Jedro

Zagovornica ne ločuje dveh povsem različnih položajev. Na eni strani položaj, da kazenski pregon po pravnomočni odločbi ni več možen in da zastaralni rok več ne teče, po drugi strani pa od tega povsem neodvisno ureditev v ZNPPol, da se DNK profili pravnomočno obsojenih hranijo do izteka zastaralnega roka, ki bi bil potreben za zastaranje kaznivega dejanja, ki jo podpira že predstavljena sistemska razlaga zakonske določbe, saj pri obsodilni sodbi potek roka ni vezan na pravnomočnost obsodilne sodbe, ampak na zastaranje kazenskega pregona, ki nastopi zgolj, ko poteče zakonsko predpisan zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtožencu je izreklo kazen enega leta zapora. V plačilo mu je naložilo premoženjskopravni zahtevek Zavarovalnice, d.d. v znesku 2.109,88 EUR. Obtoženca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sodbo "in sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev dokazov z dne 21. 3. 2023" se je pritožila zagovornica obtoženca iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da "sklep o zavrnitvi zahteve o izločitvi dokazov z dne 21. 3. 2023 in izpodbijano sodbo z istega dne razveljavi in zahtevi za izločitev dokazov ugodi, sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zahtevi za izločitev dokazov ugodi, sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje".

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ter proučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil v obsegu in na način, kot je opisano v izreku sodbe in obtožencu izreklo primerno in pravično kazen zapora. Svojo presojo je obrazložilo z izčrpnimi, tehtnimi, argumentiranimi, logičnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih sodišče druge stopnje sprejema in se jim v izogib ponavljanju tudi v celoti pridružuje.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje sklep o predlogu za izločitev dokazov sprejelo na glavni obravnavi dne 21. 3. 2023, zaradi česar posebne pritožbe zoper takšen sklep ni (četrti odstavek 340. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbene navedbe zagovornice obravnavalo kot uveljavljanje absolutne bistvene kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, torej, da se sodba opira na dokaze pridobljene s kršitvijo z ustavo določenih pravic.

6. Pritožničinemu navajanju, da so poročila NFL, ki so bila zasnovana na DNK vzorcu obtoženca, odvzetem v zadevi I K 37014/2015, nedovoljen dokaz, ker je že potekel predpisani rok za hrambo DNK profila s pravnomočnostjo obsodilne sodbe v zadevi I K 37014/2015 dne 5. 5. 2016, ni mogoče pritrditi. Druga alineja prvega odstavka 128. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) določa, da se profili DNK v evidenci hranijo do ustavitve policijske preiskave ali do najdbe pogrešane osebe ali identifikacije neznanega trupla ali do izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali do pravnomočne ustavitve kazenskega postopka ali do pravnomočne zavrnilne ali oprostilne sodbe, če tega ni, pa do zastaranja kazenskega pregona. Iz te določbe je mogoče razbrati, da zakon loči med položaji, ko se postopek konča z odločitvami, ki so osumljencu oziroma obdolžencu v korist, kjer določa, da se sme DNK profil hraniti do ustavitve policijske preiskave, izdaje sklepa oziroma do pravnomočne odločbe ter med položaji, ko do takšnega zaključka ne pride, torej kadar kazenski postopek sploh ne steče ali pa se konča z obsodilno sodbo. V takšnih primerih je v zakonu določeno, da se sme DNK profil hraniti do zastaranja kazenskega pregona. Stališča, da bi s pravnomočnostjo obsodilne sodbe potekel tudi rok za hrambo DNK profila tako ne podpira sistemska razlaga določbe, saj je zakonodajalec rok hrambe DNK profila vezal na pravnomočno sodno odločbo le v primeru izrecno naštetih odločb oziroma odločitev v korist obdolženca, pri čemer ne navaja pravnomočne obsodilne sodbe, za katero velja, da se lahko DNK profil hrani do zastaranja kazenskega pregona.

7. Pritožnica sicer pravilno, s sklicevanjem na sodno prakso vrhovnega sodišča izpostavlja, da zastaralni rok preneha teči s pravnomočno obsodilno sodbo, vendar s tem ne nastopi zastaranje kazenskega pregona, kot napačno navaja pritožnica, ampak nastopi učinek _ne bis in idem_, zaradi česar ponovno sojenje ni dopustno, v obsodilno sodbo pa je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Kazenski pregon pa zastara samo, ko poteče v 90. členu KZ-1 predpisan zastaralni rok, zato ni mogoče zaključiti, da se rok za hrambo DNK profila izteče s pravnomočnostjo obsodilne sodbe. Navedeno potrjuje tudi ureditev zavrnilne sodbe v 357. členu ZKP, saj je samo po poteku zastaralnega roka mogoče izreči zavrnilo sodbo po 4. točki 357. člena ZKP, v primeru že pravnomočne obsodilne sodbe za isto dejanje pa je treba izreči zavrnilo sodbo po 3. točki 357. člena ZKP, kar potrjuje, da gre za dva različna položaja, ki imata sicer enak učinek, saj izključujeta nadaljnji kazenski pregon, ampak temeljita na drugačnih odločilnih dejstvih. Učinek _ne bis in idem_, ki nastopi s pravnomočno odločbo in ki onemogoča nadaljnji tek zastaralnega roka, je vezan na ponovno presojo istega dejanja obtoženca. Pri obsodilni sodbi učinek _ne bis in idem_ niti ni absoluten, saj je v obsodilno sodbo mogoče poseči z izrednimi pravnimi sredstvi, kjer si je nedvomno mogoče predstavljati položaj, ko bi bila ponovna preučitev shranjenega DNK profila v korist obdolženca, pa je ob sprejemu stališča zagovornice, ne bi bilo mogoče primerjave več opraviti, ker bi bil DNK profil že izbrisan. S hrambo DNK profila po pravnomočnosti sodbe ni kršeno načelo _ne bis in idem_, saj je ponovni kazenski pregon izključen, DNK profil pa se hrani le do roka, ki bi bil sicer potreben za zastaranje kazenskega pregona. Zagovornica tako v pritožbi ne ločuje dveh povsem različnih položajev. Na eni strani položaj, da kazenski pregon po pravnomočni odločbi ni več možen in da zastaralni rok več ne teče, saj kazenski pregon ni možen, po drugi strani pa od tega povsem neodvisno ureditev v ZNPPol, da se DNK profili pravnomočno obsojenih hranijo do izteka zastaralnega roka, ki bi bil potreben za zastaranje kaznivega dejanja, ki jo podpira že predstavljena sistemska razlaga zakonske določbe, saj pri obsodilni sodbi potek roka ni vezan na pravnomočnost obsodilne sodbe, ampak na zastaranje kazenskega pregona, ki nastopi zgolj, ko poteče zakonsko predpisan zastaralni rok. Posledično je pravilna razlaga prvostopenjskega sodišča, da se rok za hrambo DNK profilov izteče z zastaranjem kazenskega pregona, za dejanje, v zvezi s katerim je bil DNK profil pridobljen, skladno z določbami 90. člena KZ-1, pri čemer pa je po presoji pritožbenega sodišča potrebno upoštevati tudi določbe o pretrganju zastaranja po četrtem odstavku 91. člena KZ-1 zaradi kasneje storjenih enako hudih ali hujših kaznivih dejanj.

8. Hramba DNK po pravnomočnosti sodbe do poteka roka, potrebnega za zastaranje kazenskega pregona je po presoji pritožbenega sodišča poseg v informacijsko zasebnost obsojenca, ki pa je z Ustavo skladen. S hrambo DNK profilov se zasleduje legitimen cilj, ki je v odkrivanju storilcev kaznivih dejanj in v preprečevanju kaznivih dejanj, s čimer se varujejo pravice drugih, kar je ena temeljnih obveznosti države.1 Hramba DNK profila osumljenca, ki je bil pravnomočno oproščen oziroma je bila obtožba pravnomočno zavrnjena, oziroma je bil postopek ustavljen, ni več ustavno dopustna, saj je bil s pravnomočno odločbo tudi izčrpan namen hrambe DNK, saj se je izkazalo, da osumljeni ni bil storilec kaznivega dejanja, zato ni več potrebe po hrambi DNK in hramba ni več nujna, zato ni več sorazmerna, kot je ugotovilo ustavno sodišče.2 Drugače je v primeru obsodilne sodbe, kjer je tudi po pravnomočnosti sodbe DNK profil še vedno lahko potreben v primeru izrednih pravnih sredstev, tudi v korist obdolženca, kot že pojasnjeno, zato ni mogoče zaključiti, da bi bil s pravnomočno obsodilno sodbo izčrpan namen hrambe. Pomembno tudi je, da obsojenca za razliko od osumljenca, ki ni bil nikoli obsojen, ne ščiti domneva nedolžnosti. Sama hramba DNK profilov in njihova obdelava je po namenu omejena z določbo prvega odstavka 112. člena ZNPPol, ki določa, da smejo policisti, če je to glede na okoliščine storitve konkretnega kaznivega dejanja nujno in potrebno primerjati profile DNK. Glede na citirano določbo sme policija primerjati DNK profile le, če je to nujno potrebno glede na okoliščine konkretnega kaznivega dejanja. Poseg v informacijsko zasebnost je tako omejen zgolj na takšno uporabo, ki pa je tudi v ožjem smislu sorazmerna, saj država s hrambo DNK profilov zasleduje legitimen cilj varstva pravice do varnosti drugih, ki je temeljna naloga države. Sorazmernost v ožjem smislu utemeljuje tudi časovna omejenost hrambe DNK po pravnomočni sodbi, ki je omejena s potekom roka za zastaranje kazenskega pregona. Tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izkazuje, da je za skladnost hrambe DNK profilov s konvencijskimi zagotovili odločilno, da hramba ni trajna in da je sorazmerna s storjenim kaznivim dejanjem.3 Roke za zastaranje kazenskega pregona določa 90. člen KZ-1, pri čemer je rok odvisen od višine predpisane kazni, s čimer je zadoščeno kriteriju sorazmernosti trajanja hrambe s težo dejanja. Po poteku roka za hrambo DNK profilov, torej po izteku roka za zastaranje kazenskega pregona, se podatki blokirajo in se hranijo še 10 do 50 let, odvisno od teže dejanja, pri čemer je v podatke mogoče vpogledati le zaradi preiskovanja storitve kaznivega dejanja, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, po poteku teh rokov, pa se podatki izbrišejo (četrti odstavek 129. člena ZNPPol). S tem je tudi zagotovljen učinkovit izbris podatkov.

9. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih navedb, da je hramba DNK do poteka roka za zastaranje kazenskega pregona v nasprotju z namenom rehabilitacije. Pritrditi je zagovornici, da z nastopom zakonske ali sodne rehabilitacije prenehajo vse posledice obsodbe, vendar pa pri tem spregleda, da hramba DNK ni posledica obsodilne sodbe, ampak storjenega kaznivega dejanja, saj se DNK hrani že pred obsodilno sodbo, zato ne gre za posledico obsodilne sodbe in se učinki rehabilitacije, ki se navezujejo na posledice same obsodbe, na hrambo DNK ne raztezajo. Po rehabilitaciji sicer obsojenec velja za neobsojenega, kot izpostavlja pritožnica, na kar pa ne vpliva hramba DNK, saj se v tej bazi ne beleži podatek o obsojenosti osebe. Nenazadnje, se v DNK bazi ne shranjujejo le DNK profili pravnomočno obsojenih oseb, ampak tudi drugih oseb, ki nikoli niso bile obsojene, četudi z omejitvijo do trenutka pravnomočnosti odločbe oziroma siceršnjega zaključka postopka, zato ni mogoče ugotoviti, ali je oseba, katere DNK se hrani bila obsojena ali ne, posledično pa tudi ni mogoče slediti pritožbenim očitkom o kršitvi 2. in 22. člena Ustave.

10. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni sledilo zagovorničinemu predlogu za izločitev poročil NFL, in je pravilno ugotovilo, da rok za hrambo DNK profila ne bo potekel najmanj do 28. 9. 2025, ko predvidoma poteče desetletni rok za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje velike tatvine (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1), storjenim dne 28. 9. 2015, v zvezi s katerim je bil pridobljen vzorec DNK, pri čemer je treba upoštevati tudi pretrganje zastaranja s kasneje storjenimi kaznivimi dejanji, kot ga določa četrti odstavek 91. člena KZ‑1. Izpodbijana sodba na podlagi navedenega ni obremenjena s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Zagovornica v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem neutemeljeno izpodbija zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtožencu dokazano, da je z neznanim sostorilcem vlomil v vikend oškodovanca in odtujil 200 kg različnega mesa in 15 bankovcev jugoslovanskih dinarjev. Zatrjuje, da obstaja razumen dvom, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ker ni mogoče izključiti sekundarnega prenosa DNK obtoženca, ki je bil najden na kraju dejanja.

