Jedro

Prvi odstavek 8. člena ZPrCP določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na citirano zakonsko določbo je mogoče iz domneve odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila izhajati le v primeru, ko ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec. V konkretnem primeru pa se je oškodovancu JP LPT že na dan storitve prekrška kot storilec prekrška javil A. A., nato pa se je tudi v izjavi z dne 3. 5. 2022 skliceval na elektronsko korespondenco z JP LPT, iz katere izhaja, da se je izjavil za dejanskega storilca prekrška. Dejanski storilec prekrška je bil torej znan še pred podajo predloga oškodovanca prekrškovnemu organu za začetek postopka o prekršku, zato ni bilo pogojev za postopanje po prvem odstavku 8. člena ZPrCP.

Tako prekrškovni organ kot sodišče prve stopnje sta zmotno uporabila določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP in sta na storilko prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za prekršek. Morala bi namreč izhajati iz domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1), v takem primeru pa je dokazno breme na prekrškovnem organu oziroma sodišču, ki mora ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, da pa se lahko storilca spozna za odgovornega storitve prekrška, mu mora biti onkraj razumnega dvoma dokazano, da je prekršek storil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi z odločbo o prekršku spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilko ustavi na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških in stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku storilko spoznal za odgovorno za prekršek po drugem odstavku 6. člena Odloka o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (Odlok), za kar ji je izrekel globo v znesku 40,00 EUR ter določil sodno takso v znesku 40,00 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilka po zagovornici vložila zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 1004/2022 z dne 26. 9. 2023 ter jo kot neutemeljeno zavrnilo, storilki pa je naložilo plačilo sodne takse v znesku 40,00 EUR.

2.Proti sodbi se pravočasno pritožuje storilka po zagovornici. Sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka in kršitev materialnih določb zakona ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, odločbo o prekršku odpravi, storilko pa oprosti storitve očitanega ji prekrška, povrnejo pa naj se ji stroški, ki jih je utrpela v tem postopku. Priglaša nagrado in stroške za sestavo pritožbe.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in glede kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), upoštevajoč, da se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1).

5.Iz podatkov v spisu je razvidno, da je oškodovanec Javno podjetje Ljubljanska parkirišča in tržnice, d.o.o. (JP LPT) ob ugotovitvi prekrška, ki se očita storilki, na vozilu, s katerim je bil prekršek storjen, pustil obvestilo o prekršku. Skladno z osmim odstavkom 57. člena ZP-1 se za kršitev predpisov o ustavitvi in parkiranju vozil ob ugotovitvi prekrška, o katerem kršitelja ni bilo mogoče seznaniti na kraju prekrška, na primernem mestu pritrdi na vozilo obvestilo o prekršku, ki vsebuje kraj in čas storitve, registrsko številko vozila, pravno opredelitev prekrška, višino za prekršek predpisane globe in pouke, ki so navedeni v prvi do četrti alineji tega odstavka. Takšno obvestilo o prekršku je naslovljeno na kršitelja in v konkretnem primeru se je nanj odzval A. A. Že na dan storitve prekrška 28. 2. 2022 je oškodovancu JP LPT po elektronski pošti poslal sporočilo, da je kljub plačilu parkirnine prejel obvestilo z zahtevkom za plačilo neplačane parkirnine ter navedel, da gre za št. obvestila ..., cona ..., reg. oznaka avtomobila LJ 000, kontrolor K8; pojasnil je, da je bila parkirnina pravilno plačana do 16.24 ure, pojasnil je okoliščine, zakaj parkirni listek ni bil viden kontrolorju ter prosil, da se račun stornira. Dne 4. 3. 2022 je po elektronski pošti poslal še skeniran parkirni listek in prosil za odgovor. Oškodovanec JP LPT je dne 7. 3. 2022 po elektronski pošti A .A. poslal odgovor, da parkirni listek ni bil na vidnem mestu in kontrolor ni mogel razbrati, ali je parkirnina plačana, zato obvestila ne morejo umakniti, da pa bo imel možnost podati ugovor, ko bo s strani prekrškovnega organa prejel poziv, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah prekrška.

