Jedro

Tožnica (prodajalka) je spornega dne opravljala svoje delo na blagajni v prodajalni tožene stranke, ko sta do nje pristopila dva moška, ji v glavo uperila vsak svojo pištolo in od nje zahtevala denar iz blagajne. Tožnica je zaradi šoka udarjala po tipkah na blagajni, vendar se ta ni odprla, medtem pa je v prodajalno vstopil delavec tožene stranke. Ko ga je tožnica zagledala, je zaklicala na pomoč, takoj zatem pa jo je eden od roparjev z ročajem strelnega orožja udaril po glavi in jo poškodoval. Tožena stranka je imela v prodajalni tistega dne nameščen le lažen videonadzor, drugih preventivnih ukrepov za zagotavljanje varnosti zaposlenih pa ni imela. Tožena stranka bi morala izvajati učinkovit(ejš)e preventivne ukrepe (fizično varovanje prodajalne ali delujoč videonadzor), saj bi to prispevalo k zmanjšanju tveganja za varnost zaposlenih. Ker tega ni storila, je tožnici za vtoževano škodo v celoti odškodninsko odgovorna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da tožena stranka za nesrečo pri delu, ki se je 23. 9. 2009 pripetila tožnici, v celoti odškodninsko odgovarja.

Zoper navedeno vmesno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, zgoraj navedeno vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti popolnoma nejasni in med seboj v nasprotju. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do protipravnosti ravnanja tožene stranke, je nerazumljiv tudi izrek. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tožena stranka ni ravnala dovolj skrbno, kot tudi ni obrazložilo, zakaj izdaja Priročnika ne predstavlja zadostnega preventivnega ukrepa. Vsak delavec tožene stranke skupaj s pogodbo o zaposlitvi prejme navodila o varnosti, delavci pa so bili tudi na rednih sestankih poučeni o pravilnem ravnanju v primeru ropa (izpovedba A.A. in B.B.). Tožnica je trdila, da Službenih navodil ni podpisala, čeprav je priznala, da jih je ob sklenitvi delovnega razmerja prejela, sodišče prve stopnje pa tega sploh ni ugotavljalo. Dokazno breme, da podpis na navodilih ni njen, nosi tožnica. Glede na to, da je tožnica na podlagi splošnega znanja vedela, da se roparjema ne sme upirati, njeno dodatno usposabljanje na tem področju gotovo ne bi zagotovilo varnosti pri delu. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnica roparjema ni upirala, saj sta njene krike slišala C.C. in D.D.. Tožnica je zato nedvomno soprispevala k nastanku škode, vendar sodišče prve stopnje njenega soprispevka sploh ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, katere preventivne ukrepe bi morala tožena stranka sprejeti, da bi se izognila takšnim dogodkom, kot je obravnavani. Poslovalnica tožene stranke, kjer je do ropa prišlo, se ne razlikuje od poslovalnic konkurentov, kar je potrdil sodni izvedenec. Slednji je tudi ugotovil, da tožena stranka v skladu z zakonodajo ni bila zavezana k posebnemu načinu varovanja. Sodišče prve stopnje je protispisno ugotovilo, da tožena stranka ni imela nobenih tehničnih varovalnih ukrepov, saj iz izvedenskega mnenja izhaja nasprotno. Sodišče prve stopnje je standard skrbnosti dobrega strokovnjaka razlagalo tako široko, da se tožena stranka odškodninske odgovornosti v nobenem primeru ne bi mogla razbremeniti. Ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca, če je nato potrebnost in ustreznost preventivnih ukrepov ocenjevalo samo. Izvedenec je ugotovil, da je predmetna prodajalna tožene stranke zasnovana tako, da omogoča enosmerni pretok ljudi, zato vstop v prodajalno ni bil prost. Sodišče prve stopnje je špekuliralo, da bi tožena stranka lahko z zagotovitvijo drugih preventivnih ukrepov poskus ropa preprečila, čeprav je izvedenec menil nasprotno. Tožnica se je sklicevala na 18. člen ZVZD-1, čeprav ta velja šele od 3. 12. 2011 dalje. ZVZD, ki je veljal v času škodnega dogodka, je v 14. členu predvideval izjavo o varnosti, pri čemer običajne objave in obveščanja ni določal. Tožena stranka je z izdajo Službenih navodil, Priročnika in sklicevanjem rednih sestankov zaposlenih določbe ZVZD spoštovala. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane vmesne sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba, kot tudi ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj je izrek izpodbijane vmesne sodbe razumljiv, sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Če se stranka z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oz. z razlogi sodbe ne strinja ali če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče prve stopnje stališčem tožene stranke pritrjevalo, to še ne pomeni, da so razlogi pomanjkljivi in nejasni. Tudi pritožbeni očitek protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v 18. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe ugotovilo, da tožena stranka v spornem obdobju ni imela delujočega videonadzora (imela je le „kamuflirane“ kamere, ki niso bile vezane na računalnik in niso snemale dogajanja v trgovini), pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so te navedbe povsem skladne z ugotovitvami sodnega izvedenca za področje varstva pri delu dr. E.E., univ. dipl. inž. grad. (izvedensko mnenje na list. št. 170). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o temelju tožbenega zahtevka, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Med strankama ni sporno, da je bila tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 20. 5. 2008 (priloga A 1) pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu prodajalke. Dne 23. 9. 2009 je opravljala svoje delo na blagajni v prodajalni tožene stranke v F., ko sta ob 19. 50 uri do nje pristopila dva moška, ji v glavo uperila vsak svojo pištolo in od nje zahtevala denar iz blagajne. Tožnica je zaradi šoka vsepovprek udarjala po tipkah na blagajni, vendar se ta ni odprla, medtem pa je v prodajalno vstopil delavec tožene stranke D.D.. Ko ga je tožnica zagledala, je zaklicala na pomoč, takoj zatem pa jo je eden od roparjev z ročajem strelnega orožja udaril po glavi in jo poškodoval. Tožena stranka je imela v prodajalni tistega dne nameščen le lažen videonadzor, drugih preventivnih ukrepov za zagotavljanje varnosti zaposlenih pa ni imela.

