Jedro

Če pritožbeno sodišče samo določi datum prenehanja delovnega razmerja, ker je tožnik v teku sodnega postopka nastopil prestajanje zaporne kazni, daljše od šestih mesecev, mora tožnik, v kolikor zve za nova dejstva in dokaze glede prestajanja zaporne kazni, predlagati obnovo v roku 30 dni od takrat, ko mu je izročena sodba VDSS, oz. ko zve za takšno dejstvo, ne pa po preteku tega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožeče stranke za obnovo postopka.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil tožnik, tako po pooblaščencu kot tudi samostojno, zaradi pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti spremeni tako, da se predlogu za obnovo postopka z dne 5.2.2001 ugodi in se obnova postopka dovoli, podrejeno pa, da se pritožbi v celoti ugodi in sklep opr.št. Pd 375/94 z dne 13.3.2001 razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zaključilo, da je tožnik vedel za dejstvo dejanskega stanja zaporne kazni že v času, ko je tekel postopek pred izdajo pravnomočne sodne odločbe. Tožnik zatrjuje, da je takšen zaključek zmoten. Tožnik je v prvotnem postopku navajal, da zoper njega teče kazenski postopek in da je nastopil predčasno prestajanje kazni zapora, to je pred pravnomočnostjo kazenske sodbe. Tožnik na obravnavi 2.9.1997 ni mogel pojasniti, koliko časa bo na zdravljenju, saj zdravljenje še ni zaključil vse do danes. Na obravnavi in tekom postopka tožnik ni uveljavljal dejstva v zvezi z obveznim psihiatričnim zdravljenjem, ne po svoji krivdi, saj ni vedel, kot tudi ni vedel kasneje, da sodišče lahko odloča o delovnem sporu tudi mimo postavljenega zahtevka odloči o prenehanju delovnega razmerja, brez da bi bil izveden postopek pri delodajalcu. Tožnik je v pravnomočno končanem postopku pred delovnim sodiščem zahteval razveljavitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja in njegovo oprostitev. Temu zahtevku je bilo delno ugodeno, delno pa ne, saj je višje sodišče samo prevzelo odločanje delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po samem zakonu zaradi prestajanja zaporne kazni. Višje sodišče bi namreč moralo odločiti v predmetni zadevi tako, da bi tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodilo. Glede morebitnega prenehanja delovnega razmerja tožnika na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih pa prepustilo odločitev toženi stranki. Tožena stranka bi namreč morala najprej izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja, kjer bi tožnik imel možnost ugovarjati, nadalje bi v primeru neugodne rešitve pri toženi stranki imel možnost sprožiti postopek pred sodiščem. Z ravnanjem višjega sodišča pa je bila tožniku kratena pravica do obrambe, saj v zvezi z odločitvijo višjega sodišča ni imel nobenega rednega pravnega sredstva. Za potrdilo z dne 7.1.2001 trdi, da predstavlja to dejstvo novo okoliščino, zaradi katere bi moralo sodišče ugoditi zahtevi za obnovo postopka. Dejstvo je, da tožnik listine ni mogel pridobiti prej, to je v prejšnjem postopku. Za to listino je tožnik dejansko izvedel in jo pridobil šele 17.1.2001 in je nato pravočasno v 30 dnevnem roku podal zahtevo za obnovo postopka. Tudi ne drži trditev tožnika, da je tožnik že s tem, ko je prejel sodbo pritožbenega sodišča, vedel, koliko časa je bil na prestajanju zaporne kazni. Tožnik je namreč za to dejstvo izvedel šele z dnem izdaje potrdila RS, Ministrstva za pravosodje. V pritožbi navaja, da se od 18.1.1996 pa vse do danes psihiatrično zdravi. V zadnjih mesecih se mu je zdravstveno stanje bistveno izboljšalo zato je pričel intenzivno urejati nerešene zadeve glede delovnega spora. Prej ni bil v stanju, da bi v celoti dojel in spremljal postopek, ki je bil voden. Tako je šteti, da brez svoje krivde ni mogel prej uveljavljati dejstva, ki bi bila doprinesla zanj ugodnejšo odločitev, če bi bila upoštevana v smislu določil 395. člena ZPP.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Prereka navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. V odgovoru na pritožbo navaja, da tožeča stranka ni dokazala obstoja obnovitvenega razloga, potrdilo z dne 17.1.2001 na katerega se sklicuje tožeča stranka pa ne more biti obnovitveni razlog. Navaja tudi, da bi tožnik lahko že na obravnavi dne 2.9.1997, ko je pojasnil, da je nastopil prestajanje zaporne kazni, navedel koliko časa je bil na prestajanju zaporne kazni in koliko časa na obveznem psihiatričnem zdravljenju. Prav tako je tožnik že takrat vedel, ko je prejel sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, koliko časa je bil na prestajanju zaporne kazni.

