Jedro

Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, v kateri je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev tožnice.

Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 4. 10. 2011 in plačilo dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače od 14. 10. 2011 dalje z zamudnimi obrestmi (točka I. izreka). Zavrnilo je prvi podredni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala plačilo dodatka za dvojezičnost v višini 3 % osnovne plače od 14. 10. 2011 dalje (točka II. izreka). Zavrnilo je tudi drugi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala, da jo ta pozove nazaj na delovno mesto svetovalke s šifro ... ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, ki bi ji šle, če je tožena stranka ne bi premestila na drugo delovno mesto, še zlasti dodatek za znanje italijanskega jezika v višini 6 % osnovne plače od 14. 10. 2011 dalje in plačilom razlike med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejela, če bi ji bil obračunan tudi 6 % dodatek za dvojezičnost z zamudnimi obrestmi (točka III. izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 372,50 EUR v roku 15 dni (točka IV. izreka).

Zoper navedeno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji), zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita kršitev 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj meni, da se izrek sodbe ne da preizkusiti z obrazložitvijo sodbe, ker je odločitev sodišča glede utemeljenih razlogov za premestitev tožnice kot tudi razlogov glede izpolnjevanja pogojev znanja italijanskega jezika glede na listinske dokaze in pričanja prič v nasprotju z izrekom sodbe. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, ki je zakonitost premestitve utemeljevalo s predložitvijo potrdila o znanju jezika narodne skupnosti. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za premestitev tožnice in je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je bila premestitev tožnice utemeljena, ostala neobrazložena. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izjave tožnice na naroku dne 18. 1. 2013, da ni vedela, da mora v času sprejema nove sistematizacije dostaviti kakršnokoli potrdilo, ker je bila v bolniškem staležu in kasneje na porodniškem dopustu. Navedeni izjavi tožena stranka ni nasprotovala, priča A.A. je celo navedel, da je bil seznanjen s strani tožničinega nadrejenega, da je tožnica na porodniškem dopustu in da bo potrdilo dostavila. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih trditev glede prekluzije utemeljenega razloga za premestitev. Navaja, da je tožena stranka za utemeljeni razlog za premestitev vedela že prej, pred sporno sistematizacijo. Ob podaji aneksa, kot tudi izpodbijanega sklepa o premestitvi, tožena stranka ni imela razloga za premestitev oziroma je bila v tem razlogu že prekludirana. Sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo, ali so bili v konkretni premestitvi utemeljeni razlogi za premestitev. Opozarja, da razlogov za premestitev ni možno enačiti z izpolnjevanjem posebnih pogojev za zasedbo delovnega mesta. Poudarja, da je bila tožnica že pred prevedbo v maju 2008 z aneksom premeščena na delovno mesto „svetovalec“ šifro ..., na katerem je bil določen dodatek 6 %. Tudi na dan sklenitve aneksa je tožnica imela v personalni mapi enako potrdilo, kot ga je predložila v sodnem postopku in je zato upravičeno menila, da izpolnjuje pogoje, ker jih je za priznanje dodatka izpolnjevala že pred prevedbo 1. 8. 2008. Priča A.A. je izpovedal, da je bil razlog za premestitev tožnice neizpolnjevanje pogojev oziroma nedostava potrdila o višjem znanju italijanskega jezika, kar pa ne predstavlja zakonitega razloga za premestitev. Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s pozivom tožnici, da dostavi potrdilo o znanju italijanskega jezika. Tožena stranka namreč ni izkazala, da je storila vse, da bi tožnici omogočila določen rok za dostavo ustreznega potrdila in je tožnica upravičeno menila, da potrdila o obiskovanju tečajev, ki so bila že v njeni personalni mapi, zadostujejo. Tožnica bi morala biti v enakem položaju kot ostali zaposleni, ki jih je tožena stranka pozivala na predložitev potrdila. V tem obsegu je bila tožnica diskriminatorno premeščena, ker ni imela enakega položaja kot vsi ostali zaposleni. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožba, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj in jo je mogoče preizkusiti. Prav tako ni podanih nasprotjih med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva razveljavitev sklepa o premestitvi z dne 4. 10. 2011 in priznanje dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače. S prvim podrednim tožbenim zahtevkom tožnica uveljavlja plačilo dodatka za dvojezičnost v višini 3 % osnovne plače. Z drugim podrednim tožbenim zahtevkom pa zahteva poziv nazaj na delovno mesto svetovalke s šifro ... s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja, ki bi ji šle, če je tožena stranka ne bi premestila na drugo delovno mesto, s priznanjem dodatka za znanje italijanskega jezika v višini 6 % osnovne plače od 14. 10. 2011 dalje in plačilom razlike med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejela, če bi ji bil obračunan tudi 6 % dodatek za dvojezičnost. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in oba podredna tožbena zahtevka, ker je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev tožnice na delovno mesto “svetovalka”, pri katerem znanje jezika italijanske narodne skupnosti ni pogoj za opravljanje dela. Pritožbeno sodišče se z bistvenimi dejanskimi zaključki in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Po določbi 1. odstavka 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe) se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Po določbi 2. odstavka 147. člena ZJU je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Javni uslužbenec se v skladu z določbo 1. odstavka 149. člena ZJU zaradi delovnih potreb premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če so podani poslovni razlogi; če je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delovno mesto; če predstojnik oceni, da jemogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa; če se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne obremenitve in v drugih primerih, ki jih določa zakon.