Prvi odstavek 184. člena v času ropa veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) določa, da mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Dolžnost delodajalca, da delavcu povrne škodo, se presoja po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki v 131. členu določa objektivno in krivdno odškodninsko odgovornost. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da delo prodajalke samo po sebi ni nevarna dejavnost v smislu 149. člena OZ, zato objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Sodišče prve stopnje je nadalje presojalo, ali je morebiti podana njena krivdna odgovornost (135. člen OZ) in po izvedenem dokaznem postopku razsodilo, da je tožena stranka za tožnici dne 23. 9. 2009 nastalo škodo v celoti odškodninsko odgovorna, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni obrazložilo, zakaj njeno ravnanje v obravnavanem dogodku ni bilo dovolj skrbno. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe izčrpno pojasnilo, zakaj tožena stranka v konkretnem primeru ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, kot ji to nalaga drugi odstavek 6. člena OZ. Pritožbena navedba, da tožena stranka v skladu z zakonodajo ni bila zavezana k posebnemu načinu varovanja, je sicer pravilna (to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), vendar pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča bistveno, da bi tožena stranka kot dober strokovnjak morala zagotoviti učinkovitejše preventivne ukrepe, s katerimi bi v večji meri zagotovila varnost svojih zaposlenih ob upoštevanju okoliščin, da se predmetna prodajalna nahaja relativno na samem (izpovedba tožnice in D.D.), da za toženo stranko rop očitno ni bil popolnoma nepričakovan dogodek, saj 4. 1. 8. točka Priročnika (priloga B 22) predpisuje pravilno ravnanje v primeru napada, tožnica pa je bila v prodajalni tik pred koncem delavnika, ko je v blagajnah največ denarja in edina zaposlena (skladne izpovedbe tožnice, C.C. in D.D.). Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča v zvezi s tem pravilno opozorilo na prvi odstavek 43. člena ZDR, v skladu s katerim mora delodajalec zagotoviti pogoje za varnost in zdravje delavcev pri delu, kot tudi na določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.), ki je v času obravnavanega dogodka to področje podrobneje urejal. Delodajalec je dolžan v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZVZD zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, v ta namen pa izvajati ukrepe, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. V skladu z drugim odstavkom istega člena pa je dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka glede na navedene določbe ZDR in ZVZD morala izvajati učinkovit(ejš)e preventivne ukrepe, saj bi to gotovo prispevalo k zmanjšanju tveganja za varnost zaposlenih, kar pa nikakor ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da v tem primeru do obravnavanega dogodka gotovo ne bi prišlo, kot to razume tožena stranka v pritožbi. Iz izvedenskega mnenja sicer res izhaja, da delujoč videonadzor obravnavanega dogodka ne bi preprečil, na kar opozarja tožena stranka v pritožbi, vendar pa ob tem spregleda, da je izvedenec v izpovedbi k temu dodal, da pa bi fizično varovanje verjetnost nastanka škodnega dogodka zmanjšalo. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe kot primer (učinkovitejših) preventivnih ukrepov navedlo fizično varovanje prodajalne ali delujoč videonadzor, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje sploh ni pojasnilo, katere ukrepe bi tožena stranka morala sprejeti.