6.V nadaljevanju je oškodovanec JP LPT dne 22. 4. 2022 prekrškovnemu organu podal predlog, da se zoper kršitelja, ki je lastnik in/ali uporabnik vozila z reg. št. LJ 000, ki je 28. 2. 2022 ob 9.20 uri parkiral vozilo na javni parkirni površini, kjer je določeno plačilo parkirnine in parkirnina ni bila plačana, začne postopek za prekršek. Prekrškovni organ je nato storilki poslal poziv za izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 28. 4. 2022, v katerem je navedel, da je bil 28. 2. 2022 ob 9.20 uri z vozilom z reg. št. LJ 000 storjen prekršek po drugem odstavku 6. člena Odloka, ko je bilo vozilo parkirano na javni parkirni površini brez plačila parkirnine; da je bilo z vpogledom v evidence ugotovljeno, da je storilka lastnica/uporabnica vozila reg. št. LJ 000, s katerim je bil storjen prekršek; navedlo je vsebino prvega odstavka 8. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) ter ji pojasnilo, da mora kot lastnica vozila predložiti dokaze, s katerimi izkazuje, da v času storitve prekrška ni uporabljala vozila, s katerim je bil storjen prekršek, torej predložiti razbremenilne dokaze, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva. Hkrati jo je tudi poučil, da se na podlagi četrtega odstavka 55. člena ZP-1 o dejstvih in okoliščinah prekrška lahko izjavi v petih dneh od vročitve poziva, da ni dolžna izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ter da mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, sicer jih v postopku ne bo mogla več uveljavljati ter da mora biti njena izjava osebno podpisana.

7.Na poziv prekrškovnega organa z dne 28. 4. 2022 se je odzval kršitelj A. A. z izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška z dne 3. 5. 2022, v kateri je navedel, da je bil 28. 2. 2022 uporabnik vozila z reg. št. LJ 000, ki je sicer last njegove matere B. A., da izjavo podaja v lastnem imenu, da je bila kritičnega dne parkirnina veljavno plačana do 16.24 ure, kar izkazuje s kopijo parkirnega listka, da je listek zdrknil z armaturne plošče in kontrolorju ni bil viden ter da je o dogodku še istega dne obvestil JP LPT, mu predložil dokazilo o plačilu parkirnine ter prosil, da obvestilo stornirajo, izjavi pa je priložil fotokopijo parkirnega listka ter elektronsko korespondenco z JP LPT. V odločbi o prekršku je prekrškovni organ navedel, da je bil storilki poziv z dne 28. 4. 2022 vročen 29. 4. 2022 in da se nanj ni odzvala, ampak je izjavo vložil A. A., ki te pravice v postopku nima. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe pridružilo ugotovitvi prekrškovnega organa, da storilka izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška ni podala in da vsa dejstva, ki jih je v izjavi z dne 3. 5. 2022 navedel A. A., storilka prvič navaja šele v zahtevi za sodno varstvo, čeprav je bila v pozivu z dne 28. 4. 2022 poučena o tem, da mora vsa dejstva in dokaze navesti v roku petih dni od prejema poziva, zato teh dejstev sedaj ne more več uveljavljati v zahtevi za sodno varstvo in je glede njihovega navajanja nastopila prekluzija.

8.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da prvi odstavek 8. člena ZPrCP določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na citirano zakonsko določbo je mogoče iz domneve odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila izhajati le v primeru, ko ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec. V konkretnem primeru pa se je oškodovancu JP LPT že na dan storitve prekrška kot storilec prekrška javil A. A., nato pa se je tudi v izjavi z dne 3. 5. 2022 skliceval na elektronsko korespondenco z JP LPT, iz katere izhaja, da se je izjavil za dejanskega storilca prekrška. Dejanski storilec prekrška je bil torej znan še pred podajo predloga oškodovanca prekrškovnemu organu za začetek postopka o prekršku, zato ni bilo pogojev za postopanje po prvem odstavku 8. člena ZPrCP.

9.Glede na navedeno sta tako prekrškovni organ kot sodišče prve stopnje zmotno uporabila določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP in sta na storilko prevalila breme, da se razbremeni odgovornosti za prekršek. Morala bi namreč izhajati iz domneve nedolžnosti (7. člen ZP-1), v takem primeru pa je dokazno breme na prekrškovnem organu oziroma sodišču, ki mora ugotoviti dejstva in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, da pa se lahko storilca spozna za odgovornega storitve prekrška, mu mora biti onkraj razumnega dvoma dokazano, da je prekršek storil. Ker sta prekrškovni organ in sodišče prve stopnje izhajala iz domneve storilkine odgovornosti, sta se zadovoljila z dejstvom, da je bila storilka lastnica vozila, ki je bilo kritičnega dne parkirano na javni parkirni površini, kjer je določeno plačilo parkirnine, brez plačila parkirnine, zaradi česar nadaljnjih dejstev in dokazov v zvezi s tem prekrškov nista ugotavljala oziroma zbirala.

10.Glede na navedeno storilki ni bilo onkraj razumnega dvoma dokazano, da je storila ta prekršek, zato je pritožbeno sodišče na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbi ugodilo in sodbo v zvezi z odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilko ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker prekršek ni dokazan.

11.V posledici te odločitve je na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 odločilo tudi, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zveza:

Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 8, 8/1 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 7, 136, 136/1, 136/1-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.