Up-253/97

18.9.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe N. A., ki ga zastopa J. M., odvetnica v L. na seji senata dne 18. septembra 1997

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba N. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 204/97 z dne 26.7.1997 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 659/97 z dne 22.7.1997 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je v teku preiskave pritožniku, obdolženemu kaznivega dejanja velike tatvine, storjene v sostorilstvu in na posebno predrzen način ter kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja velike tatvine, z izpodbijanim sklepom (drugič) podaljšal pripor iz pripornega razloga begosumnosti.

Višje sodišče je pritožbo pritožnikove zagovornice zoper sklep o podaljšanju pripora zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 20. člena Ustave (odreditev in trajanje pripora), kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave in kršitev pravnega jamstva iz 29. člena Ustave, po katerem mora biti obdolžencu v kazenskem postopku zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist.

3.V razlogih v zvezi s kršitvijo 20. člena Ustave navaja, da ni begosumen, ker živi v Sloveniji že več let, ker ima v Sloveniji izvenzakonsko partnerico in sorodnike, tudi brata. Sodišču očita, da teh okoliščin ni upoštevalo in da je tudi ponujeno plačilo varščine zavrnilo brez utemeljenega razloga. Zato naj bi bil njegov položaj neenakopraven napram drugim osebam, pri čemer ga zlasti moti, da je soobdolženi M. Č. na prostosti. Ko obrazlaga zatrjevano kršitev domneve nedolžnosti, izpodbija obstoj utemeljenega suma, ki naj bi ga preiskava do izdaje izpodbijanega sklepa ne potrdila. Sicer pa naj bi mu odrejeni oziroma podaljšani pripor onemogočal, da bi sam poiskal osebe, ki bi mu zagotovile alibi, s čimer naj bi ne imel možnosti za pripravo svoje obrambe in za izvajanje dokazov, ki so mu v korist kot obdolžencu v kazenskem postopku. - V zvezi s takšnimi svojimi navedbami se pritožnik sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča (Up 13/94, Up 57/95, Up 74/95, Up 75/95, Up 123/95, Up 175/95 in U-I-18/93).

B.

4.Ustavno sodišče je vpogledalo kazenski spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 405/97.

5.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave pa se sme osebo, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavni pojem "potrebno za potek kazenskega postopka" se nanaša tudi na zagotovitev obdolženčeve prisotnosti v kazenskem postopku. Pripor zaradi begosumnosti je mogoče odrediti le ob izpolnjenih pogojih, določenih v Ustavi in zakonu. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: ZKP) določa v 1. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila.

6.Obstoj begosumnosti pri pritožniku je sodišče utemeljilo na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče razumno sklepati o obstoju nevarnosti bega. Med takšne okoliščine sodijo poleg teže kaznivega dejanja in pričakovane kazni predvsem okoliščine, ki zadevajo značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske in vse druge vezi z domačim oziroma tudjim okoljem.

Sodišči sta po presoji senata Ustavnega sodišča obstoj relevantnih okoliščin ugotovili in obrazložili. V obrazložitvi izpodbijanih sklepov sta namreč navedli, da je pritožnik tuj državljan, da v Sloveniji nima ožje družine, da je brez zaposlitve, da nima stalnega bivališča, na začasnem naslovu pa ne stanuje, da ima stalno bivališče v Z. (BiH) ter da ima očeta in brate v N. Da temu ni tako, oziroma, da bi navedene okoliščine v teku preiskave odpadle, kot trdi pritožnik, iz spisa ne izhaja, okoliščine, ki jih navaja pritožnik v ustavni pritožbi pa tudi niso takšne, da bi lahko omajale zaključek rednih sodišč, da je zaradi nevarnosti bega pripor neogibno potreben za zagotovitev pritožnikove navzočnosti v kazenskem postopku. Kolikor je pritožbene navedbe mogoče razumeti kot očitek sodišču, da dejanskega stanje v zvezi z okoliščinami bega ni v popolnosti ugotovilo, pa senat Ustavnega sodišča poudarja, da se pri svojem odločanju ne more spuščati v to, ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, kakor tudi ne v dokazno oceno in pravno presojo sodišča. Ta presoja je zaupana prvenstveno sodnikom rednih sodišč, ki sodijo v skladu z Ustavo in zakonom. Ustavno sodišče lahko opravlja nadzor le z ustavnega vidika in v tem okviru ugotavlja, ali ni morda sodišče v postopku odločanja nedovoljeno poseglo v ustavno pravico posameznika. Pri odločanju o pravilnosti sklepov o podaljšanju pripora Ustavno sodišče tudi ne more presojati odločitve sodišča o ponujeni varščini, saj je le-ta predmet posebnega postopka.

7.Kršitve pravice do enakega varstva pravic pritožnik s pritožbenimi navedbami ni uspel izkazati. Ne more namreč zatrjevati neenakost in zahtevati odpravo pripora zgolj na podlagi dejstva, da sodišče ni odredilo pripora zoper soobdolženca, saj se okoliščine za odreditev in podaljšanje pripora presojajo na podlagi posebnih okoliščin vsakega primera in glede vsakega obdolženca posebej. Tako je po presoji senata sodišče ravnalo tudi v konkretnem primeru.

8.Senat Ustavnega sodišča nadalje ugotavlja, da pritožnik s povsem splošno trditvijo, da "preiskava ni potrdila utemeljenega suma ali kakšnega neizpodbitnega dokaza o tem, da bi pritožnik bil res storilec očitanega kaznivega dejanja", ne more vzbuditi dvoma v pravilnost izpodbijanih odločitev, ne v smislu kršitve ustavnih določb o priporu in tudi ne v smislu zatrjevane kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo v svojih odločitvah, domneva nedolžnosti v kazenskem postopku nima absolutnih materialnopravnih učinkov. Ustava sama je v prvem odstavku 20. člena določila možnost poseganja v človekovo pravico do osebne svobode že na podlagi utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, ne šele na podlagi pravnomočne sodbe. V skladu z navedenim je v izpodbijanih odločbah izražen zgolj obstoj verjetnosti in ne gotovosti, da je pritožnik storil očitani kaznivi dejanji. Obstoj utemeljenega suma pa je konkretno in izčrpno obrazložen v pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave, na katerega se zato ob podaljšanju pripora že senat sodišča prve stopnje in nato tudi Višje sodišče, ko zavrača pritožbeno navedbo "da v konkretnem primeru niti ni podan povsem utemeljen sum", upravičeno sklicuje.

9.Glede na to, da Ustava v 20. členu omogoča odvzem prostosti posamezniku, tudi ni mogoče šteti, da se s priporom, ki je odrejen in podaljšan v skladu z Ustavo in zakonom, na nedopusten način posega v ustavno zagotovljeno pravico obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist. S samim dejstvom odreditve in podaljšanja pripora (kot se to zatrjuje v ustavni pritožbi) pritožniku torej pravica iz 29. člena Ustave ni mogla biti kršena.

10.Ker torej v obravnavanem primeru očitno ne gre za zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posameznim aktom, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata

dr. Boštjan M. Zupančič