Jedro

V ZDen ni podlage, da bi uporabniki stavbnih zemljišč, ki so pravico uporabe podedovali, uspešno uveljavljali vrnitev stavbnih zemljišč, ne glede na to, če gre za nezazidana stavbna zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. U 1733/96-12 z dne 17.2.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je senat vrhovnega sodišča na prvi stopnji zavrnil tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.10.1996. V obrazložitvi navaja, da je Upravna enota J. s sklepom z dne 26.6.1995 prekinila denacionalizacijski postopek zaradi izvedbe parcelacije zemljišč v k.o. H. Zoper ta sklep se je pritožila zavezanka V., J., p.o. in navajala, da ni pogojev za prekinitev postopka kakor tudi, da ni pogojev za denacionalizacijo. Tožena stranka je pritožbo najprej zavrnila, ko pa je zavezanec sprožil upravni spor, je odločitev spremenila in prvotno odločbo nadomestila z novo odločbo, s katero je odpravila sklep o prekinitvi postopka in tožničino zahtevo za denacionalizacijo zavrgla. Gre za denacionalizacijo nezazidanih stavbnih zemljišč, ki so bila podržavljena po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč tedanjemu lastniku Š.P. Po njegovi smrti je pravico uporabe na teh zemljiščih podedovala njegova hči, sedanja tožnica. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna, saj tožnica, ki je z dedovanjem pridobila le pravico uporabe na spornih zemljiščih, ni prejšnja lastnica in za uveljavljanje pravic v denacionalizacijskem postopku ni upravičenka. Zavrača ugovor, da bi moral biti uveden denacionalizacijski postopek in vzpostavljena lastninska pravica v korist tožnice kot pravne naslednice bivšega lastnika, ker vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču v korist pravnih naslednikov prejšnjega lastnika v tem primeru ni mogoča. Določba 3. odstavka 32. člena ZDen omogoča možnost vrnitve nezazidanega stavbnega zemljišča z izročitvijo v last in posest samo upravičencu.

V pritožbi tožnica poudarja, da uveljavlja vrnitev nezazidanih stavbnih zemljišč na podlagi 3. odstavka 32. člena ZDen. To izkazuje s predloženimi listinami in dokazili. Res ni bivša lastnica podržavljenih zemljišč. Tega nikoli ni trdila. Upravičenec je mrtev, ona pa je pravna naslednica po 15. členu ZDen. Splošno znano je, da so upravičenci večinoma mrtvi. Zahtevke za denacionalizacijo vlagajo njihovi pravni nasledniki. Zato je pri tem irelevantno, kdaj so bila podržavljena zemljišča izročena v posest občini ali komu drugemu. Zemljišča so bila podržavljena po predpisu iz 9. točke 3. člena ZDen in izročena občini pred več kot dvema letoma, investitor pa na njih ni pričel z gradnjo, zato jih je dolžan vrniti v last in posest. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Drži, da je bila lastninska pravica na stavbnem zemljišču odvzeta Š.P. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58-ZNNZGZ), torej na podlagi predpisa, ki je naveden v 9. točki 3. člena ZDen. Toda za odločanje o upravičenosti do denacionalizacije je pomembno tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje dejansko izvršeno. Na to kaže že sama izvedba podržavljenja stavbnih zemljišč v letu 1958. Lastninska pravica na stavbnih zemljiščih je po zakonu na podlagi ugotovitvenih upravnih odločb res prenehala, prejšnji lastniki pa so zemljišča obdržali v uporabi. Zazidana stavbna zemljišča s pravico uživanja oziroma uporabe, dokler na njih stavba stoji, nezazidana stavbna zemljišča s pravico uživanja oziroma uporabe pa do izdaje odločbe o izročitvi v posest občini oziroma drugemu uporabniku.

Podržavljenje je bilo torej dejansko končano z izročitvijo zemljišča občini oziroma drugemu uporabniku. Vendar, če do take izročitve ni prišlo na podlagi določb ZNNZGZ, ampak pozneje, ni mogoče več šteti, da podlaga za denacionalizacijo izhaja iz 9. točke 3. člena ZDen. S 15.2.1968 sta namreč začela veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o razlastitvi in Zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (oba Uradni list SFRJ, št. 5/68), ki sta, upoštevajoč Zakon o spremembi in dopolnitvi zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 20/69), določbe ZNNZGZ, ki so se nanašale na prejšnje lastnike nacionaliziranih stavbnih zemljišč, nadomestila z novimi določbami, med katerimi so tudi določbe o plačilu pravične odškodnine za nacionalizirana zemljišča po ZNNZGZ. Te pravice so bile urejene tudi v kasneje sprejetih zakonih, med drugim tudi v Zakonu o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 5/80, 30/87 in Zakonu o stavbnih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 18/84).

V obravnavani zadevi tožnica ni prejšnja lastnica nacionaliziranih nezazidanih zemljišč, temveč je pravico uporabe podedovala po očetu. Teh zemljišč tudi nima več, ker so ji bila odvzeta z odločbo, izdano na podlagi Zakona o prenehanju lastinske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76), torej v času, ko je bila pravična odškodnina že določena. Tudi sicer v tem primeru, ko so bila tožnici stavbna zemljišča z odločbo odvzeta v letu 1977, ne gre za razmerje prejšnjega lastnika do nezazidanih stavbnih zemljišč. Ta se sicer pod določenimi pogoji iz 3. odstavka 32. člena ZDen res vračajo, toda le upravičencu, to je prejšnjemu lastniku. Le njemu se vrača nacionalizirano premoženje (67. člen ZDen). V ZDen pa ni podlage, da bi uporabniki stavbnih zemljišč, ki so pravico uporabe podedovali, uveljavljali še posebej vrnitev stavbnih zemljišč, ne glede na to, če gre za nezazidana stavbna zemljišča. Ker tožnici pravica uporabe ni prenehala na podlagi predpisa, zajetem v 3. oz. 4. členu ZDen, tožnica ni upravičenka za uveljavljanje pravic iz denacionalizacije. Zato njeni ugovori niso utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu.