Jedro

V obravnavanem primeru je bil postopek voden pravilno. Pravilno ter skladno z Uredbo št. 604/2013 je bilo odločeno, da je za sprejem tožnika in za obravnavanje njegove prošnje pristojna Nemčija, oziroma da Slovenija ni pristojna. Razlogov oziroma okoliščin, zaradi katerih bi Slovenija v skladu z drugim odstavkom 3. člena Uredbe prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje, torej ni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je z izpodbijanim sklepom izreklo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Republiki Nemčiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. Iz razlogov sklepa sledi, da je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju Ministrstvo) v predhodnem postopku dne 9. 10. 2015 izdalo sklep, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, ker bo predan Republiki Italiji, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje. Sklep je postal pravnomočen 23. 10. 2015. Ponovni sklep, s katerim je bila kot odgovorna država članica določena Republika Nemčija, je postal pravnomočen 15. 4. 2016, tožnik pa predan Republiki Nemčiji 4. 5. 2016. Dne 1. 7. 2016 je tožnik ponovno prišel v Slovenijo in dne 19. 7. 2017 vložil (četrto) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji.

3. Ministrstvo je (v zvezi z omenjeno četrto prošnjo) pristojnemu organu Republike Nemčije dne 21. 7. 2016 ponovno poslalo prošnjo za določitev odgovorne države članice in Nemčija je v odgovoru z dne 26. 7. 2016 ponovno potrdila, da prevzema pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje.

4. Potem ko citira prvi odstavek 3. člena in točko b) prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba), Ministrstvo v razlogih sklepa navaja, da je bil s tožnikom 9. 8. 2016 opravljen osebni razgovor v skladu s 5. členom Uredbe. Na razgovoru je bil tožnik seznanjen s potekom postopka in z odgovorom Nemčije o tem, da prevzema položaj odgovorne države članice za obravnavanje prošnje. Tožnik je povedal, da je bil v Nemčiji najprej en mesec v zaporu, kjer je delal brez plačila. Ko so ga izpustili, je dobil stanovanje in 300 EUR pomoči za vsakodnevne potrebe. V stanovanju je živel približno 20 dni in se nato vrnil v Slovenijo, kjer je pred tem že živel skoraj tri leta. Želi si živeti v Sloveniji še naprej, zato želi, da se o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odloča v Sloveniji. Če bi lahko izbiral, se v Nemčijo ne bi vrnil. Če ni mogoče urediti tako, kot želi, pa bi se rad čim hitreje vrnil v Nemčijo.

5. Glede na navedeno in druge razpoložljive podatke pristojno Ministrstvo meni, da v Republiki Nemčiji ni sistemskih pomanjkljivosti, ki bi narekovale, da se predaja tožnika Nemčiji ne opravi. Iz tožnikovih izjav ob predaji prošnje in na osebnem razgovoru tudi ne izhajajo okoliščine, zaradi katerih bi Slovenija prevzela obravnavo tožnikove prošnje v skladu z drugim odstavkom 3. člena Uredbe. Zato se bo Ministrstvo v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe s pristojnim organom Hrvaške (pravilno: Nemčije) dogovorilo o sprejemu tožnika. Če tožnik ne bo predan v roku iz drugega odstavka 29. člena Uredbe, pa bo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala Slovenija.

6. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. Tožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da tožena stranka ni navedla dejanske in pravne podlage, na kateri temelji izpodbijani sklep in da ga zato ni mogoče preizkusiti. Iz sklepa ni razvidno, kdaj in v kateri državi je tožnik vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito in da zato ni razvidna podlaga za določitev odgovorne države članice glede na merila iz III. poglavja in glede na drugi odstavek 7. člena Uredbe. Navaja, da je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji vložil že 18. 12. 2012, vendar je bil postopek s sklepom z dne 3. 5. 2013 zaradi zapustitve Azilnega doma ustavljen. Drugo prošnjo je tožnik vložil 24. 12. 2013 in v postopku priznal, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Švici in Italiji, vendar tožena stranka takrat postopka za ugotavljanje odgovorne države ni začela. Za Slovenijo namreč njena odgovornost za obravnavanje prošnje takrat ni bila vprašljiva. Pa tudi če bi bila, tožnika ni predala v predpisanem roku in je tako sama postala odgovorna za obravnavanje prošnje. Postopek je nato dne 20. 6. 2014 ustavila, ker naj bi tožnik samovoljno zapustil Azilni dom. Tožnik se sicer zaveda, da je odločitev postala pravnomočna, kljub temu pa pojasnjuje, da je do ustavitve postopka prišlo pomotoma, saj je bival izven Azilnega doma v prepričanju, da ima zato dovoljenje. Nakar se je javil na policijski postaji in 5. 9. 2014 vložil tretjo prošnjo in v zvezi s to prošnjo je bilo odločeno, da je za obravnavanje prošnje odgovorna Italija. Tožnik je takšno odločitev izpodbil s tožbo v upravnem sporu, v sodbi pa je sodišče poudarilo, da je v primeru, če je tožena stranka obravnavala tožnikovo prošnjo, po drugem odstavku 17. člena Uredbe Slovenija postala odgovorna država članica. Kljub temu je tožena stranka 4. 5. 2016 izdala odločbo, da je za obravnavanje prošnje pristojna Nemčija, čeprav za to ni imela dejanske in pravne podlage. Na tej podlagi je bil tožnik predan Nemčiji, od koder se je vrnil in vložil četrto – sedaj obravnavano prošnjo.

