Jedro

Dolžnik nima pravice zahtevati dokazila od prevzemnika terjatve, da je bil posel odplačen in izvršen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka odmerjene na 216,80 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 12. 1. 2010 in naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Tožeča stranka je predlagala izvršbo na podlagi računov. Nato je predložila pogodbo o odkupu terjatev z dne 23. 5. 2009. Pogodba ni verodostojna listina po ZIZ in iz pogodbe ne izhaja, da bi šlo za cesijo terjatev. Tožena stranka je ugovarjala, da ni izkazan prehod terjatev do prejšnjega upnika na upnika iz izvršilnega postopka in te pravde. ZIZ v 23. členu določa, da se izvršba z izterjavo denarne terjatve dovoli tudi na podlagi verodostojne listine. Za nekoga, ki ni upnik, sodišče dovoli izvršbo, če gre za javno listino ali po zakonu overjeno listino. Računi ne glasijo na tožečo stranko, pogodbe o odkupu terjatve pa ni mogoče šteti za javno listino. Tožeča stranka bi najprej morala izposlovati izvršilni naslov, nato predlagati izvršbo. Tožeča stranka bi morala takoj predložiti vso procesno gradivo in podlago za obravnavanje. Tožeča stranka predlaganih računov ni pojasnila. Tožena stranka ugovarja, da iz pogodbe o odkupu ne izhaja, da bi naj šlo za cesijo teh terjatev iz računov in tudi ne izhaja višina posameznih terjatev. Prvostopno sodišče je prekoračilo trditveno podlago, ko je odločilo, da je tožeča stranka dokazala, da so terjatve po računih prešle na podlagi cesijskih pogodb na tožečo stranko. Tožeča stranka je le pavšalno navajala, da je odkupila terjatve od podjetja P., d.o.o. Iz cesijske pogodbe ne izhaja, da bi šlo za prenos teh terjatev. Iz cesijske pogodbe le izhaja, da je predmet znesek 2.593,53 EUR brez stranskih terjatev. To se ne da sanirati z ugovorom pomanjkljive trditvene podlage v nasprotju z ugovorom materialnega pobota. Toženec zgolj priznava obstoj terjatev po računih, ki jih je izdalo podjetje P.,d.o.o., vprašanje prenosa terjatev na tožečo stranko pa je neizkazano. Tožeča stranka ni izkazala, da je odstopniku plačala kupnino za odkupljeno terjatev. Odplačnost je kavza te pogodbe. Sodišče je napačno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije z navedbo, da določbe ZFPPIPP ne pridejo vpoštev, saj je bilo podjetje izbrisano po skrajšanem postopku na podlagi ZGD. Če se po izbrisu izkaže, da ob prenehanju družba ima premoženje, to premoženje ne preide na družbenike avtomatično, saj ne gre za univerzalne pravne naslednike družbe, ampak se v tem primeru opravi stečaj tudi, če izbrisana pravna oseba ni bila prezadolžena. Upnik lahko vloži predlog za začetek stečajnega postopka. Okrožno sodišče v Ljubljani je zaradi izbrisa podjetja F., d.o.o., na podlagi 444. člena ZFPPIPP objavilo poziv upnikom, da v enem mesecu predlagajo začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane družbe, ki ga je predstavljala po dveh gospodarskih postopkih po tožbi F., d.o.o., zoper P., d.o.o., vtoževana terjatev. Kot izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani III Pg 3371/2008 in iz sklepa istega sodišča X Pg 914/2009 se nihče od upnikov v enem mesecu ni odzval pozivu in predlagal začetka stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane družbe F., d.o.o. Pravna posledica je, da sodišče tožbo zavrže in postopek ustavi, saj nobeden izmed upnikov ni predlagal uvedbe stečaja. Tožba je bila zavržena v obeh gospodarskih spisih. Podjetje P., d.o.o., oziroma sedaj tožeča stranka bi morala svojo terjatev prijaviti v sklopu postopka za uveljavitev pravic izbrisane pravne osebe in pričetek stečaja. Tožeča stranka zamude ne more sanirati z vložitvijo tožbe zoper družbenike podjetja F., d.o.o., na podlagi 443. člena ZFPPIPP. Posledica zamude z uveljavitvijo terjatev je pomanjkanje procesnih predpostavk za vložitev predmetne tožbe.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev. Terjatve izhajajo iz spornih računov in so prešle na tožečo stranko kot prevzemnika terjatev. Dolžnik je bil obveščen in ničesar ni zanikal. Na podlagi spornih računov lahko to uveljavlja v izvršilnem postopku. Tožeča stranka je v vlogah in na podlagi zakonitega zastopnika med zaslišanji navajala, da se nanašajo računi na poslovanje obeh družb, katerih družbenik je bil toženec in družba je bila izbrisana na podlagi ZGD. Računi so bili predloženi pred prvim narokom. Toženec je bil o odstopu terjatev pisno obveščen, tega ni zanikal. Prenos terjatve pa je bil izkazan s pogodbo. Namen pogodbe ni relevanten, saj je bil dolžnik seznanjen z odstopom. Družba je bila izbrisana na podlagi ZGD in edini družbenik je odgovoren, saj je v notarskem zapisu sprejel izjavo, da jamči za poplačilo terjatev družbe. Tožeča stranka pa je pričela izterjatev pred potekom enega leta od izbrisa družbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka graja aktivno legitimacijo tožeče stranke. Trdi, da ni izdala spornih računov in da tožeča stranka ni dala dovolj podlage, da bi se lahko tožena stranka o tem opredelila. Pri tem spregleda, da ne gre za izvršilni postopek. Kljub temu, da se je postopek pričel na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, se je na ugovor tožene stranke nadaljeval po pravilih pravdnega postopka (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Zato ni pomembno, da računov ni izdala tožeča stranka, ampak je pridobila to terjatev na podlagi pogodbe o odkupu terjatev. S tem je v nadaljevanju postopka izkazala aktivno legitimacijo. Ugovori tožene stranke pa bi bili uspešni, če bi izvršilno sodišče nadaljevalo izvršilni postopek in ugovor tožene stranke zavrnilo.

6. Tožena stranka še trdi, da tožeča stranka ni dovolj substancirala podlage, saj ni obrazložila posameznih računov, ampak samo znesek 2.593,53 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo na ta ugovor tožene stranke, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, kar je tožena stranka vložila 21. 1. 2010. Toženec je sam pojasnil, za kakšno pogodbo oziroma podlago je šlo med družbama P., d.o.o., in F., d.o.o., in za vsak račun posebej pojasnil, za kar so po njegovem mnenju ti zneski oziroma obveznosti prenehali zaradi kompenzacije, ki se je potrditvah toženca zgodila že pred pravdo. Tudi, ko je bil zaslišan kot stranka je toženec povedal, da računi, ki jih je P. izstavila družbi F., niso bili sporni in da je šlo za račune iz naslova najemnine pisarne (primerjaj sodbo v točki 15 obrazložitve). Ob taki obrambi tožene stranke in izvedenem dokazu, to je z zaslišanjem toženca, je sodišče prve stopnje imelo dovolj trditvene podlage in dokazov, da je štelo, da je tožba sklepčna, računi pa izkazani. Glede pogodbe o odstopu terjatev pa je tudi sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo za odstop po 417. členu OZ. Toženec je bil o tem seznanjen, ni pa potrebna njegova privolitev (419. člen OZ). Pritožba trdi, da teh obveznosti ni in da so bile prirejene. Pri tem spregleda, kar je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje, da v svojih izpovedbah in navedbah toženec navaja drugače, saj je uveljavljal prenehanje teh obveznosti na podlagi materialnopravnega pobota. Pritožba tudi trdi, da tožeča stranka ni izkazala, da je bil posel o odstopu izvršen, oziroma da je odstopnik plačal to terjatev. Pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, katere ugovore ima dolžnik. To določa 421. člen OZ in med temi pravicami ni možnosti, da dolžnik zahteva dokazilo od prevzemnika, da je bil posel odplačen in izvršen. Kot se izkaže, da je ugovor aktivne legitimacije neutemeljen in dejstvo, da je šlo za odkupljeno terjatev, ne vpliva v pravdnem postopku na pravilnost te sodbe. Po ugovoru zoper sklep o izvršbi in po razveljavitvi tega sklepa, ima tožeča stranka vse možnosti kot v pravdi.

