Jedro

V primeru spora med potencialnimi dediči in tretjo osebo (pogodbenikom zapustnika) zapuščinsko sodišče ne prekinja zapuščinskega postopka, niti kogarkoli izmed njih ne napoti na pravdo. O dedovanju odloči, kot da spora ne bi bilo, saj se sporna razmerja rešujejo izven zapuščinskega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1) Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in M. R. napotilo na pravdo, da v 30 dneh zoper Društvo A, Društvo B in M. M. vloži tožbo na ugotovitev, da v zapuščino po pokojni T. M. R. ne sodijo denarna sredstva, ki se nahajajo na dveh računih pokojnice pri NLB.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje M. R. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zapuščinski postopek ustavi, podrejeno pa ob razveljavitvi sklepa zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je s kasneje sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju zapustnica razpolagala z vsemi denarnimi sredstvi (ob tem opozarja na napačno interpretacijo besedne zveze „denarna sredstva“ s strani sodišča) in s tem v celoti preklicala svoje naklonitve po prej sestavljeni oporoki, ki je tako postala neveljavna. Sodišče bi moralo ugotoviti, da ni zapuščine, ki bi bila predmet dedovanja. Tudi sicer bi morala biti na pravdo napotena tista stranka, katere pravica je manj verjetna, to pa so oporočni dediči. Ob tem se sklicuje na besedilo sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Meni še, da sodišče na pravdo ne more napotiti vseh strank oziroma dedičev, sploh pa ne nje, saj niti ni dedinja po zapustnici.

(3) Pritožba je utemeljena.

(4) Zapustnica je s svojim premoženjem za primer smrti razpolagala s pisno oporoko pred pričami z dne 10. 03. 1997 in dodatkom z dne 02. 05. 2003 ter spremembo pete točke dodatka z dne 18. 08. 2004. V bistvenem je svoje nepremičnine in premičnine namenila M. R., denarna sredstva pa O. inšitutu, Društvu B, M. M. ter društvu A. Ostala oporočna določila se nanašajo na premoženje oziroma osebe, ki za konkreten postopek niso relevantne. Dne 14. 02. 2007 sta zapustnica kot preživljanka in M. R. kot preživljalka v obliki notarskega zapisa sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju (v nadaljevanju pogodba), za katero pritožnica trdi, da ji gredo na njeni podlagi tudi denarna sredstva na teh bančnih računih.

(5) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da Društvo A, Društvo B in M. M. oporoko priznavajo kot pristno in pravno veljavno, zato denarna sredstva na obravnavanih računih pokojnice sodijo v zapuščino po njej. Menilo je, da s pogodbo denarna sredstva na računih zapustnice niso zajeta. V napotitvenem sklepu se je sklicevalo na 212. člen Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in spremembe; v nadaljevanju ZD). Pritožnica utemeljeno opozarja, da je presoja sklenjene pogodbe (ne glede na to, ali jo gre opredeliti kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju ali katerokoli drugo pogodbo) s strani sodišča prve stopnje napačna. Iz točke drugič namreč izhaja, da zapustnica M. R. s pogodbo za primer svoje smrti prepušča zgoraj navedeno nepremično premoženje (stanovanje – opomba pritožbenega sodišča) skupaj z vsemi pritiklinami in opremo ter vsemi ostalimi premičninami, kakor tudi denarna sredstva in druge morebitne pravice ter upravičenja. Hkrati je preživljanka izstavila tudi potrebno zemljiškoknjižno dovolilo. Ob tem ni mogoče trditi, da se pogodba na denarna sredstva, ki so na obravnavanih bančnih računih zapustnice, ne nanaša. Očitno namreč je, da se pogodba nanaša na vsa denarna sredstva zapustnice, ne glede na to, kje se nahajajo. Vsled tega bi bila zagotovo manj verjetna pravica oporočnih dedičev (1. odstavek 213. člena ZD), s tem pa pravilnejša tudi njihova napotitev na pravdo.

(6) Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da v konkretnem primeru sploh ne gre za spor med dediči. Društvo A, Društvo B in M. M. so po zapustničini oporoki opredeljeni kot oporočni dediči denarnih sredstev na točno določenih bančnih računih, M. R. pa glede teh ni določena kot oporočna dedinja. Pritožnica po zapustnici tudi nima položaja zakonite dedinje. Trdi, da je njena pravica do teh denarnih sredstev utemeljena s pogodbo, kar pogodba potrjuje. To pa ji v tem konkretnem razmerju, ki se nanaša na denarna sredstva zapustnice, daje položaj tretje osebe, saj je ni mogoče opredeliti niti kot stranko zapuščinskega postopka po 175. členu ZD. To so le dediči, volilojemniki in druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. Ker M. R. niti ne uveljavlja kakšne svoje pravice iz zapuščine, napotitev na pravdo ne glede na to, ali bi šlo za napotitev po 210., 211. ali 212. členu ZD, ne pride v poštev, še toliko manj prekinitev zapuščinskega postopka, ki je mogoča le v zvezi z 210. ali 212. členom ZD.

(7) Sodišče v zapuščinskem postopku ugotovi, kdo so zapustničini dediči, katero premoženje sestavlja njeno zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. člen ZD). Ob tem je utemeljen pomislek pritožnice, ali zapuščina sploh obstaja. Glede na dikcijo pogodbe gre sklepati, da je z njo zajeto vse zapustničino premoženje. Če pa je zapustnica že za časa življenja s pogodbo, sklenjeno s tretjo osebo, razpolagala z vsem svojim premoženjem, zapuščine ni. Do dedovanja po zapustnici bi lahko prišlo le, če bi bila zaradi spora med potencialnimi dediči in tretjimi osebami pogodba razveljavljena oziroma ugotovljena kot nična. Brez tega pa zapuščinskemu sodišču ostane le še ustavitev postopka.

(8) Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi M. R. ugodilo, sklep sodišča prve stopnje pa razveljavilo (3. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

(9) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.