Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 2.260.000,00 SIT, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati le odškodnino v znesku 1.710.000,00 SIT s pripadki.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z zvišanjem odškodnine, torej s prisojo takšne odškodnine, kakršna je bila določena s sodbo sodišča prve stopnje. Tožničino zmanjšanje življenjskih aktivnosti je v izvedenskem mnenju ocenjeno neprecizno v razponu med petimi in desetimi odstotki. Zato bi bilo treba to mnenje konkretizirati. Mnenje sodnega izvedenca dr. Z. T. o višji stopnji zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni bilo ocenjevano. Ni bila upoštevana okoliščina, da se je tožnica poškodovala, ko je bila stara komaj 28 let. Posledice poškodb bo torej prestajala še dolgo časa. Pri tem revizija posebej opozarja na težave pri gospodinjskih opravilih, športnih aktivnostih in rekreaciji, vožnji z avtomobilom, predvsem pa na težave, ki jih ima na delovnem mestu. Iz prejšnjega delovnega mesta je namreč premeščena na delovno mesto zdravstvenega tehnika v centralni sterilizaciji. Tudi odškodnina za prestani strah je ocenjena prenizko.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je utrpela udarnino leve rame in lažji zvin vratne hrbtenice. Že opis poškodb nakazuje možnost ugotovitve, da ji je nastala škoda manjšega obsega. Dejanske ugotovitve takšno sklepanje potrjujejo. Izvedenska mnenja ne dokazujejo obstoja hujših posledic zvina vratne hrbtenice od omejene gibljivosti vratu, težav ob sunkovitem premikanju glave in težav, ki nastajajo zaradi prisilne drže vratu. Obseg takšnih posledic tožničino škodo zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti zanesljivo uvršča med škode manjšega obsega. V izpodbijani sodbi je bilo pravilno ocenjeno ugotovljeno dejansko stanje, ki temelji na različnih in obširnih izvedenskih mnenjih. Pri tem je v mnenjih navedeni odstotek zmanjšanja življenjskih aktivnosti mogoče upoštevati le v zvezi z opisom težav, ki jih tožnica prestaja, zaradi česar odstotkovno izražene ocene ni mogoče jemati za absolutno izhodišče. V okviru ocene višine tožničine škode iz opisanega naslova je - sledeč razlogom izpodbijane sodbe, ki povzemajo dejanske ugotovitve razlogov sodbe sodišča prve stopnje - povzeta tudi okoliščina, da je tožnica zamenjala delovno mesto, upoštevana pa je tudi njena starost ob škodnem dogodku.

Pri opredelitvi višine odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo (200. in 201. člen ZOR) mora priti do odraza razmerje med manjšimi in večjimi škodami, ki ga je izoblikovala sodna praksa v podobnih primerih. Za približno enak obseg škode morajo namreč oškodovanci biti deležni približno enake odškodnine. V tem pogledu je odločitev v izpodbijani sodbi, da je odškodnina za tožničine duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti v znesku 750.000,00 SIT primerna, sprejemljiva tudi za revizijsko sodišče. Enako velja tudi za odškodnino zaradi strahu. Primarni strah, ki ga je tožnica prestala ob trčenju, je bil kratek, za obstoj sekundarnega strahu, ki je sicer dokazan, pa ni na razpolago takšnih izhodišč, ki bi mogla potrjevati, da se je tožnica utemeljeno bala za nastop hujše posledice. Zato tudi odškodnine iz tega naslova v znesku 200.000,00 SIT ni mogoče zviševati.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 393. člena ZPP 1977.