7. Odločitev o predaji Nemčiji je po navedbah v tožbi v nasprotju z načeli Uredbe, po katerih določitev odgovorne države temelji na objektivnih, poštenih merilih in ki zagotavljajo hitro obravnavo prošnje za mednarodno zaščito. Po prepričanju tožnika je za obravnavanje njegove prošnje že od prve prošnje odgovorna Slovenija. Tožnik živi v Sloveniji najmanj od druge prošnje (24. 12. 2014), kar pomeni, da si je v Sloveniji uredil življenje. Zato je odločitev, da se ga iz tega okolja iztrga in preda Nemčiji, ki na podlagi meril iz Uredbe niti ni pristojna za odločanje o prošnji, nepravilna in naj se odpravi oziroma podredno razveljavi, zadeva pa vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

8. Poleg tega tožnik predlaga, da se izvršitev izpodbijanega akta odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Če bi bil tožnik pred odločitvijo sodišča izročen Nemčiji, ne bi bilo več mogoče vzpostaviti prejšnjega pravnega razmerja. Z izročitvijo Nemčiji bi mu prenehal tudi pravni interes za tožbo. To bi pomenilo kršitev tožnikovih pravic iz 23. in 25. člena Ustave, zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe poudari, da je odpovedala izvedbo transferja v Nemčijo in da bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. K I. točki izreka

10. Tožba ni utemeljena.

11. V konkretnem primeru se z izpodbijanim sklepom odloča v zadevi priznanja mednarodne zaščite – postopka določitve države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, tokrat na podlagi četrte tožnikove prošnje, ki jo je vložil dne 19. 7. 2016, to je po tem, ko je bil 4. 5. 2016 že predan Nemčiji in je dne 1. 7. 2016 ponovno prišel v Slovenijo.

12. Pri tem ni sporno, izhaja pa tudi iz podatkov, ki so v upravnih spisih, da gre v konkretnem primeru za ponovni sprejem prosilca na podlagi točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe ter da je Ministrstvo v predpisanem roku iz Uredbe pristojnemu organu Nemčije (ponovno) poslalo prošnjo za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Spora tudi ni o tem, da je Republika Nemčija v odgovoru (z dne 26. 7. 2016) ponovno potrdila, da prevzema pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz upravnih spisov nadalje sledi, da je bil s tožnikom na podlagi 5. člena Uredbe opravljen osebni razgovor, na katerem je bil le-ta seznanjen z odgovorom pristojnih nemških organov, ter da je bilo vse navedeno, vključno s tožnikovo izjavo, ki jo je dal na osebnem razgovoru, upoštevano pri odločitvi. Kar vse pomeni, da je bil postopek voden pravilno in da je bilo pravilno ter skladno z Uredbo odločeno, da je za sprejem tožnika in za obravnavanje tožnikove prošnje pristojna Nemčija, oziroma da Slovenija ni pristojna. Razlogov oziroma okoliščin, zaradi katerih bi Slovenija v skladu z drugim odstavkom 3. člena Uredbe prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje, kot se pravilno navaja v izpodbijanem sklepu, torej ni. Glede na povedano pa tudi ne drži tožbeni očitek, da v sklepu ni navedena dejanska in pravna podlaga za izpodbijano odločitev, zato sodišče tožbene ugovore v tej smeri kot neutemeljene zavrača. Kot neutemeljene oziroma kot nerelevantne za odločitev pa sodišče zavrača tudi obširne tožbene navedbe, ki se nanašajo na postopanje Ministrstva v zvezi s prošnjami za mednarodno zaščito, ki jih je tožnik vlagal v Sloveniji vse od 18. 12. 2012 dalje. Po podatkih spisov se je vsaka vložena prošnja obravnavala samostojno in v posebnem postopku, v vseh postopkih pa je bilo tudi že pravnomočno odločeno. Pravnomočno je bilo odločeno tudi v zvezi s predhodno – tožnikovo tretjo prošnjo, ki se posebej izpostavlja v tožbi ter pri tem nekorektno in v nasprotju s podatki spisov navaja, da je tožnik odločitev Ministrstva izpodbil s tožbo in da je Slovenija postala odgovorna država članica. Tožnik je, kot sledi iz spisov, odločitev Ministrstva o določitvi Italije kot odgovorne države članice sprva res izpodbil s tožbo, ne omeni se pa, da je bilo v ponovnem postopku odločeno enako in da sta ta odločitev in kasneje še odločitev o določitvi Republike Nemčije kot odgovorne države članice, ki se omenja v izpodbijanem sklepu, postali pravnomočni. Prav tako se ne omeni, da stališče sodišča prve stopnje, po katerem naj bi Slovenija postala odgovorna država članica na podlagi drugega odstavka 17. člena Uredbe, in na katerega se sklicuje tožba, ni prestalo preizkusa v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem, ter na ta način zamegljuje resnično dejansko stanje in otežuje odločanje v zadevi.

13. V očitnem nasprotju s spisi pa so tudi tožbeni očitki o tem, da pri odločanju niso bila spoštovana načela Dublinske uredbe, zlasti tista o hitri določitvi odgovorne države članice in o hitri ter učinkoviti obravnavi prošenj za mednarodno zaščito. Iz razlogov sklepa, ki se nanašajo na vodenje postopka in ki jih potrjujejo podatki spisov, namreč sledi ravno nasprotno - da je Ministrstvo postopalo v skladu z Uredbo in v predpisanih rokih.

14. Sodišče je zato, glede na povedano, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka

15. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

16. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, in to pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.