Jedro

Sodišče prve stopnje je pri določanju enotne kazni upoštevalo kazen iz druge sodbe, čeprav je bila ta že spremenjena.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrožnega sodišča v Kopru I K 49792/2012 z dne 30. 6. 2015 v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojencu ob upoštevanju kazni 5 mesecev zapora določeni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika ter kazni 10 mesecev zapora, določeni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika določi enotna kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega R. C. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo navedeno dejanje določilo kazen pet mesecev zapora, za drugo navedeno dejanje pa kazen deset mesecev zapora. Ob upoštevanju kazni deset mesecev zapora, določeni za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1 v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 16119/2014 z dne 17. 9. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 16119/2014 z dne 26. 2. 2015 s preizkusno dobo štiri leta, je obsojencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen dve leti zapora s preizkusno dobo pet let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom.

2. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga iz razloga 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, navaja, da je Okrožno sodišče v Kopru pri izreku pogojne obsodbe nepravilno upoštevalo pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru I K 16119/2014 z dne 17. 9. 2014, s katero je sodišče obsojencu za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo štiri leta, glede na to, da je Višje sodišče v Kopru s sodbo II Kp 16119/2014 z 26. 2. 2015, ki je postala pravnomočna 3. 3. 2015, ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen deset mesecev zapora. Sodišče je s tem, ko je pri odločanju o izreku enotne kazni upoštevalo podatke izpiska iz kazenske evidence za obsojenca, v katerem je bil naveden napačen podatek (da je Višje sodišče v Kopru s sodbo II Kp 16119/2014 z dne 26. 2. 2015 obsojencu potrdilo pogojno obsodbo) ne da bi priskrbelo dokaz o prejšnji obsodbi (pribavilo spis I K 16119/2014), storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Obsojenec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti nasprotuje predlagani razveljavitvi izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji. Navaja, da je krivdo za obravnavani kaznivi dejanji na predobravnavnem naroku priznal glede na predlog državne tožilke, da mu sodišče izreče pogojno obsodbo ob upoštevanju pogojne obsodbe po sodbi I K 16119/2014 z 17. 9. 2014. B.

4. Sodišče prve stopnje je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1 ter poskusa kaznivega dejanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, ter mu za prvo navedeno kaznivo dejanje določilo kazen pet mesecev zapora, za drugo navedeno kaznivo dejanje pa kazen deset mesecev zapora. Ob upoštevanju kazni deset mesecev zapora (s preizkusno dobo štiri leta), določeno za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1 v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Kopru I K 16119/2014 s 17. 9. 2014 (ki je ni preklicalo), je obsojencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen dve leti zapora s preizkusno dobo pet let. Kot dokaz pomemben za izrek kazenske sankcije, je na naroku za izrek kazenske sankcije prebralo izpisek iz kazenske evidence za obsojenca s 5. 6. 2015, v katerem je napačno navedeno, da je Višje sodišče v Kopru s sodbo II Kp 16119/2014 z 26. 2. 2015 (pravnomočno 3. 3. 2015) obsojencu potrdilo pogojno obsodbo izrečeno s prvostopenjsko sodbo. Višje sodišče pa je z navedeno sodbo odločilo drugače, in sicer je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo prvostopenjskega sodišča v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen zapora deset mesecev. Sodba je postala pravnomočna 3. 3. 2015. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pri določanju enotne kazni upoštevalo kazen iz pogojne obsodbe kot določeno, ne da bi upoštevalo, da je bila s sodbo višjega sodišča v odločbi o kazenski sankciji prvostopenjska sodba že spremenjena tako, da je bila obsojencu izrečena kazen zapora, je kršilo kazenski zakon v smislu 5. točke 372. člena ZKP, saj je z odločbo o enotni kazni prekršilo pravico, ki jo ima po zakonu.

C.

5. Vrhovno sodišče je glede na navedeno na podlagi 426. člena ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti. Ugotovljeno kršitev zakona je odpravilo s spremembo odločbe o enotni kazni v pravnomočni sodbi tako, da je obsojencu določilo novo enotno kazen ob upoštevanju kazni pet mesecev zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. člena in kazni deset mesecev zapora za poskus kaznivega dejanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 kot določeni, ter mu določilo novo preizkusno dobo treh let. Enotno kazen enega leta zapora je Vrhovno sodišče določilo na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1.