Jedro

Prispevek, ki ga je dolžan plačati lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ni bil odmerjen na podlagi predpisov, ki urejajo komunalni prispevek. To pomeni, da je bil v postopku za izdajo izpodbijane določbe napačno uporabljen zakon in s tem tudi podzakonski predpis.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Občinske uprave Občine Škofja loka št. 351-3/2010 z dne 13. 9. 2010 odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožniku kot zavezancu zaradi priključitve obstoječega objekta Forme 1, ki stoji na zemljišču parc. št. 417/3 k.o. A., na javno omrežje kanalizacije, odmerjen delež k primarni kanalizaciji v višini 1.285,62 EUR, ki ga je tožnik dolžan poravnati v 60 dneh od prejema odločbe ter v primeru zamude dolžan plačati zakonite zamudne obresti. Stroški v postopku niso nastali (točke 1 do 4 izreka odločbe). Iz obrazložitve je razvidno, da je na območju naselij A., B. in C. zgrajen ločen sistem fekalne in meteorne kanalizacije in Občini Škofja Loka izdano uporabno dovoljenje 9. 6. 2010. Na podlagi 291. Sklepa Občinskega sveta Občine Škofja Loka z dne 16. 12. 2004 se za priključitev na kanalizacijski sistem na zgoraj navedenih naseljih, ki v času gradnje sistema preidejo iz uporabe greznic na priključitev na javni kanalizacijski sistem, plača delež k primarni kanalizaciji po cenah iz Sklepa o višini deleža k primarnemu vodovodu in o višini deleža k primarni kanalizaciji (Uradni list RS, št. 16/2004, v nadaljevanju Sklep o višini deleža) na območju Občine Škofja Loka, ki velja v času sprejema tega sklepa (cena za leto 2004). Osnova za določitev deleža k primarni kanalizaciji je količina letne porabljene vode na posameznem vodomeru. Povprečne letne porabe vode so izračunane na osnovi obračuna porabljene vode v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2010, ki pri tožniku znaša 112 m3 letno. Na podlagi navedenega cenika (Kanal 2- priključnik še ne plačuje kanalščine, B- ne gradi uličnega kanala/direktni priključek) in določene porabe vode je za tožnika za priključitev objekta na javno omrežje kanalizacije odmerjen delež primarne kanalizacije v zgoraj navedeni višini, tožnik pa je lastnik objekta v lastninskem deležu 1/1. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. V svoji obrazložitvi pa odgovori na pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na nedostopnost do infrastrukturne kanalizacije. Sklicuje se na 1. odstavek 18. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode ter izvajanju posebnih storitev (Uradni list RS, št. 13/2002, v nadaljevanju Odlok), po katerem je na območju, kjer je javna kanalizacija že zgrajena, priključitev obvezna in lastnik mora priključek zagotoviti sam (2. odstavek 19. člena Odloka). Lastnik javne infrastrukture kanalizacije ni dolžan zagotoviti izvedbe posameznega priključka, saj je celotna izvedba priključka (pridobivanje služnosti oz. uveljavljanje nujne poti, izgradnja infrastrukture in podobno) v pristojnosti lastnika objekta, zato zavrača očitek tožnika, da se nahaja javna infrastruktura kanalizacije na zemljišču v lasti druge osebe, prav tako kot navedbe tožnika, da je bila kanalizacija zgrajena z evropskimi sredstvi, saj le ta ne drži v celoti. Iz evropskega regionalnega sklada se je pokril le del celotne investicije, preostanek je financirala Občina Škofja Loka. Podlago za odmero deleža k primarni kanalizaciji pa predstavlja Sklep o višini deleža, ki določa način določitve in višino deleža. Osnova za odmero je napoved porabe pitne vode ali dejansko odmerjena količina pitne vode za neko preteklo obdobje (eno leto) po 1. členu sklepa. Slednje je uporabljeno kot kriterij pri tožniku in sicer so bili odčitani podatki v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2010 ter ugotovljena poraba pitne vode 112 m3. Po 3. členu navedenega Sklepa o višini deleža, ob upoštevanju dejstva, da priključnik do priključitve na novo zgrajeno kanalizacijo še ni plačeval kanalščine, in da za priključitev na kanalizacijo ni potrebno zgraditi uličnega kanala, ker se priključnik na kanalizacijo priključuje neposredno, se za izračun uporabi 3. stolpec podatkov.