Glede pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem postavilo sodnega izvedenca, ker je ustreznost in potrebnost preventivnih ukrepov presodilo samo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je izvedensko mnenje, tako kot vsak drug dokaz, podvrženo prosti presoji dokazov, sodišče prve stopnje pa je v skladu z 8. členom ZPP dolžno na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti, katera dejstva šteje za dokazana. Poleg tega pa vprašanje, ali je tožena stranka v konkretnem primeru ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ni dejansko, temveč pravno vprašanje in je zato pridržano presoji sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje nadalje očita, da sploh ni ugotavljalo tožničinega soprispevka k nastali škodi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži, saj je sodišče prve stopnje zaključek, da tožnica k nastanku škode ni soprispevala, jasno in logično obrazložilo v 21., 22. in 23. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe. Pri ugotavljanju tožničinega soprispevka se je sodišče prve stopnje pravilno osredotočilo na to, ali je tožnica v obravnavanem dogodku ravnala v skladu z dolžnim ravnanjem oziroma, ali je upoštevala navodila tožene stranke o pravilnem ravnanju v primeru ropa. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da je tožnici takšna navodila sploh dala. Iz potrdila o praktičnem usposabljanju delavca na delovnem mestu z dne 26. 2. 2009 (priloga A 14 / B 23) sicer izhaja, da je bila tožnica seznanjena z »Ukrepi za varno opravljanje dela«, vendar pa iz potrdila ni razvidno, ali je bila v tem okviru seznanjena tudi s pravilnim ravnanjem v primeru ropa. Nadalje iz 14. točke Službenih navodil za zaposlene v prodaji z dne 17. 10. 2008 (A 13 / B 21) izhaja, da je treba „najnatančneje upoštevati predpise o tatvini z zvijačo, o ravnanju v primeru napada, požara itd. (dolžnost do informiranja poslovodečega poslovalnice)“, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka teh predpisov [o tatvini z zvijačo...] v postopku na prvi stopnji ni predložila, zato je sodišče prve stopnje tudi glede Službenih navodil pravilno zaključilo, da tožena stranka ni izkazala, da so tožnici narekovala postopanje v primeru ropa. Z ozirom na navedeno pa za odločitev v tem sporu sploh ni pomembno, ali je tožnica Službena navodila ob podpisu pogodbe o zaposlitvi prejela, kot tudi ne, ali je podpis na Službenih navodilih v prilogi B 21 njen. V postopku na prvi stopnji je bilo tudi sporno, ali so bili zaposleni o pravilnem ravnanju v primeru ropa poučeni na sestankih, ki jih je sklicevala poslovodja prodajalne. Čeprav sta zakoniti zastopnik tožene stranke A.A. in takratna poslovodja prodajalne v F. B.B. zaslišana kot priči to zagotovila, pa izpovedbo tožnice, da s strani nadrejenih delavcev ni bila nikoli poučena o pravilnem ravnanju v primeru ropa, potrjujeta izpovedbi C.C., ki je bila v času ropa namestnica poslovodje prodajalne v F. in D.D., ki je (bil) pri toženi stranki zaposlen kot čistilec. Tožena stranka zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspela z zadostno stopnjo verjetnosti dokazati, da je bila tožnica z dolžnim ravnanjem v primeru ropa seznanjena.

Tožena stranka v pritožbi nadalje zatrjuje, da sodišče prve stopnje izdajo Priročnika zmotno ni štelo za zadosten varnostni ukrep. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji sodišču predložila overjen prevod iz nemškega v slovenski jezik 4. 1. 8. točke Priročnika, iz katere izhaja, da je [v primeru napada] „načeloma treba opustiti vse, kar bi lahko pomenilo ogrožanje zaposlenih in strank, alarm pa se lahko sproži šele v primeru, ko ni več nevarnosti, pri čemer sprožitev tihega alarma ni zaželena.“. Vendar pa je sodišče prve stopnje tudi glede tega navodila v 16. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe pravilno zaključilo, da tožnica z njim ni bila seznanjenja, saj iz izpovedbe A.A. izhaja, da so bili nadrejeni delavci tožene stranke dolžni delavca ob uvajanju v delo ustno seznaniti z navodili iz Priročnika (delavci torej Priročnika v fizični obliki nesporno niso prejeli), tožena stranka pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da je nadrejeni delavec, ki je tožnico uvajal v delo, to svojo obveznost tudi izpolnil. Tožena stranka se v pritožbi še neutemeljeno zavzema, da se je tožnica roparjema upirala, ker je zaklicala na pomoč. Glede na zgoraj obrazloženo stališče, da tožnica s strani tožene stranke o pravilnem ravnanju v primeru ropa ni bila izrecno poučena, namreč tožnici, četudi bi se res upirala, tega ne bi bilo mogoče očitati. Poleg tega pa pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da se tožnica roparjema sploh ni upirala. Med strankama namreč ni sporno, da se jima ni aktivno zoperstavila, pritožbeno sodišče pa kot življenjsko sprejema njeno izpovedbo, da sta roparja pri njej povzročila smrtni strah, zaradi česar ni vedela, kaj naj stori in je razmišljala le o tem, ali bo preživela. Zgolj dejstvo, da je instinktivno zaklicala na pomoč, zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nikakor ne pomeni, da je k nastali poškodbi soprispevala.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je bilo z izpodbijano vmesno sodbo odločeno samo o temelju tožbenega zahtevka in se bo postopek glede višine odškodnine nadaljeval pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče v skladu s 164. členom ZPP odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.