Jedro

Če je bil prejšnji lastnik podržavljenega premoženja hrvaški državljan, bi bilo v nasprotju z namenom določbe 3. odstavka 9. člena ZDen, da bi namesto njega lahko na podlagi 12. člena ZDen kot upravičenci vstopili njegovi dediči 1. dednega reda, četudi so bili ves čas slovenski državljani.

Izrek

1. Predlogu za prekinitev postopka se ne ugodi. 2. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 odl. US, 45/06 odl. US) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.11.2005, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice in B.B. iz Avstrije zoper odločbo Upravne enote Grosuplje z dne 27.9.2005. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premoženja, vpisanega v vl. št... vse k.o..., vl. št... k.o... in vl. št... k.o..., zaplenjenega pokojnemu A.A. Zahteva je bila zavrnjena, ker za to, da bi bil A.A. upravičenec, niso izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 9. člena ZDen. V tem primeru niso izpolnjeni pogoji niti za denacionalizacijo po 11. oziroma 12. členu ZDen.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da tožnice niso vedele, vzajemnost s katero državo glede državljanstva oziroma denacionalizacije je treba dokazovati, saj je dejstvo, da naj bi imel A.A. hrvaško državljanstvo, razvidno iz upravnih in sodnih odločb, ki so bile izdane v tem postopku. Sodišče prve stopnje je menilo tudi, da v tem primeru ni mogoče vračanje premoženja po 12. členu ZDen. Glede tega se je sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto v sklepu, opr. št. II Ips 394/2005 z dne 2.11.2005. Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnica pritožbo iz vseh razlogov po 72. členu ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in s svojo sodbo spremeni tako, da tožničinemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Ne strinja se s stališčem prvostopnega sodišča, da se je prejšnji lastnik obravnavanega premoženja A.A. štel za hrvaškega državljana, ker to iz izreka odločbe o ugotavljanju njegovega državljanstva ne izhaja. Ta oseba je umrla v Švici kot oseba brez državljanstva, zato bi moral upravni organ opraviti poizvedbe, ali je bil A.A. hrvaški državljan. Ker tega upravni organ ni ugotavljal, prvostopno sodišče pa je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, je tudi sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. Napačno je tudi stališče prvostopnega sodišča glede statusa dediča prvega dednega reda. Zatrjuje namreč, da C.C., ki je vnukinja A.A., ne more biti upravičenka do denacionalizacije po 12. členu ZDen, ker je njena mati K.K., rojena A., umrla za očetom A.A., zaradi česar njena hči ne pride v poštev kot dedič na podlagi vstopne pravice. Pri tem se napačno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 538/05 z dne 13.7.2005, saj prezre, da se ta primer nanaša na drugačno dejansko stanje zadeve, namreč da je hči prejšnje lastnice umrla pred svojo materjo. V obravnavanem primeru pa gre za klasičen primer vstopne pravice vnukinje po svoji materi, ki je hčerka prejšnjega lastnika. Takšno stališče izhaja tako iz Zakona o dedovanju (ZD) kot tudi iz Zakona o denacionalizaciji (15. člen ZDen). Upoštevati pa je treba tudi 2. odstavek 78. člena ZDen, saj bo vrnjeno premoženje prešlo na dediče šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Napačno je uporabljeno tudi materialno pravo, in sicer 12. člen ZDen. Ta se sklicuje na celotno besedilo 9. člena ZDen, ne pa zgolj na prva dva odstavka. Prvostopno sodišče je namreč neutemeljeno prezrlo besedno, logično in sistematično interpretacijo določbe 12. in 9. člena ZDen. S takšnim načinom interpretacije pa ni mogoče priti do drugačne razlage, kot da 12. člen ZDen daje nadomestno pravico do denacionalizacije v vseh primerih iz 9. člena ZDen, torej ne glede na to, zakaj prvotni upravičenec nima statusa upravičenca. Iz vseh zakonodajnih gradiv izhaja, da je osnovni namen ZDen poprava krivic in širitev kroga upravičencev. Iz obrazložitve predloga novele ZDen-B ni mogoče sklepati, da bi zakonodajalec nameraval drugače urejati pravice nujnih dedičev oseb iz 3. odstavka 9. člena ZDen. Zato tudi ne pride v poštev nobena teleološka oziroma zgodovinska interpretacija določbe 12. člena ZDen v povezavi s 3. odstavkom 9. člena ZDen. S takšno razlago je prvostopno sodišče prevzelo vlogo zakonodajalca, ki pa mu v našem pravnem sistemu ne gre. To, da A.A. oziroma njegovim pravnim naslednikom ni mogoče vrniti podržavljenega premoženja, je tudi v nasprotju z osnovnim namenom ZDen, to je popraviti krivice. Ob takšni razlagi ZDen bi bil A.A. oziroma njegovi pravni nasledniki v slabšem položaju kakor pa pravni nasledniki oseb, ki so bile sovražniki slovenskega naroda med II. svetovno vojno. V tem primeru je torej teleološka redukcija uporabljena v nedopustni meri, to je do take mere, da je prekoračila meje z zakonom skladne interpretacije. Razlikovanje med nadomestnimi upravičenci po 12. členu ZDen glede na državljanstvo prejšnjega lastnika, bi bilo namreč v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom in 14. člena Ustave RS (URS), saj za tako razlikovanje ni nobenega stvarno utemeljenega razloga. Ne strinja se niti, da je določba 12. člena ZDen ob sprejemanju novele ZDen-B ostala nespremenjena zaradi nomotehničnega lapsusa. Naknadno je tožnica predlagala prekinitev pritožbenega postopka zato, ker je vložila predlog za obnovo postopka državljanstva A.A., ker je odločitev glede državljanstva prejšnjega lastnika predhodno vprašanje za denacionalizacijo in je utemeljeno pričakovati, da bo odločitev glede državljanstva prejšnjega lastnika drugačna kot v prejšnjih primerih. Predlaga, da se prekine odločanje o denacionalizaciji do pravnomočnosti postopka za ugotavljanje državljanstva v obnovljenem postopku.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožbeno sodišče postopka odločanja v zvezi z obravnavano pritožbo kljub predlogu tožnice ni prekinilo. V upravnem sporu se namreč presoja pravilnost in zakonitost upravnega akta glede na pravno in dejansko stanje zadeve ob odločitvi o pravici, to je v tem primeru ob odločitvi prvostopnega upravnega organa, kar je bilo 27.9.2005. Ta odločitev pa je bila sprejeta na podlagi pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju, to je državljanstvu prejšnjega lastnika ob podržavljenju, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno odločbo Upravne enote Grosuplje z dne 10.4.2002, iz katere izhaja, da se je pokojni A.A. od 28.8.1945 do 26.4.1954 (to je do smrti) štel za državljana FLRJ in da se v tem obdobju ni štel za državljana LR Slovenije. Iz obrazložitve te odločbe pa izhaja, da je bil pokojni A.A. na lastno prošnjo dne 28.11.1937 sprejet v domovinsko občino Č., Hrvaška, in je tako ob svoji smrti imel državljanstvo LR Hrvaške. Glede na takšno pravno in dejansko stanje zadeve ob izdaji prvostopne odločbe v tej zadevi prekinitev upravnega spora ne bi imelo nobenega pomena, saj presoja zakonitosti kljub naknadni morebitni drugačni ureditvi glede državljanstva prejšnjega lastnika ne bi mogla biti drugačna. Če bo tožnica v obnovljenem postopku državljanstva A.A. uspela, bo lahko predlagala tudi obnovo postopka denacionalizacije na podlagi 3. točke 260. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/06 in 105/06 - ZUS-1).

