpodbijana sodba o obrestnem delu zahtevka nima razlogov. Tožnik je v tožbi zahteval plačilo 10% mesečnih pogodbenih obresti od glavnice 377.580,00 SIT od 21.5.1992 do vračila, nato pa od izdaje sodbe do plačila še zamudne obresti po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti. O tem, kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, v kolikšnem obsegu je utemeljen zahtevek tožnika glede obresti, pa sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Ker sodba sodišča prve stopnje torej sploh nima razlogov o obrestnem delu zahtevka, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Zato je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi glede obresti od glavnice 4.000,00 DEM v tolarski protivrednosti razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje ( prvi odstavek 369. člena ZPP/77). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje presodi, v kakšnem obsegu je utemeljen zahtevek tožnika glede obresti od glavnice 4.000,00 DEM v tolarski protivrednosti ( pri tem je potrebno opozoriti na določilo člena 399/1 Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je kogentne narave), nato pa naj za svojo odločitev navede tudi prepričljive razloge, tako, da bo sodbo mogoče preizkusiti. V preostalem delu, to je glede plačila glavnice 4.000,00 DEM v tolarski protivrednosti in plačila pravdnih stroškov, pa je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ( 368. člen ZPP/77), saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih sodbo sodišča prve stopnje izpodbija pritožnik, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (pri tem je potrebno omeniti, da na prekoračitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, tožbeni zahtevek se je namreč glasil na plačilo glavnice v slovenskih tolarjih, odločitev v prvostopni sodbi pa se glasi na plačilo DEM v tolarski protivrednosti). Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo, da je toženec tožniku 1.500,00 DEM že plačal. Sodišče druge stopnje se s takšno pritožbeno trditvijo ne strinja. Sodišče prve stopnje ni prezrlo tega, da naj bi toženec tožniku 1.500,00 DEM že plačal, ampak je ocenilo, da toženec takšne svoje trditve o vračilu zneska 1.500,00 DEM ni dokazal. Sodišče druge stopnje se strinja s takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Glede na to, da je tožnik tožencu kot posojilo dejansko izročil 4.000,00 DEM, kar je priznal tudi sam toženec, bi moral namreč toženec dokazati, da je del posojenega zneska že vrnil. Za takšno trditev pa toženec tekom postopka na prvi stopnji ni predložil nobenega dokaza, nobenega dokaza pa ne ponudi niti sedaj v pritožbi. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku na plačilo glavnice 4.000,00 DEM v tolarski protivrednosti ugodilo. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tudi glede odločitve o pravdnih stroških, saj je tožnik uspel s pretežnim delom svojega zahtevka ( to je v celoti glede plačila glavnice). Takšna odločitev temelji na določbi tretjega odstavka 154. člena ZPP/77 in prvega odstavka 166. člena ZPP/77. Na podlagi določbe tretjega odstavka 166. člena ZPP/77 je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 29/90 in RS, št. 55/92.