Pritožba ni utemeljena.

Po proučitvi listinske dokumentacije v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem pa ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/2002), pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da nobeden od obnovitvenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo dejstvo dejanskega trajanja zaporne kazni znano že takrat, ko je tekel prejšnji postopek. Za to dejstvo pa je tožnik vedel, saj je zaporno kazen in ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva po sodbi K 435/95 sam prestajal. Že na obravnavi dne 2.9.1997, ko je pojasnil, kdaj je nastopil prestajanje zaporne kazni, bi tožnik lahko navedel, koliko časa je bil na prestajanju zaporne kazni in koliko časa na obveznem psihiatričnem zdravljenju. Ker tega dejstva po svoji krivdi v postopku ni uveljavljal, ga ob upoštevanju 2. odst. 422. člena ZPP/77, ne more uspešno uveljavljati kot novega dejstva po 9. točki 421. člena ZPP/77. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s takim zaključkom sodišča prve stopnje. Dejstvo je, da je tožnik že v prejšnjem postopku vedel za vsa odločilna dejstva, ki bi lahko še takrat vplivala na datum prenehanja delovnega razmerja, zato potrdilo z dne 17.1.2001 ne more predstavljati novega dejstva, ki ga tožnik brez lastne krivde ne bi mogel uveljavljati že v prejšnjem postopku.

Prav tako je v celoti pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral predlagati obnovo že v 30 dnevnem roku od tedaj, ko mu je bila vročena sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1669/97 z dne 24.06.1999, in ko je torej zvedel za prenehanje delovnega razmerja. 30 dnevni rok po 6. točki 1. odst. 423. člena ZPP/77 ni pričel teči šele z dnem izdaje potrdila Ministrstva za pravosodje, temveč takrat, ko mu je bila navedena sodba VDSS vročena, torej dne 26.7.1999. Ker je bil predlog za obnovo vložen 5.2.2001, torej po preteku več kot 30 dni, je bil vložen prepozno. Obširne pritožbene navedbe, da je VDSS v navedeni sodbi prevzelo pristojnost delodajalca, ko je odločilo o datumu prenehanja delovnega razmerja, ne morejo vplivati na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je rok za predlaganje obnove postopka pričel teči z vročitvijo sodbe VDSS, in ne kasneje, ko je tožnik pridobil potrdilo z dne 17.01.2001. Tožnik tudi ni predložil pravnomočno spremenjene oziroma razveljavljene kazenske sodbe, na katero se sklicuje, zato tudi obnovitvenega razloga po 5. točki 421. člena ZPP/77 ni dokazal s pravnomočno sodbo v kazenskem postopku.

Ob upoštevanju navedenega je potrebno ugotoviti, da ni podan nobeden izmed obnovitvenih razlogov, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožnikov predlog za obnovo postopka v skladu s 1. odst. 425. člena ZPP/77 zavrglo. Tožnikovo sklicevanje na psihiatrično zdravljenje ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, saj iz predloženega zdravniškega potrdila z dne 20.3.2000 ne izhaja, da tožnik ne bi mogel vložiti predloga za obnovo v 30 dnevnem roku od takrat, ko mu je bila vročena sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča. Prav nasprotno, iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik takrat pravočasno vložil revizijo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, zato bi lahko pravočasno vložil tudi predlog za obnovo postopka.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, zato je v skladu z določbo 353. v zvezi s 368. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.