Glede očitkov tožnika, da pri izračunu deleža ni bilo upoštevano dejstvo, da je plačeval vodarino in okoljsko takso, se pritožbeni organ sklicuje na 1. člen Sklepa o cenah vodarine in cenah za odvajanje komunalnih in odpadnih voda in cenah čiščenja odpadnih in padavinskih voda na območju Občine Škofja Loka (Uradni list RS, št. 16/2004), po katerem vodarina predstavlja lastno in upravičeno ceno komunalnih storitev. Okoljska taksa za obremenjevanje voda pa je javna dajatev, ki jo v skladu s 1. členom in 11. členom Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja, zaradi odvajanja odpadnih voda (Uradni list RS, št. 104/09 in spremembe) mora plačevati vsak zavezanec za komunalno odpadno vodo, ne glede na to ali jo odvaja v javno kanalizacijo, površinske vode ali posredno podzemne vode in ne more biti razlog za znižanje deleža k primarni kanalizaciji.

Tožnik v tožbi izpodbija odločbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev postopka. Vztraja pri pritožbenih razlogih in poudarja, da je izpodbijana odločba v celoti nezakonita in protiustavna. Tožniku nalaga priklop na kanalizacijsko omrežje na sosednji lastniški parceli, za kar nima pridobljene služnosti oz. soglasja lastnika in grobo posega v lastninsko pravico. Sodišču pojasni, da je pred kratkim izgubil zaposlitev in da je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje ter da nima sredstev za „prisilno“ investiranje v javno kanalizacijsko omrežje ter da je tovrstno investiranje preživeto, saj za tovrstno prisilno neodplačno investiranje lokalna skupnost ne prizna lastniških deležev ter tudi niso priznane olajšave pri obračunu dohodnine. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka je predložila sodišču upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je tožniku pravilno odmerjeno plačilo deleža primarne kanalizacije zaradi priključitve na javno omrežje kanalizacije. Po 59. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in spremembe – v nadaljevanju ZGJS) plačujejo za uporabo javnih dobrin, ki so glede na posameznega uporabnika ali glede na določljive skupine uporabnikov izmerljive, uporabniki ceno proizvoda ali storitve, ki je lahko tudi v obliki tarife, takse, nadomestila ali povračila. Cene se oblikujejo in določajo na način in po postopku, ki ga določa zakon ali odlok lokalne skupnosti v skladu z zakonom in se lahko določijo diferencirano, po kategoriji uporabnikov in količini porabljenih ali nudenih javnih dobrin ter rednosti njihove uporabe. Navedeno pomeni, da se na podlagi določbe zakona, na katerega se sklicuje tožena stranka pri utemeljevanju svoje odločitve, lahko določa cena dobrine, ki jo zagotavlja gospodarska javna služba. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa je razvidno, da po vsebini ne gre za plačilo cene odvodnje odpadnih voda, temveč za plačilo komunalnega prispevka zaradi priključitve na komunalno opremo. Tudi pritožbeni organ se v uvodu svoje odločitve sklicuje na 8. odstavek 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 – v nadaljevanju ZPNačrt), ki določa, da je župan pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločitev o komunalnem prispevku zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo.

Po 1. odstavku 77. člena ZPNačrt je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, to je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost (80. člen ZPNačrt), plača občini (1. odstavek 79. člena ZPNačrt). Komunalni prispevek se določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (1. odstavek 82. člena ZPNačrt). Na podlagi 5. odstavka 75. člena je Vlada Republike Slovenije izdala Uredbo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 80/07 – v nadaljevanju Uredba). Na podlagi 2. odstavka 82. člena ZPNačrt je bil izdan Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07 – v nadaljevanju Pravilnik). Občina pa lahko na podlagi 3. odstavka 82. člena ZPNačrt predpiše podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka. Tožena stranka bi torej pri odmeri komunalnega prispevka lahko uporabila določbe občinskih aktov, ki sicer niso bili izdani na podlagi določb ZPNačrt, če z njimi niso v nasprotju. Ne iz obrazložitve prvostopenjskega ne iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa pa ni razvidno, da bi bila pri odmeri komunalnega prispevka po vsebini upoštevala prej navedena merila iz prvega odstavka 82. člena ZPNačrt, saj je bil prispevek tožnika odmerjen glede na količino letne porabe vode. Sklep na podlagi katerega je tožena stranka odmerila delež k primarni kanalizaciji je bil namreč izdan na podlagi 59. člena ZGJS, ta določba pa, kot je bilo že navedeno, ne ureja plačila komunalnega prispevka, temveč obveznost plačila uporabe javne dobrine.

Po navedenem torej prispevek, ki ga je dolžan plačati lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ni bil odmerjen na podlagi predpisov, ki urejajo komunalni prispevek. To pomeni, da je bil v postopku za izdajo izpodbijane določbe napačno uporabljen zakon in s tem tudi podzakonski predpis. Ker je torej izpodbijana odločba nezakonita, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1)