Jedro

Pritožnik se v zvezi s prav(iln)o vrednostjo spora (oziroma uporabo tretjega odstavka 44. člena ZPP) ne more sklicevati na ugovore, ki so jih v zvezi s tem podali toženci. Sam je bil namreč upravičen (in hkrati dolžan) določiti vrednost spornega predmeta, prav tako pa ga je imel možnost tudi korigirati (če je menil, da tožena stranka temu upravičeno ugovarja). Tega ne le, da ni storil, ampak je v vlogi z dne 7. 10. 2013 izrecno navedel, da je vrednost spornega predmeta pravilno navedena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 2. 2019: - ustavilo pravdni postopek zoper peto toženca S. G. in šesto toženko K. G. (I. točka izreka), - odločilo, da mora tožnik omenjenima tožencema v roku 15-ih dni povrniti njune pravdne stroške v znesku 1.688,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga II. točki izreka razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da sta prvo toženec in prvotni četrto toženec izrecno ugovarjala napovedani vrednosti spora, češ da je močno pretirana. Tudi peto toženec in šesto toženka sta zatrjevala, da je realna vrednost parcele št. 1 k.o. ... le 21.000,00 EUR. V dokaz, da je to realna vrednost te nepremičnine, sta predložila tudi dokazne listine, ki jih je sodišče na prvem naroku vpogledalo. Zato bi moralo sodišče postopati po tretjem odstavku 44. člena ZPP in s sklepom odločiti o vrednosti spora, česar pa ni storilo, saj je postopek še pred zaključkom prvega naroka s sklepom prekinilo. Kršitev navedenega določila oziroma neuporaba te določbe je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je v zadevi odločilo stvarno nepristojno sodišče in bi bila v primeru odločitve, da je vrednost spora nižja, tudi odločitev o višini pravdnih stroškov drugačna, ker bi bili odmerjeni v nižjem znesku. Podana naj bi bila kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj sodišče ni uporabilo določila tretjega odstavka 44. člena. V vsakem primeru bi moralo sodišče najprej ugotoviti vrednost spora glede zahtevkov, ki so bili naperjeni zoper peto in šesto toženo stranko. Za odmero stroškov namreč ni moč upoštevati vrednosti spora, ki je bila napovedana v enem znesku za več postavljenih tožbenih zahtevkov (pritožba pojasnjuje, kateri zahtevki so se nanašali na peto toženca in šesto toženko).

3. Peto in šesto tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik se v zvezi s prav(iln)o vrednostjo spora (oziroma uporabo tretjega odstavka 44. člena ZPP1) ne more sklicevati na ugovore, ki so jih v zvezi s tem podali toženci. Sam je bil namreč upravičen (in hkrati dolžan) določiti vrednost spornega predmeta, prav tako pa ga je imel možnost tudi korigirati (če je menil, da tožena stranka temu upravičeno ugovarja). Tega ne le, da ni storil, ampak je v vlogi z dne 7. 10. 2013 izrecno navedel (točka V), da je vrednost spornega predmeta pravilno navedena. Vse omenjeno (kar se tiče možnosti določitve vrednosti spornega predmeta) velja tudi glede (sicer ne povsem jasnega) pritožnikovega poudarjanja, da vrednosti spora, kot jo je navedel, ni moč upoštevati za več postavljenih tožbenih zahtevkov. Ob tem, da ni razvidno, da bi zoper petega toženca in šesto toženko uveljavljal ločen (poseben) zahtevek (oziroma obveznost, ki bi bila v tem pogledu deljiva), je bolj pomembna okoliščina, da je imel tudi to možnost (v tožbi) sam ustrezno opredeliti, a tega ni storil.2

6. Pritožbeno navajanje, da naj bi, ker ni bila upoštevana določba tretjega odstavka 44. člena ZPP, o zadevi odločilo nepristojno sodišče in da naj bi bila podana bistvena kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP, je (upoštevaje ostale navedbe) protislovno in neutemeljeno (neprepričljivo). Tožnik, ki se sklicuje na nepristojnost sodišča prve stopnje, same odločitve le-tega o ustavitvi postopka zoper peto toženca in šesto toženko (kot posledice umika tožbe zoper njiju) sploh ne izpodbija. Pritožuje se samo zoper stroškovno odločitev, hkrati pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve (v tem obsegu) sodišču prve stopnje v novo odločanje (skratka sodišču, za katerega navaja, da ni pristojno). Poleg tega jasno niti ne zatrjuje, kakšna naj bi bila (siceršnja) prav(iln)a vrednost spornega predmeta. Uvodoma (smiselno) omenja 21.000,00 EUR (kot realno vrednost parcele št. 1 k.o. ..., ki je predmet tožbenih zahtevkov), ki pa prav tako (oziroma „še toliko bolj“) kaže na stvarno pristojnost okrožnega sodišča (prvi odstavek 32. člena ZPP), konkretno Okrožnega sodišča v Novem mestu. Prav tako ni (po)jasn(jen)o, zakaj bi bili upoštevaje to vrednost (in ne 20.001,00 EUR) v korist peto toženca in šesto toženke odmerjeni (in tožniku v plačilo naloženi) stroški nižji, kot tudi, kako naj bi morebitna okoliščina, da je o zadevi iz pristojnosti okrajnega odločilo okrožno sodišče3 (stvarni pristojnosti katerega nihče ni ustrezno ugovarjal), sploh vplivala na zakonitost (pravilnost) izpodbijanega sklepa.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Sodišče prve stopnje pa v tem oziru samo ni bilo dolžno ničesar ugotavljati (določati). 3 Kot višje sodišče iste vrste.