Jedro

Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, danem v pravdnem postopku za ugotovitev ničnosti pogodbe in za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, je podana sodna pristojnost, čeprav bo odločba o glavni stvari uporabljena v že začetem denacionalizacijskem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

V tej pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe, sklenjene 24.9.1990 med prvo in drugo toženo stranko, s katero je slednja prenesla pravico uporabe na parc. št. 1552/4 k.o. ... na prvo toženo stranko, in pogodbe, sklenjene 17.1.1991 med prvo in tretje toženo stranko, s katero je bila odplačno izročena ta parcela slednji, ter za to, da tretja tožena stranka izstavi zemljiškoknjižno listino, s katero naj bi se vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje v korist druge tožene stranke, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se tretji toženi stranki prepovedali vsakršni posegi na omenjeni parceli, zdaj vključeni v parc. št. 1553/11 iste k.o. Ugotovilo je namreč, da je smisel predlagane odredbe v zavarovanju postavljenega denacionalizacijskega zahtevka, za odločanje o takšnem zahtevku pa je pristojen upravni organ (6. čl. v zvezi z 68. čl. ZDEN).

Tožeča stranka izpodbija sklep iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb Zakona o pravdnem postopku, zaradi česar predlaga spremembo sklepa tako, da bo predlogu ugodeno.

Poudarja, da uveljavlja ničnost pogodb na podlagi 52. čl. ZOR, 4. čl. Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini ter 88. čl. Zakon o denacionalizaciji. Gre za spor po 1. čl. ZPP in očitno je tudi sodišče prve stopnje takšnega mnenja, ker bi sicer zavrglo že tožbo. Predlog je tudi vsebinsko utemeljen. Kadar je podana sodna pristojnost za obravnavanje in odločanje o zahtevku, je sodna pristojnost podana tudi za izdajo začasne odredbe. Po 68. čl. ZDEN se lahko začasno prepove razpolaganje z nepremičnino, v tej zadevi pa je bilo to razpolaganje že opravljeno. Tretja tožena stranka ne more biti udeleženec v denacionalizacijskem postopku.

Tožniki razmišljajo o nizki pravni varnosti, ko jih sodišče napotuje na organ občine, ki je doslej v njihovo škodo kršila pravni red.

Na pritožbo odgovarjata tretji toženec sam in njegov pooblaščenec in trdita, da tu obravnavana parc. št. 1552/4 ne more biti predmet denacionalizacije, ker jo je prednik tožnikov prodal občini, od nje pa jo je kupil tretji toženec že pred uveljavitvijo ZDEN. Pri ugotovitvenih zahtevkih ni mogoče izdati začasne odredbe.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi ugotovitveni zahtevek glede ničnosti dveh pogodb in dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Vsekakor gre za spor, ki ga obravnava redno sodišče, saj gre za spor iz premoženjskega razmerja med fizičnimi in pravnimi osebami, za to razmerje pa ni po kakšnem posebnem zakonu določena pristojnost drugega sodišča ali državnega organa (1. čl. ZPP). Neposredni pomen postavljenih tožbenih zahtevkov je vzpostaviti zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred sklenitvijo izpodbijanih pogodb. Le-ta neposredni namen pa je pomemben pri presoji tega, ali je za predlagano začasno odredbo pristojno redno sodišče ali kakšno drugo oz. kakšen drug organ. Če bo sodna odločba v tem sporu uporabljena v denacionalizacijskem upravnem postopku ali kakšnem drugem postopku, ni okoliščina, ki bi lahko preprečevala sodno pristojnost v odločanju o začasni odredbi. Pravkar povedano velja tudi v zvezi s pravnim interesom, ki ga tožeča stranka izkazuje za svoja ugotovitvena zahtevka, se pravi, sproženi denacionalizacijski postopek. Če ponovimo, meri tožeča stranka v tej pravdi na vzpostavitev prvotnega zemljiškoknjižnega stanja in ker ni predpisa, ki bi ločeval sodno od nesodne pristojnosti, kar zadeva glavno stvar, v zvezi s katero pritožba utemeljeno opozarja, da jo je že sodišče prve stopnje štelo kot zadevo, ki sodi v sodno pristojnost, in kar zadeva postopek za izdajo začasne odredbe v okviru tega postopka, se pokaže kot nepravilno stališče prvega sodišča, ki je odklonilo (ob uporabi 68. čl. ZDEN) odločati o predlogu za izdajo začasne odredbe, češ da ni podana sodna pristojnost (prvi odst. 354. čl. ZPP).

Pritožba je torej utemeljena, ne pa tudi njen predlog, naj pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in samo izda začasno odredbo. Tega namreč ne more storiti, saj je bil predlog zavržen iz formalnih razlogov, zaradi česar pritožbeno sodišče o njem ne more meritorno odločati, s čimer bi bila stranki odvzeta z ustavo zajamčena pravica do pravnega sredstva (25. čl. Ustave RS) pač pa bo to moralo storiti sodišče prve stopnje. Zato je nevezano na pritožbeni predlog (drugi odst. 366. čl. ZPP) pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. tč. 380. čl. ZPP).