Na podlagi določb 17. člena ZJU se za delovna mesta javnih uslužbencev, ki morajo na podlagi zakona kot uradni jezik uporabljati jezik narodne skupnosti, kot pogoj določi tudi znanje tega jezika. Na podlagi 6. točke 6. člena ZJU se pogoji in naloge na posameznih delovnih mestih opredelijo v aktu o sistematizaciji. V 28. členu Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji) je določeno, da pripada dodatek za dvojezičnost javnim uslužbencem, ki delajo na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela. V določbi 28. člena ZSPJS so določene tudi okvirne višine tega dodatka (razpon 3 % - 6 % za javne uslužbence), določitev konkretne višine pa je za javne uslužbence prepuščena predstojniku, na osnovi zahtevane stopnje znanja jezika narodne skupnosti ter dejanske uporabe tega jezika pri opravljanju dela.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pred sporno premestitvijo zaposlena na delovnem mestu “svetovalka” s šifro ... v Oddelku A., Sektor za B., kjer je prejemala dodatek za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z dne 4. 10. 2011 tožnico premestila na delovno mesto “svetovalka” s šifro ..., v Sektorju za B., pri katerem kot pogoj za opravljanje dela ni bilo določeno znanje jezika narodne skupnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno, da je edina razlika med delovnim mestom s šifro ... in delovnim mestom s šifro ... v tem, da se pri prvem kot pogoj za opravljanje dela zahteva znanje jezika italijanske narodne skupnosti na višjem nivoju, medtem ko pri drugem tega pogoja za opravljanje dela ni. Tožena stranka je premestitev tožnice utemeljevala z delovnimi potrebami, in sicer s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest. Tožena stranka je s spremembo sistematizacije delovnih mest v Davčnem uradu C. drugače organizirala delovni proces tako, da ga je prilagodila izvajanju nalog organa upoštevaje pravico pripadnikov italijanske narodne skupnosti do uporabe lastnega jezika ter upoštevanje ekonomično in smotrno rabo javnih sredstev. Pri tem je določila delovna mesta, pri katerih se kot pogoj za opravljanje dela zahteva znanje jezika narodne skupnosti in delovna mesta, kjer ta pogoj ni določen.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je bila premestitev tožnice opravljena zakonito. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, pri čemer je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika italijanske narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za tožničino premestitev. Organizacija dela je stvar odločitve delodajalca. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu ni zakonitost sistematizacije delovnih mest, ki jo je sprejela tožena stranka, saj je le-ta lahko le predmet presoje v kolektivnem sporu. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da razlog za tožničino premestitev s strani tožene stranke v postopku ni dokazan. Razlog za premestitev je ravno v spremenjeni sistematizaciji dela, zaradi katere je prišlo do zmanjšanega števila delovnih mest, za katera se zahteva znanje jezika italijanske narodne skupnosti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o prekluziji utemeljenega razloga za premestitev. ZJU niti ZSPJ ne določata roka, na katerega bi bil delodajalec vezan pri izvedbi premestitve.

Glede na navedeno, ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni predložila ustreznega potrdila o znanju jezika narodne skupnosti za delo na delovnem mestu, kjer je kot pogoj predpisano znanje jezika narodne skupnosti (kjer je bila tožnica zaposlena pred premestitvijo) niso pravno odločilna za presojo zakonitosti premestitve. Nenazadnje navedene trditve niti niso bile v trditveni podlagi tožene stranke, s katerimi je tožena stranka utemeljevala tožničino premestitev. Kot že rečeno so bistvene ugotovitve, da je tožena stranka dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev in s tem zakonit razlog za premestitev. Da je tožena stranka pri premestitvi opravila preverjanje izpolnjevanja pogojev znanja jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju, pa je v skladu z določbo 2. odstavka 147. člena ZJU, kjer je določeno, da je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, s katerimi izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede nepredložitve ustreznega potrdila v zvezi z znanjem jezika narodne skupnosti.

Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi opr. št. VIII Ips 29/2013 z dne 14. 5. 2013. Naloga in pristojnost delodajalca v javnem sektorju je, da praviloma v aktu o sistematizaciji delovnih mest na območjih občin, kjer živita italijanska in madžarska narodna skupnost, na ustreznih delovnih mestih, kjer morajo zaposleni na podlagi zakona uporabljati tudi jezik narodne skupnosti, kot pogoj za opravljanje dela določi znanje jezika narodne skupnosti. Le višina dodatka je potem poleg zahtevane stopnje znanja jezika lahko odvisna tudi od dejanske uporabe jezika pri opravljanju dela, kar oceni predstojnik. Razen tega pa delodajalec v skladu z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU, javnemu uslužbencu ne more zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbe, če bi s tem obremenil javna sredstva, kar pomeni, da delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka za dvojezičnost na delovnih mestih, na katerih nima opredeljene zahteve po znanju jezika narodne skupnosti in zahteve po dvojezičnem poslovanju.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.