Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dolžnik je sicer navedel nekatera dejstva, ki bi utegnila utemeljevati njegov ugovor (računi se nanašajo na obdobje, ko dolžnik ni bil več najemnik spornih poslovnih prostorov), vendar pa ni predložil nobenih dokazov, niti ni navedel razlogov, zakaj dokazov ne more predložiti. Zato dolžnikov ugovor ni utemeljen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.
Ugovor se zavrne in se potrdi sklep o izvršbi.
Dolžnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo zoper dolžnika izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave terjatve 10.944,71 EUR s pripadki.
Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da je upnik dolžniku dne 11.2.1998 dostavil dopis, s katerim ga obvešča o prekinitvi najemne pogodbe med lastnikom in upnikom ter da lastnik prostorov ne prevzema nikakršne odgovornosti za pogodbe, sklenjene preko upnika. Dolžnik je moral poiskati nove poslovne prostore, z lastnikom pa se je dogovoril za sporazumno prenehanje najemnega razmerja in avgusta 1998 prostore tudi izpraznil. Vtoževani računi se nanašajo na obdobje po izpraznitvi prostorov in tako ne morejo biti predmet tega postopka.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnikov ugovor neobrazložen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.
Ugovor ni utemeljen.
Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno relevantna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi ustrezne dokaze za tako zatrjevana dejstva. V kolikor dolžnik zgoraj navedenim zahtevam ne zadosti, se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Omenjeno določilo je treba razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik sicer navedel nekatera dejstva, ki bi utegnila utemeljevati njegov ugovor (računi se nanašajo na obdobje, ko dolžnik ni bil več najemnik spornih poslovnih prostorov), vendar pa za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov, čeprav je bil na to svojo dolžnost iz 2. odst. 53. čl. ZIZ izrecno poučen v sklepu o izvršbi. Dolžnik ni predložil niti dopisa z dne 11.2.1998, na katerega se v ugovoru sklicuje, niti primopredajnega zapisnika o zatrjevani izročitvi prostorov v avgustu 1998, niti predložil kakršnega koli drugega dokaza v zvezi s svojimi trditvami, pri tem pa tudi ni navedel razlogov, zakaj dokazov ne more predložiti. Zato se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da dolžnikov ugovor ni utemeljen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.
Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu odločbe po uradni dolžnosti v skladu z določbami 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.
Ker dolžnik s pravnim sredstvom ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165.čl. ZPP in 15. čl. ZIZ odločilo, da mora sam nositi svoje stroške ugovora.