7. Pritožba še trdi, da tožeča stranka ni dokazala, da so ravno sporni računi predmet pogodbe o odkupu terjatev. Pri tem spregleda, da je te račune tožena stranka v ugovoru obravnavala in jih tudi prejela pred pravdo. O cesijski pogodbi pa je bila obveščena. Dejstvo je, da je v pogodbi isti znesek kot znaša seštevek računov. Za veljavnost cesije po določbah 417. člena OZ ni treba, da so vsi računi sestavni del pogodbe. Način, kot sta ga izbrali podjetji, ki sta sklenili pogodbo o odstopu terjatev, ni nedopusten po določbi 417. člena OZ. Da je tožena stranka vedela, za katere račune in razmerja gre, pa priča tako ugovor tožene stranke kot njegovo zaslišanje. Dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo o odplačnosti cesijske pogodbe, pa ne vpliva na pravilnost odločitve. Ali je bila pogodba odplačna ali ne, ni relevantno.

8. Tožena stranka je ugovarjala, da ni podana pasivna legitimacija, ker je družba, ki je bila dolžnik, to je F., d.o.o., izbrisana iz sodnega registra. Pri tem se je sklicevala in tudi v pritožbi to meni, da je šlo za izbris na podlagi 444. člena ZFPPIPP in da bi morala tožeča stranka oziroma upnik prijaviti svojo terjatev v roku enega meseca po objavi poziva začetka stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane družbe. Pri tem spregleda, da obstaja več načinov prenehanja družbe. V konkretnem primeru je šlo za prenehanje po prvem odstavku 425. člena ZGD-1. Toženec je kot edini družbenik pri notarju in v obliki notarskega zapisa 30. 12. 2008 izjavil, da prevzema plačila morebitnih obveznosti družbe. Tožena stranka je to celo priznala v pripravljalni vlogi z dne 1. 7. 2011, vendar tudi v pritožbi ugovarja pasivni legitimaciji toženca. Pri tem se zlasti opre na dva spisa v gospodarskem sporu, ki sta tekla pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in ki sta se zaključila z zavrženjem tožbe, ker tožniki niso po 444. členu ZFPPIPP v enem mesecu po objavi poziva predlagali začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane družbe. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožeča stranka toži na podlagi 425. člena ZGD, na podlagi notarskega zapisa prevzetih obveznosti toženca in da toži pravočasno. Toženec je prevzel vse premoženje družbe, ki ostane po poplačilu in izjavil, da prevzema obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Iz zgodovinskega izpisa iz sodnega registra (priloga A20) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila družba F., d.o.o., dne 18. 5. 2009 izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o prenehanju po skrajšanem postopku in da je obveznosti plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe prevzel družbenik F. K. Samo dejstvo, da se je v dveh gospodarskih sporih postopek končal z zavrženjem tožbe, pa na to pravdo ne more odločilno vplivati. Tožeča stranka uveljavlja odgovornost tožene stranke na podlagi prevzetih obveznosti iz notarskega zapisa, ko je bila družba izbrisana po skrajšanem postopku po določbah ZGD-1. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je bila tožba vložena oziroma se je postopek pričel znotraj enoletnega roka po objavi izbrisa družbe iz sodnega registra in tega pritožba ne graja. Pritožba se še sklicuje na postopek po ST 292/2010. Pri tem je treba ugotoviti, da v spisu ni dokazov o prenehanju F., d.o.o., v citiranem stečajnem postopku. Pač pa je v spisu sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 2009/12945 z dne 18. 5. 2009. Po izbrisu toženec odgovarja za obveznost na podlagi notarskega zapisa. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podana pasivna legitimacija toženca, saj tožena stranka ni dokazala, da bi prišlo do prenehanja družbe F., d.o.o., na podlagi ZFPPIPP. Drugih trditev pa pritožba ne izpodbija, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Sodba je konsistentna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb ZPP iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot smiselno trdi pritožba.

9. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Tožeča stranka pa je podala odgovor na pritožbo, ki je vsebinski in odgovarja na relevantne navedbe. Stroški tožeče stranke so nagrada za postopek in pavšalno administrativni stroški (196,80 EUR in 20,00 EUR), skupaj 216,80 EUR.