Jedro

Delež na skupnem premoženju (po členih 51/1 in 59 ZZZDR in 32 ZD) se lahko uveljavlja tudi le na delu premoženja, ki predstavlja določeno celoto, kadar je prišlo do povečanja le na tem delu. Povečanje vrednosti kot podlaga za ugotovitev deleža na skupnem premoženju, pa predstavlja tudi spremembo kulture parcele, ker se je njena vrednost nekajkrat povečala zaradi ureditve trajnih nasadov.

Izrek

Reviziji obeh pravdnih strank se zavrneta kot neutemeljeni. Predlog tožene stranke za priznanje stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno tožbenemu zahtevku tožnikov ugodilo, tako da je priznalo v korist druge tožeče stranke izločitev iz zapuščine po pok. P.S. 4/10 s parc.št. 2084, 2086 in 2082/1 ter 2355, medtem ko je višji tožbeni zahtevek na izločitev zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo zahtevek obeh tožečih strank zoper toženo stranko M.L., da naj se ugotovi, da je zaradi prejetih daril pok. P.S. že dedno odpravljena po njem. Glede stroškov pa je odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo toženih strank kot neutemeljeno, pritožbi tožečih strank pa je delno ugodilo tako, da je razveljavilo odločitev o zahtevku, da druga tožena stranka ni dedno odpravljena (s čimer je očitno pritožbo teh strank v preostalem delu zavrnilo). Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržalo h končni odločbi.

Zoper pravnomočni del sodbe sta vložili revizijo obe pravdni stranki. Tožeča stranka je uveljavljala v reviziji bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da se razveljavi sodba v zavrnilnem delu. V razlogih navaja, da vztraja na pritožbenih razlogih.

Tožena stranka uveljavlja prav tako revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se omenjena sodba spremeni tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek ali pa naj se sodba razveljavi. Ocenjuje, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje v nasprotju z izrekom pod 1. in 2. odstavkom sodbe in da so tudi razlogi v medsebojnem nasprotju. Izvedeniški mnenji nista ocenjeni celovito ter pritožbeno sodišče tudi ni zavzelo stališča do pritožbenih trditev tožeče stranke. Nasadi na spornih parcelah so zanemarjeni, medtem ko posestvo ni bilo zanemarjeno v času, dokler je bil še živ zapustnik P.S. To dokazuje, da je dobro gospodaril le zapustnik in da zahtevek tožnikov za izločitev ni utemeljen. Zapustnik je namreč vzdrževal kmetijo tako, da je vanjo vlagal svojo pokojnino ter izkupiček od prodanega premoženja v L. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno, ker je bilo ob ugotovljenem dejanskem stanju delno ugodeno tožbenemu zahtevku. Revidenta menita, da z zasaditvijo trajnih nasadov na zemljišču ni mogoče pridobiti lastninske pravice, pa četudi bi vrednost nasadov presegala vrednost zemljišč.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in obema nasprotnima strankama, ki na reviziji nista odgovorili (člen 390/3 zakona o pravdnem postopku, nadalje ZPP).

Revizija ni utemeljena.

K reviziji toženih strank: Po oceni revizijskega sodišča ni podan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. ali 1. odstavka 354. člena ZPP (1. odstavek 385. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je o vseh pomembnih razlogih pritožbe toženih strank zavzelo stališče, svojo odločitev pa je v razlogih sodbe pojasnilo zadosti razumljivo in izčrpno, zato v postopku na drugi stopnji ni bila zagrešena bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se v pritožbi izrecno uveljavlja. Ob tem pa revizijsko sodišče še ugotavlja, da ni bila zagrešena niti kršitev postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP).

Na dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje je revizijsko sodišče vezano, ker je ugotovilo, da sta tako sodišče druge kot prve stopnje zaradi pravilnih materialnopravnih izhodišč ugotovili vse odločilne okoliščine spora in zato ni bil podan položaj iz 2. odstavka 395. člena ZPP. Na podlagi izvedeniških mnenj dveh izvedencev kmetijske stroke je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je vrednost v tožbenem zahtevku navedenih štirih parcel nekajkrat porastla zaradi nasadov trt in drevja ter dalje, da sta k nastanku te vrednosti v pomembnem obsegu prispevali z delom in sredstvi obe tožeči stranki. Take ugotovitve so tako po temelju kot višini dajale zanesljivo oporo za zaključek, da je utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi določb 1. odstavka 51. in 59. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (nadalje ZZZDR), tožbeni zahtevek druge tožeče stranke pa na podlagi določb 32. člena zakona o dedovanju (nadalje ZD), v skupni višini obeh do 4/10. Kar zadeva v reviziji še posebej grajano sedanje stanje zadevnih nepremičnin, je opozoriti, da je pravno odločilno tisto stanje, ki je obstajalo na dan zapustnikove smrti, sicer pa je možno po mnenju predvsem izvedenca doseči polno rodnost obeh vrst kultur že v krajšem časovnem obdobju. V reviziji zastopano stališče, da z zasaditvijo trajnih nasadov na zemljišču ni mogoče pridobiti lastninske pravice na nepremični do določenega deleža na pravni podlagi 1. odstavka 51. člena ZZZDR ali 32. člena ZD, ni utemeljeno in je v direktnem nasprotju s tu navedenimi določili citiranih zakonov. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

K reviziji tožeče stranke: Revizija tožečih strank ni obrazložena, zaradi česar je revizijsko sodišče lahko preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki ni ugodno za tožeči stranki, le v okviru naložene uradne dolžnosti po 386. členu ZPP. Pri takem preizkusu je ugotovilo, da na škodo tožečih strank ni bila zagrešena kršitev postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi je revizijsko sodišče reviziji obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni (člen 393 ZPP).

Ker tožena stranka, ki je uveljavljala stroške revizijskega postopka, z revizijo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške revizijskega postopka (člen 166 v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).