Jedro

Ker je toženka, ki ji je tožeča stranka denar posodila, s plačilom v zamudi, je dolžna tožnici posojeni znesek vrniti, z obrestmi zaradi zamude (1. odst. 574. člena in 1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15-tih dneh plača 1.524.166,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 6.500,00 SIT za čas od 16.7.2002 do plačila in od zneska 1.517.666,00 SIT za čas od 22.6.2002 do plačila ter povrne 307.824,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se je toženka pritožila. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo razveljavi. Kredit je potrebovala tožeča stranka za preureditev hiše. Sama jo je le zapeljala do banke. Ne ve, kaj je urejala tožnica na banki. Nobenega izročanja kuverte ni bilo ob prihodu na tožničin dom. Tudi ne P C. Pričanje P. C. je lažno. Če bi se kaj posodilo, bi bila sklenjena posojilna pogodba pri notarju. Tožnica je toženko naslednji dan res iskala, a je ni bilo doma. V naslednjih dneh je tudi pošiljala telegrame, v sporočilu jo je blatila in ji grozila s policijo. Vse to potrjuje njeno naravo. Ponovni incident se je v preteklosti že zgodil. Glede "prepričljivega" pričanja tožničine tete C. P. obstajajo tri variante. Po prvi, kar je dejansko tudi bilo, je tožnica peljala navedenega dne svojo teto po opravkih v N.. Tam sta kupili cvetje. Ko se je ob 14.00 uri vrnila tožnica iz Gorice, je bila sama in je to toženki sama povedala. Priča I. P. je ob prihodu na dvorišče tudi vprašala po teti, če je vse opravila v N. Tožnica ji je povedala, da je stvari uredila in da jo je odpeljala v S.. To dejstvo je priča zamolčala. Po drugi varianti je tožnica naslednji dan v soboto poklicala in povedala, da je bila teta skrita v kotu na balkonu. Tretjo varianto je podala sama C. P., ko je dejala, da je bila v N. do 17.00 ure in si ogledovala mesto, ker ni imela avtobusa za O.. Avtobusi pa vozijo vsako uro. Tega v razsodbi sodišče ni upoštevalo. Ni upoštevan tudi dokaz po izpisu klicev in na domač telefon D. Š. za mesec junij 2002 na navadne linije doma in v zamejstvo. Telefonska številka XY je last firme A. d.o.o. in ne toženkina in za ta izpis bi sodišče moralo imeti dovoljenje družbe. D. Š. do K. niti ni sposobna sama prevoziti. Opisuje še incident, ki naj bi ga imeli s tožnico na morju 1994. Glede dolga, o katerem je izpovedal bivši sodelavec B. R., pa opozarja, da je jamčila za znesek 3.066.000,00 SIT in ni jasno, kako je sodišče presodilo, da gre za nekaj več kot 4.000.000,00 SIT. M. K., s katero je sama le enkrat govorila in se ji potožila, glede na to, da sta bili šest let skupaj v pisarni na P., je bila opredeljena kot trajni presežni delavec in odšla na zavod za zaposlovanje. Fotografije tožeče stranke po letu in pol fotografiranja po prosti presoji ne morejo biti objektivni dokaz, ali se vidi na balkon ali ne.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Variante glede pričanja C. P. so prilagojene toženkini pokvarjeni teoriji. Klevete navaja tudi glede skupnega dopusta v tujini.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je tako, kot mu nalaga tudi določba 8.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), odločilo katera dejstva šteje za dokazana, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka in prepričljivo zaključilo, da je tožena stranka tožnici posodila znesek 1.428.000,00 SIT in sicer dne 14.6.2002, ko je v ta namen tudi bil tožnici odobren bančni kredit, kar se je zavezala toženka vrniti tožnici do 21.6.2002, s stroški odobritve kredita ter ji mora pri tem povrniti tudi stroške telefonskih klicev, ki jih je v zvezi s tem imela tožeča stranka, v skupnem znesku 1.524.166,00 SIT. O tem je izpovedala tožnica, glede dviga denarja je sodišče ocenilo tudi potrdila banke, izročitev je videla tudi priča, C. P., da držijo trditve tožnice, pa kažejo, kot je prepričljivo zaključilo prvostopenjsko sodišče, tudi drugi posredni dokazi, na primer ravnanje tožnice, ki je naslednji dan, z I. P. in H. V. odšla k toženki prav zato, da ji podpiše potrdilo, kar sta navedeni osebi kot priči tudi izpovedali, kot tudi siceršnje ravnaje toženke, ki si je večkrat izposodila denar, kar so potrdile priče (na primer B. R. in M. K.). Teh prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje toženka le z negiranjem ne more ovreči, ko opisuje svoje videnje poteka dogodkov in trdi, da je sama le spremljala tožnico, ki je potrebovala kredit za obnovo hiše. Nenazadnje je sodišče toženko vabilo na zaslišanje, ko bi lahko izpovedala o dogodkih, in na narok ni prišla (list. t. 27 in 30), sodišče je na narok toženko ponovno vabilo, in se vabilu ponovno ni odzvala (list. št. 48 in 61). Trditve o lažnem pričanju C. P. pa so le navržene. Enako velja za trditve, naj bi bil uporabnik telefonske številne, glede katere so bile opravljene poizvedbe, tretja oseba. Fotografije tega, kar trdi toženka, da z balkona ne bi bilo mogoče videti na dvorišče oz. do mize, ter poslušati pogovora, ne izkazujejo. Ker je torej toženka, ki ji je tožeča stranka denar posodila, s plačilom v zamudi, je dolžna tožnici posojeni znesek vrniti, z obrestmi zaradi zamude (1. odst. 574. člena in 1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika), kot tudi povrniti stroške, ki jih je imela v zvezi z najetjem kredita, kar sta se stranki dogovorili. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženki naložilo, da te zneske tožnici plača, z obrestmi, odkar je v zamudi, pravilna in pritožba neutemeljena. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, saj tudi tistih kršitev, ki jih po uradni dolžnosti upošteva (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ni zasledilo (353. čl. ZPP).