Jedro

V primeru sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi delavcu pripadajo pravice in obveznosti iz te pogodbe, in ne pravice in obveznosti, ki so bile določene v prejšnji (odpovedani) pogodbi. V novi pogodbi o zaposlitvi je določeno, da se tožniku materialni stroški v zvezi z delom povrnejo v skladu s kolektivnimi pogodbami in drugimi akti delodajalca (pri čemer podjetniška kolektivna pogodba določa, da delavcu pripadajo stroški prevoza, kot so določeni v pogodbi o zaposlitvi) in da se tožniku, ki je spremenil kraj bivališča, ki ima za posledico povečanje povračila stroškov prevoza po določenem datumu, povračilo povrne iz naslova, ki ga je imel ob podpisu pogodbe o zaposlitvi. Zato tožniku pripadajo stroški prevoza iz naslova, kot je določen v novi pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati iz naslova premalo izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela za obdobje od decembra 2014 do junija 2016 zneske v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za obdobje od novembra 2013 do novembra 2014 ter delno za februar in marec 2016 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 350,63 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se pritožuje zoper II. (razen v zadnji alineji, ki se nanaša na mesec marec 2016) in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da ni upravičen do povračila stroškov prevoza za obdobje od novembra 2013 do novembra 2014. Odločilo je na podlagi Kolektivne pogodbe za dejavnosti pridobivanja in predelave nekovinskih rudnin Slovenije (v nadaljevanju: panožna kolektivna pogodba), ki ni veljala v izpodbijanem obdobju, ampak je veljala nova panožna kolektivna pogodba z dne 20. 6. 2013, ki v 52. členu ne določa povračila stroškov v zvezi z delom. Zavrnitev zahtevka je sodišče prve stopnje tako oprlo na neveljavno pravno podlago. Meni, da bi bilo treba uporabiti podjetniško kolektivno pogodbo, ki določa bistveno ugodnejšo ureditev, saj v drugem odstavku 54. člena za izhodišče obračuna stroškov prevoza določa naslov dejanskega bivanja zaposlenega, ne glede na to, ali so se zaradi spremembe prebivališča stroški prevoza povečali ali zmanjšali. Prav tako meni, da bi sodišče moralo upoštevati 9. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), po katerem se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Nepravilen in v nasprotju z listinsko dokumentacijo je tudi zaključek sodišča, da je bil februarja 2016 na delu prisoten zgolj 13 dni in je zato zahtevek v znesku 153,60 EUR zavrnilo. Iz plačilne liste za februar 2016 namreč izhaja, da je redno delo tožnika obsegalo 144 ur, tj. z upoštevanjem 8-urnega delovnika 18 delovnih dni, kar pomeni, da je njegov zahtevek v znesku 386,56 EUR v celoti utemeljen. Ker je sodišče tožnikov zahtevek nepravilno delno zavrnilo, je posledično v III. točki izreka tudi nepravilno odmerilo stroške postopka.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo tretji odstavek 130. člena ZDR-1, saj je štelo, da ta določba v konkretnem primeru ni uporabljiva, ker je do podpisa pogodbe o zaposlitvi prišlo iz razlogov na strani tožene stranke. Vprašanje, na čigavo pobudo je prišlo do sklenitve pogodbe, ni pomembno. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali se je strošek prevoza povečal iz razlogov na strani delavca. Meni, da je sodišče napačno štelo, da naj bi se pravdni stranki z novo pogodbo o zaposlitvi na novo dogovorili o določenem pravnem razmerju med njima. Določba tretjega odstavka 130. člena ZDR-1 se nanaša tudi na primere, ko lahko v času trajanja delovnega razmerja sicer formalno pride do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Tudi pravna teorija poudarja, da se citirana določba nanaša na primere, ko pride do spremembe kraja bivanja v času trajanja delovnega razmerja. Med strankama pa kljub sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni prenehalo, temveč se je nadaljevalo. Uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje spregledalo ta argument tožene stranke, torej da v primeru odpovedi s ponudbo nove ne pride do prenehanja delovnega razmerja, ter je zato relevantna prva pogodba o zaposlitvi, ki pomeni začetek delovnega razmerja. Tožnik je tako spremenil naslov prebivališča med trajanjem delovnega razmerja. Z razlago tretjega odstavka 130. člena ZDR-1, kot jo je sprejelo sodišče, v povezavi z 91. členom ZDR-1 se delodajalci ne bi odločali za uporabo tega instituta, saj mora delodajalec v takem primeru avtomatično povrniti morebitne povečane stroške prevoza. Dokler delovno razmerje traja, je nujen sporazum med strankama, ki pa ga v konkretnem primeru ni bilo. Nova pogodba je pomenila nadaljevanje delovnega razmerja, s tem ko je tožena stranka vnesla tožnikov uradni naslov, pa ni na novo definirala pravnega razmerja med njima. Meni, da je napačna in protispisna ugotovitev sodišča, da ob podpisu druge pogodbe ni bilo govora o tožnikovem naslovu, saj je tožnik sam izpovedal, da so pogovori o tem potekali, vendar sporazum ni bil dosežen. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj pred sklenitvijo druge pogodbe o zaposlitvi stranki nista dosegli sporazuma v smislu tretjega odstavka 130. člena ZDR-1. Da volja strank ni bila takšna, izhaja tudi iz izpovedbe tožnika in priče A.A.. O takem dogovoru pa tudi ni mogoče sklepati že na podlagi naslova, ki je bil v drugi pogodbi naveden med osebnimi podatki tožnika in ne v normativnem delu pogodbe. Tožena stranka ni imela izbire, saj je morala navesti resnične podatke. Napačna je zato ugotovitev sodišča, da že sama navedba naslova tožnika v pogodbi predstavlja sporazum v smislu tretjega odstavka 130. člena ZDR-1, saj bi to lahko veljalo le v primeru sklenitve delovnega razmerja, ne pa v primeru nadaljevanja.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke, tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