K 2. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Stališče prvostopnega sodišča glede ključnega vprašanja v tem primeru, namreč, ali lahko kot upravičenka po prejšnjem lastniku A.A., ki po podatkih spisov po 9.5.1945 ni pridobil slovenskega državljanstva, temveč kaže, da je imel hrvaško državljanstvo, kot nadomestna upravičenka vstopi njegova vnukinja C.C., za katero je ugotovljeno, da se je po 9.5.1945 štela za jugoslovansko in slovensko državljanko, pri čemer je sporno zlasti, ali je takšen vstop možen glede na določbo 3. odstavka 9. člena ZDen. Odločitev prvostopnega sodišča v tem primeru je enaka odločitvi, kakršno je Vrhovno sodišče RS sprejelo s sklepom v zadevi, opr. št. II Ips 394/2005 z dne 2.11.2005. Zoper sklep vrhovnega sodišča v tej zadevi je bila vložena tudi ustavna pritožba, vendar jo je ustavno sodišče zavrglo in zadeve ni obravnavalo po vsebini.

Vrhovno sodišče meni, da je prvostopno sodišče v tem primeru glede ključnega vprašanja v izpodbijani sodbi navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, da bi bila drugačna razlaga 12. člena v zvezi s 3. odstavkom 9. člena ZDen v nasprotju z namenom novele ZDen-B, ki je v 9. člen vgradila nov 3. odstavek. Ta onemogoča vračanje podržavljenega premoženja prejšnjim lastnikom, ki so bili ob podržavljenju jugoslovanski državljani in so imeli to državljanstvo tudi na dan 9.5.1945, če taka pravica ni priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je prejšnji lastnik. Ta določba je bila, kot izhaja iz obrazložitve novele ZDen-B, v ZDen vnesena zato, da bi se vzpostavilo med državami razmerje vzajemnosti glede vračanja premoženja, s katerim naj bi se zagotovil slovenskim državljanom položaj upravičenca v državah, ki imajo zakonsko ureditev vračanja podržavljenega premoženja, in katerih državljanom ZDen daje položaj upravičenca. Zdi se sicer, da se 12. člen ZDen sklicuje na 9. člen kot celoto, vendar je bilo besedilo 12. člena uzakonjeno še pred novelo ZDen-B. Ob noveliranju 9. člena ZDen pa 12. člen ZDen ni bil noveliran in torej 12. člen ZDen ni bil usklajen z zakonodajnim ciljem, ki ga je Slovenija zasledovala z novelo 9. člena ZDen. To pa iz dveh razlogov, namreč, ker zakoncu oziroma dedičem prvega dednega reda ob takšni dikciji 12. člena niti ne bi bilo treba izpolnjevati pogoja slovenskega državljanstva, ki je nosilni pogoj, na katerem temelji 3. odstavek 9. člena ZDen, kar bi pomenilo izničenje namena zakonodajalca, ki ga je zasledoval ob noveliranju 9. člena ZDen.

Po presoji pritožbenega sodišča takšna razlaga 12. člena ZDen ne pomeni neenakega obravnavanja prejšnjih lastnikov oziroma njihovih dedičev in torej ni kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena URS. Takšna razlaga 12. člena ZDen zgolj dosledno sledi namenu in vsebini določbe 3. odstavka 9. člena ZDen, za katero je zakonodajalec utemeljil potrebnost razlikovanja med prejšnjimi lastniki in je temu pritrdilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, U-I-26/98 z dne 14.10.1998. Iz istih razlogov tudi vrhovno sodišče meni, da razlikovanje pravnih naslednikov (zakonca in dedičev prvega dednega reda po 12. členu ZDen) glede na državljanski status prejšnjega lastnika, ki ga specialno urejajo določbe 9. člena ZDen, ne pomeni neutemeljenega razlikovanja.

Ker je treba pritožbo zavrniti že iz navedenega razloga, se vrhovno sodišče do drugih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. Pritožbeno sodišče je kot postopkovni predpis uporabilo ZUS-1 na podlagi določbe 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1, pri čemer je tožničino pritožbo obravnavalo kot pritožbo, saj so odločbe o denacionalizaciji izvršljive šele z njihovo pravnomočnostjo (3. odstavek 66. člena ZDen).