12. Sodišče druge stopnje sprejema prepričljive in sistematične razloge izpodbijane sodbe, da je ravno obtoženec z neznanim sostorilcem vlomil v stanovanjsko hišo skozi okno kuhinje v prvem nadstropju in odtujil navedene premične stvari v pritličju, iz hiše pa je odšel skozi pritlično okno. Način izvršitve vloma je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe oškodovanca, ki jo potrjujejo fotografije in ugotovitve ogleda kraja dejanja, kjer so na oknu kuhinje v prvem nadstropju bile ugotovljene sledi naviranja z neznanim orodjem na levi in desni strani, po hiši pa so bile tudi najdene sledi obuval, da je storilec zapustil hišo skozi pritlično okno, pa nakazujejo sledi obuval na klopi pod oknom. Zaključek, da je ravno obtoženec izvršil opisano dejanje, pa temelji na mešani biološki sledi, kjer je bilo ugotovljeno, da prevladujoča komponenta sledi predstavlja DNK profil obtoženca. Navedena mešana sled je bila najdena na oknu v prvem nadstropju, kjer je bilo v hišo tudi vlomljeno, kar potrjujejo sledi vlamljanja na levi in desni strani okna. Pritožnica brez uspeha izpostavlja, da je bila to edina najdena sled v hiši in da ni logično, da bi bila samo ena sled, saj je bil najden prav obtoženčev DNK in to na steklu okna, skozi katerega je bilo vlomljeno, kar potrjuje, da je bil prav obtoženec tisti, ki je skozi okno v prvem nadstropju vlomil v hišo, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

13. Zagovornica v pritožbi neuspešno poskuša vzpostaviti dvom v zaključke prvostopenjske sodbe z možnostjo sekundarnega prenosa DNK obtoženca na steklo okna. Sodišče prve stopnje je tej možnosti namenilo ustrezno pozornost in na podlagi izpovedb C. C., ki je opravil analizo, kriminalistične tehnice D. D. in izvedenskega mnenja dr. E. E. ocenilo, da ni mogoče ugotoviti, ali gre za primarni ali sekundarni prenos. Sekundarni prenos, kot ga opisuje zagovornica, da je obtoženčev DNK prenesla druga oseba, ki je bila z obtožencev v stiku, na primer preko kajenja skupnega cigareta, s katerim je nato storilec potegnil po steklu okna in tako tam pustil biološko sled obtoženca, pa je ocenilo zgolj za domnevo, golo špekuliranje, brez dokazne podkrepitve trditev zagovornice, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Po drugi strani pa po oceni sodišča prve stopnje oblika madeža na oknu in velikost cca 5 cm potrjuje zaključek, da je madež nanesel storilec pri vlamljanju. Storilec, torej obtoženec se je okna fizično dotikal bodisi med vlamljanjem oziroma med vstopanjem, ko ga je odsunil. Pritožnica nima prav, da ni mogoče ugotoviti, kdaj in kako je nastala biološka sled, saj je sodišče prve stopnje to prepričljivo storilo z oceno, da je obtoženec pustil to sled ob vlomu, preprosto zato, ker je bila sled na oknu, skozi katerega je bilo vlomljeno v hišo preko terase v prvem nadstropju hiše. Sodišče druge stopnje tem razlogom pritrjuje in jih sprejema kot življenjsko prepričljive, obramba namreč niti ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, ki bi nakazovale sekundarni prenos do te mere, da bi vzbudile razumen dvom v zaključek, da DNK sledi ni pustil sam obtoženec med vlomom.

14. Pritožnica nasprotuje takšnemu zaključku, pri čemer netočno izpostavlja izpovedbe prič. Navaja del izpovedbe C. C., ki je opravil analizo, da je možno, da bi nekdo pomazal po steklu s cigaretnim ogorkom in sled drugega prenesel na steklo ter bi tako prišlo do sekundarnega prenosa, pri čemer pa pritožnica spregleda, da je povedal tudi, da odtis kože pusti drugačen odtis, ki se ga ne da narediti, če samo pomažeš z ogorkom po steklu, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča ne podpira sklepanja o sekundarnem prenosu. Kot izpostavlja že sama pritožnica, je D. D., ki je zavarovala sled, povedala, da je šlo za masten madež velikosti 5 cm in da ni bilo sledi podrsanja, zato njena izpovedba nikakor ne podpira teorije obrambe, da bi lahko nekdo s cigaretnim ogorkom, ki bi imel DNK obtoženca podrsal po steklu in tako prenesel DNK na okno. Pritožnica na podlagi netočno povzetih izpovedb in zaključku izvedenke, da ni mogoče ugotoviti, ali gre za primarni ali sekundarni prenos, v pritožbi podaja novo teorijo, da bi nekdo lahko odtisnil ogorek kot štampiljko, kar je tako kot špekulacija s podrsanjem ogorka le golo sklepanje brez sleherne opore v dejstvih. Razumnega dvoma namreč ni mogoče vzbuditi s predstavljanjem neke hipotetične možnosti, ki nima niti osnove v konkretnih navedbah v zagovoru ali okoliščinah primera, in zato ne sodi v nabor dejstev, ki bi jih bilo mogoče ovrednotiti. Izvedenka ter priči D. D. in C. C., ki sta usposobljena na področju DNK, so povedali, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti ali gre za primarni ali sekundarni prenos, vendar to ne pomeni, da je s tem že podan razumen dvom. Sodišče prve stopnje je na podlagi okoliščin samega nahajališča DNK sledi, to je na oknu, skozi katerega je bilo nedvomno vlomljeno v hišo, v kateri so bili nato odtujeni ugotovljeni predmeti, sled pa je bila oblike, ki niti ne podpira teorije o podrsanju z ogorkom, ki jo je ponujala obramba, prepričljivo ugotovilo, da je prav obtoženec pustil DNK na oknu, ko je vlamljal v hišo. Pritožnica ne more uspeti z navajanjem, da ni drugega dokaza, saj ta niti ni potreben, v kazenskem postopku namreč ni dokaznih pravil v smislu števila dokazov. Brez vpliva na presojo so tudi nadaljnje navedbe, da ni bilo ugotovljeno, da bi katera od sledi stopal pripadala obtožencu, saj primerjava niti ni bila opravljena. Odtisi stopal potrjujejo, da je do vloma prišlo, da sta se storilca gibala po hiši ter vzela stvari iz pritličnega dela hiše, od koder sta tudi odšla iz hiše, najdeni DNK profil obtoženca pa glede na okoliščine in nahajališče sledi potrjuje, da je prav obtoženec izvršil kaznivo dejanje.

15. Sodišče druge stopnje zavrača zagovorničin očitek, da je obtoženec povezan z dejanjem zgolj zato, ker je njegov DNK profil v bazi in da je v nasprotju z domnevo nedolžnosti, da je v postopku zato, ker je bil predhodno v postopku. Obtoženec je namreč v postopku zato, ker je bil njegov DNK najden na kraju dejanja, zgolj identificiran je bil zaradi hrambe DNK profila v evidenci, v čemer ni mogoče prepoznati kršitve domneve nedolžnosti.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe oškodovanca ugotovilo, da je bilo 200 kg mesa odtujenih iz skrinje v pritličju. Pritožnica nepravilno trdi, da je oškodovanec najprej trdil, da je bilo odtujenih 20 kg mesa, saj je ves čas že od ovadbe namreč izpovedoval, da je bilo odtujenih 200 kg mesa, pri čemer je količine posameznih vrst mesa bolj specifično res navedel kasneje, je pa že v ovadbi navajal več vrst mesa in mesnin (krvavice, sveže meso, suho salamo...). Njegovo izpovedbo glede na prepričljive razloge izpodbijane sodbe, potrjujejo tudi materialni sledovi, to so ostanki zamrznjene hrane na tleh pred zamrzovalno skrinjo, iz katere je bilo meso odtujeno. Sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenimi navedbami pojasnjuje, da niti ni relevantno, kako točno sta storilca odnesla ukradeno meso iz hiše, je pa sodišče prve stopnje prepričljivo z verjetnostjo sklepalo, da sta meso zavila v odejo, ki je izginila ob vlomu, ter meso odnesla. Ker točen način, kako sta storilca odnesla meso ni odločilen, tudi ni potrebno, da bi sodišče ugotavljalo obstoj sledi vozil na kraju dejanja, kot neuspešno izpostavlja pritožnica.

17. V zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom pritožnica neutemeljeno očita, da ni dokazan, saj je glede na prepričljive razloge izpodbijane sodbe izkazan z računom za popravilo okna, s seznamom odtujenega mesa, ki ga je že zavarovalnica ovrednotila in z amortizacijo vrednost zmanjšala za 50%, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča izkustveno predstavlja realno vrednost odtujenega mesa. Sodišče prve stopnje je premoženjskopravni zahtevek prisodilo utemeljeno na prepričljivih ugotovitvah o dejanskem stanju in je tudi pravilno uporabilo civilnopravne določbe, zato se ni mogoče strinjati s pritožnico, da odločitev o premoženjskopravnem zahtevku ni obrazložena.

18. Pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vključuje pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče druge stopnje v tem okviru ocenjuje, da je sodišče z izrekom kazni enega leta zapora izreklo pravično in primerno kazen glede na ugotovljeno obtoženčevo predkaznovanost in specialno povratništvo in po drugi strani časovno oddaljenost dejanja in obtoženčevo dolžnost preživljanja mladoletnih otrok.

19. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (točka 21 sodbe) je obtoženca oprostilo plačila sodne takse, saj je brez rednih prihodkov in brez premoženja.

1 Tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-312/11 z dne 13. 2. 2014, točka 26. 2 Ibid. točki 31 in 32. 3 Sodba ESČP v zadevi Gaugharan v. Združeno Kraljestvo, 45245/15 z dne 13. 2. 2020.