7. Predmet pritožbenega preizkusa je odločitev o povračilu razlike stroškov prevoza. Tožnik je ob podpisu pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 8. 2012 stanoval na naslovu B., od koder mu je tožena stranka ves čas trajanja delovnega razmerja obračunavala stroške prevoza. Dne 30. 10. 2013 je tožnik prijavil začasno prebivališče na naslovu v C., dne 20. 12. 2013 pa je na tem naslovu prijavil tudi stalno prebivališče. Tožniku je bila dne 12. 11. 2014 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe in tožnik je novo pogodbo dne 1. 12. 2014 podpisal. V predmetnem postopku je bilo torej sporno vprašanje tožnikove upravičenosti do povračila razlike stroškov za prevoz na delo in z dela na relaciji C. - D. - C., za obdobje od novembra 2013 (od spremembe prebivališča) do junija 2016. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek za obdobje do sklenitve nove pogodbe (od novembra 2013 do novembra 2014) zavrnilo, saj je ugotovilo, da je prišlo do spremembe prebivališča iz razlogov na strani tožnika, zahtevku tožnika za obdobje po sklenitvi nove pogodbe pa je (delno) ugodilo.

O pritožbi tožnika

8. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožnik ni upravičen do povračila razlike stroškov prevoza od novembra 2013 do novembra 2014. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, saj je tako panožna kolektivna pogodba iz leta 2011 v 2. točki drugega odstavka 52. člena kot tudi panožna kolektivna pogodba iz leta 2013 v 2. točki drugega odstavka 64. člena določala enako, tj. da sprememba prebivališča delavca, ki ima za posledico povišanje stroškov prevoza na delo in z dela, ne vpliva na povračilo stroškov prevoza, ki izhaja iz kraja, dogovorjenega s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je sicer za obdobje od novembra 2013 do novembra 2014 kot pravno podlago vzelo panožno kolektivno pogodbo iz leta 2011, vendar to ne vpliva na sicer pravilno odločitev sodišča prve stopnje, glede na to, da je sprememba kolektivne pogodbe le v tem, da je ista določba vsebovana v drugem členu. Ne držijo zato pritožbene navedbe, da panožna kolektivna pogodba, ki bi jo bilo treba uporabiti, ne določa povračila stroškov v zvezi z delom.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da podjetniška kolektivna pogodba določa bistveno ugodnejšo ureditev, ker naj bi v drugem odstavku 54. člena za izhodišče obračuna stroškov prevoza določala naslov dejanskega bivanja zaposlenega, ne glede na to, ali so se zaradi spremembe prebivališča stroški prevoza povečali ali zmanjšali. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da podjetniška kolektivna pogodba nima določb v zvezi z naknadno povečanimi stroški za prevoz na delo in z dela. Prvi odstavek 54. člena podjetniške kolektivne pogodbe določa, da zaposlenemu pripada povračilo stroškov za prevoz, če je kraj njegovega prebivališča oddaljen od delovnega mesta več kot 1 km. V drugem odstavku navedenega člena pa je določeno, da se stranki lahko dogovorita tudi za drugačen obračun stroškov prevoza ter da ima delodajalec pravico preverjati istovetnost navedene in dejanske lokacije stanovanja zaposlenega, ki predstavlja izhodišče za obračun stroškov prevoza. Navedena določba ne daje podlage za obračun stroškov prevoza po dejanskem prebivališču, kot to zmotno navaja pritožba, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločitev oprlo na panožno kolektivno pogodbo, ki povračilo stroškov prevoza v primeru spremembe prebivališča tudi izrecno ureja.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati 9. člen ZDR-1, po katerem se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Ravno ZDR-1 v tretjem odstavku 130. člena izrecno določa, da v primeru, če se zaradi razlogov na strani delavca strošek za prevoz na delo in z dela naknadno poveča, ima delavec pravico do povračila tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če je tako določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti oziroma če se tako sporazume z delodajalcem. ZDR-1 torej določa kot minimum pravice v primeru naknadno povečanih stroškov iz razloga na strani delavca, da je do tega upravičen le v primeru sporazuma ali določitve v kolektivni pogodbi. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov prevoza za obdobje od novembra 2013 do novembra 2014, ker do sporazuma ni prišlo, prav tako pa kolektivna pogodba ni dajala podlage za povračilo, je odločilo skladno s tretjim odstavkom 130. člena ter tudi z 9. členom ZDR-1. 11. Ne držijo pritožbene navedbe, da je v nasprotju z listinsko dokumentacijo zaključek sodišča, da je bil tožnik februarja 2016 na delu prisoten zgolj 13 dni. Iz plačilne liste za mesec februar 2016 izhaja, da je tožniku pripadalo povračilo stroškov prevoza za 13 dni, zato je sodišče prve stopnje za toliko dni tudi pravilno obračunalo razliko povračila stroškov. Pri povračilu stroškov prevoza ni relevantno, koliko ur dela je tožnik dejansko opravil, ampak kolikokrat je na delo prišel. Zato ni utemeljeno pritožbeno računanje dni prisotnosti z deljenjem opravljenih ur z 8-urnim delovnikom.

O pritožbi tožene stranke

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo stroškov prevoza za obdobje od decembra 2014 do junija 2016, tj. za obdobje po sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče pri tem ni napačno uporabilo tretjega odstavka 130. člena ZDR-1, češ da naj bi štelo, da je do podpisa pogodbe o zaposlitvi prišlo iz razlogov na strani tožene stranke. Navedeno ne drži, saj je iz zaključka sodišča prve stopnje razvidno, da navedena določba za predmetno obdobje ni uporabljiva (v 14. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje tudi izrecno navedlo, da navedena določba ZDR-1 ni relevantna). Odločilno dejstvo je, da je prišlo do podpisa nove pogodbe o zaposlitvi ter da tožniku skladno s podjetniško kolektivno pogodbo pripada povračilo stroškov prevoza iz naslova, ki ga je imel ob podpisu pogodbe.

13. Pravilen je zato tudi zaključek sodišča prve stopnje, da poseben sporazum med strankama ni bil potreben. Po sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi namreč ni prišlo do okoliščine, ki jo ureja tretji odstavek 130. člena ZDR-1, saj se strošek prevoza, kot je določen v novi pogodbi o zaposlitvi, ni naknadno povečal. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da v konkretnem primeru sporazuma med strankama ni bilo, kar izhaja tako iz izpovedbe tožnika kot priče A.A.. Prav tako ni podana protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da ob podpisu druge pogodbe ni bilo govora o tožnikovem naslovu, glede na to, da je tožnik sam izpovedal, da so pogovori o tem potekali, vendar sporazum ni bil dosežen. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno povzelo izpoved tožnika, da ni bilo govora o naslovu, ker je bil naslov jasno naveden na pogodbi, bili pa so neuspešni pogovori pred podpisom pogodbe, zato je bil še toliko bolj olajšan, ko je videl, da je na novi pogodbi naveden pravilen naslov (list. št. 44). Z navedeno procesno kršitvijo pa tožena stranka pravzaprav izpodbija dejansko stanje, ki pa ni odločilno glede na to, da sporazum niti ni bil potreben. Zato je prav tako neutemeljen očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne držijo tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da že sama navedba naslova tožnika v pogodbi predstavlja sporazum v smislu tretjega odstavka 130. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da navedba naslova tožnika v pogodbi o zaposlitvi pomeni, da sta stranki soglašali s pravicami in obveznostmi, kot izhajajo iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2014. Ni pa na podlagi tega ugotovilo, da sta stranki sklenili sporazum, saj je zaključilo, da sporazum ni bil potreben.

14. Pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali se je strošek prevoza povečal iz razlogov na strani delavca, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v obdobju veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2014 ni spremenil svojega bivališča, od koder je prihajal na delo in se nanj vračal. Za obdobje pred sklenitvijo nove pogodbe pa tožniku pravilno ni prisodilo stroškov prevoza iz dejanskega prebivališča, saj je ugotovilo, da so se stroški povečali iz razlogov na njegovi strani.

15. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove do prenehanja delovnega razmerja dejansko ni prišlo ter da je zato relevantna prva pogodba o zaposlitvi, ki pomeni začetek delovnega razmerja. V primeru sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi delavcu pripadajo pravice in obveznosti iz te pogodbe, in ne pravice in obveznosti, ki so bile določene v prejšnji (odpovedani) pogodbi. V novi pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 12. 2014 je v prvem odstavku 7. člena določeno, da se tožniku materialni stroški v zvezi z delom povrnejo v skladu s kolektivni pogodbami in drugimi akti delodajalca (pri čemer podjetniška kolektivna pogodba določa, da delavcu pripadajo stroški prevoza, kot so določeni v pogodbi o zaposlitvi), v drugem odstavku 7. člena pa, da se tožniku, ki je spremenil kraj bivališča, ki ima za posledico povečanje povračila stroškov prevoza po 1. 7. 2014 (pravilno 2013), povračilo povrne iz naslova, ki ga je imel ob podpisu pogodbe o zaposlitvi. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku pripadajo stroški prevoza iz naslova, kot je določen v novi pogodbi o zaposlitvi. Sodišče pri tem ni storilo kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se ni opredelilo do argumenta tožene stranke, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je namreč razvidno, da te navedbe tožene stranke niso utemeljene, saj je pravilno zaključilo, da sta se stranki z novo pogodbo na novo dogovorili za določeno pravno razmerje. Pri tem je neutemeljena pritožbena navedba, da z novo pogodbo pravno razmerje ni bilo na novo urejeno, ker je tožena stranka v pogodbo morala navesti tožnikove točne podatke o prebivališču. To, da je stranka dolžna navesti pravilne podatke, ne more voditi do zaključka, da se lahko izogne povrnitvi stroškov prevoza, kot so določeni v pogodbi, oziroma izogne spoštovanju pogodbe, ki je stranki nista izpodbijali in je zato veljavna.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka. Sami krijeta tudi stroške odgovora na pritožbo, saj nista bila potrebna za odločitev o pritožbah (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP).